vozila bi, pa ne znam
Situacija je taka: pred mnogo leti sem naredila vozniški izpit. Ni šlo ravno z lahkoto, hočem reči, nisem neki naravni talent. 🙂
Potem nisem nič vozila. Najprej ni bilo denarja za avto, potem ni bilo potrebe, potem spet ne denarja … Point: odkar sem naredila zadnjo uro v avtošoli, nisem sedla za volan.
Zdaj imam spet željo, da bi vozila. Avto bi si lahko sposodila pri možu,svojega si ne morem privoščiti. Ne vem pa, kako se lotiti – a bi morala nekaj ur spet pri avtošoli odvoziti, ali bi kar moža vzela za inštruktorja ….?
Če je bil kdo v podobni situaciji, lepo prosim za kkašen nasvet in vzpodbudo!
Moja teta je bila v isti situaciji. Imela je izpit, vozila pa po mojem ni 20 let. Plačala si je ure v avtošoli, mislim da jih je imela okrog 20, ker je bila že malo starejša, pa res dobro se je hotela spet naučit. Zdaj vozi povsod brez problema. Strica (se pravi njenega moža) pa tudi ni hotela za inštruktorja, čeprav je bil prepričan, da je avtošola metanje denarja stran in da jo on vse nauči “v eni uri”. Je rekla, da ne bi rada postala morilka na stara leta :)))
Saj nič hudega, če si tako razumela :))
Dobro je kdaj premisliti tudi to, da smo na cesti lahko tudi mi povzročitelji in ne samo “da drugi kaj storijo nam”. Mojo znanko je ustavil policist kmalu po tem ko je naredila izpit. Na vprašanje, kako ji kaj gre vožnja, je rekla, da jo je še vedno strah. Odgovoril je, da je to v redu, ker nabolj nevarni so ljudje, ki jih ceste ni niti malo strah in mislijo, da so kot superman, njim se ne more nič zgoditi, na posledice svoje vožnje za druge pa tako ne mislijo.
Po 30 letih odkar sem naredila izpit sem prišla v situacijo ko sem bila primorana spet voziti, edina povezava s svetom je bil avto, prej sem vozila samo dve leti. Si moreš mislit! Pa sem vzela 20 ur v AŠ in pričela spet voziti, dojemala sem neverjetno hitro, bila pohvaljena od inštruktorja:-)); sedaj pa uživam in “nihče me ne ustavi”:-)))
Kar korajžno v AŠ in za volan – ne vozi ne prepočasi in ne prehitro!
Užitek je!