Vesel sem, da sem moški II
Kava z mlekom. Prva. Terasa. Mesto se prebuja, jaz že dve uri buden. Čakam, da mi povedo rezultate histološke laboratorijske preiskave.
Hamburg. Klinika Asklepios. Ob 11:40. Zdravnica mi razlaga. Solze se naberejo v očeh. Noge postanejo mehke. Odidem, ne da bi točno vedel, kaj mi je povedala.
V kavarni pri Italianu naročim espresso doppio macchiato. Sedem v park na klop’co. Prižgem cigareto. Roka, ki drži izvid, se trese. Trikrat preberem. “Kein Anhalt für Malignität.”
Ni raka.Vem, ironija. Ravnokar izvem, da nimam več raka, pa si privoščim globok poteg cigaretnega dima. Ampak danes ni dan za prenehanje. Mogoče jutri.
Partnerka ima danes svoje opravke. Ne bom je motil. Najprej moram sam predelati.
Misli švigajo, čustva preplavljajo… Julija v Ljubljana. “Visokorizičen arcinom…” so rekli. September, Hamburg. Še ena operacija. Nemci temeljiti, kot vedno. Dva vzorca zadaj, eden spredaj, nos za dobro mero.
Druga kava. Gledam izvid. “Geringe Dysplasie.” Blage spremembe. Ne več kot to. Nekaj mesecev strahu za… blage spremembe.
Forum odprt na drugem ekranu. Nekdo sprašuje o rabljenih Audijih. Napišem, da je 1.5 TFSI problematičen. Normalna sreda.
Telefon. Hči? Ne. Šef. “Ste dobili izvid?” “Ja. Odlične novice!” “Super. Vzemite si danes čas zase. Se vidiva jutri.” Jasno.
Partnerka se mi javi. “Kava, končno…” Pošljem ji izvid na Teams, da si ga ogleda na ekranu. Prebere. Sliši se vesel vrisk. Ne rečeva nič. Ve, da še nisem tam, kjer bi moral biti… vesel. Samo… olajšan. Mogoče.
Tretja kava. Nekdo na forumu piše o broken glass moških. Ironija. Ravnokar sem izvedel, da nisem več tako broken, kot sem mislil. Samo običajno okvarjen.
Pokličem prijatelja. “Ni raka.” “Odlično! Gremo na pijačo, proslavit?” “Mogoče. Ti sporočim.”
Gledam izvid. Blage spremembe. Kronično vnetje. Hiperplazija. Medicinski jezik za: nisi več umirajoči,… si samo že malo v letih in temu primerno načet.
Četrta kava bo počakala. Grem na sprehod. Tri hčerke nekje tam zunaj še vedno mislijo, da sem jih izdal. To se ni spremenilo. Telo mi je dalo drugo priložnost, z njimi je še nimam.
Ampak danes… danes sem samo živ. Brez dodatka “še” ali “za zdaj” ali “dokler”.
Samo živ. To je dovolj. Za danes.
Čestitam k lepi novici.
Desi, zdaj pa se drži tega, kar sam pišeš-da imaš drugo šanso. Pomeni, da se ne lotevaj stvari spet na enak način. Ne bodi hrček na istem kolesu. Končaj stare zgodbe in začni iz nule povsem na novo. Ničesar ne ponavljaj in predvsem ne pogrevaj več. Dost je bilo.
Zveniš pa tako, kot da bi bil malo razočaran, da nimaš tega raka. A si hipohonder ti? Namesto HURA, NIMAM RAKA, ti najprej samemu sebi našteješ še nerešene probleme. Res si težek kaliber. Naporen ko sto hudičev.
Na tvojem mestu bi normalen oče otrokom javil veselo novico, ne pa videl nerešen problem. Hkrati bi si celo vrata do njih odprl in začel s pozitivno komunikacijo, ne pa se smilil sam sabi.
Daj se spravi skupaj, kot se za moškega spodobi, porka fiks!
o broken glass moških?https://en.wikipedia.org/wiki/Glass_delusion
js sm uporabla BROKEN GLASS in tega nism opredelila po spolu. Mater manipuliraš desi in to tk pritlehno, da težko ostanem na meji, da te še vseeno se trudim spoštovat. Bluziš o poučevanju tebe. Vzorec pa je vedno, vedno enak..
Jamr
Podpora
Jamr
Jamr
Kritika
Samoobrama
Preslikave
Modrovanje
VsevednosT
Malo začnen, al pa ornk dvomit v tvojo “plemenitost”.
Precej učiteljsko nas, ko ti poskušamo po svojih zmožnostih in še zmer v virtuali odučuješ učiteljske drže.
Sklep.
Bravo, da si premagu raka. Naj ti bo to potrdilo, da si vredn, da si močn in očitno, da še ni tvoj cas. Bravo, da si v novi vezi in se trudiš sprejet norost stare.
Js se vate in na tvoje komentarje ne oglašam več. Si mi osebno-zgolj moje mnenje bolestno manipulativn-to zadnje me je prešinilo zdajle.
Hvala za prijeten klepet, ko si biu to sposobn in srečno še naprej. Ta-ta
Izbral sem pomenljiv naslov teme. Vesel sem, da sem moški. Opažam namreč dokaj konsistenten konsenz okoli tega, da mora oče vse popraviti. V nekaterih primerih celo korak naprej od tega. Da je treba popraviti očeta. Zanimivo.
Kontempliram. Pišem. Opazujem. Sem. Forum pa, kot da bi potreboval dramski zaplet. Insta-filter. Ne zgolj, da bi bila spolirana podoba ponudnika vsebine, temveč toliko bolj, da ne bi izzivala nelagodja pri konzumentih.
Morda je pa v mojih zapusih tisto, kar pravzaprav potrebujemo slišati: Cest la vie. Morda so moji tapisi kot je rekreativnemu tekaču tek – ne pot do nekega določenega cilja, temveč droben gradnik v neki zgodbi o življenju.
Danes predelaj…
jutri je nov dan. Ko boš vstal zjutraj, se poglej v ogledalo in si povej, da se imaš rad!
Druga priloznost. Zastavi nov načrt, boljši.
Za hčere pa, daj jim vedeti, da si jih vesel. Ko jih dobiš, bodi prisoten, delaj z njimi, kar pač imajo rade in nekaj novega!
Kupljene stvari, se redko kdo spomni iz otroštva, doživetja pa!
S tako filozofsko zagrenjenostjo boš verjetno čez pol leta poročal o naslednji hudi bolezni in če je ta tvoja sedanja partnerka vsaj malo diht, tudi o naslednjem bolečem razhodu.
Ti epicenter sveta si pa celo res domišljaš, da se tukaj vse vrti okoli tebe in te nujno rabimo? Kriza, kam je tebi kable zvezalo…
Kaj se klinca ven mečeš, če nočeš feedbacka?
Je kdo že kdaj poslušal kakega uličnega muzikanta? Saj piznate, mar ne? Ti pride, si raztegne zložljivi stolček in začne brenkati na kitaro. Mimoidoči se lahko ustavi in prisluhne, ali pa tudi ne. Lahko vrže kovanček v kovček, ali pa tudi ne. Kitarist seveda opazuje mimoidoče, prilagaja repertoar publiki. Ne vstopa pa v njih drame. Zanimivo pa, da v primeru pouličnega kitarista še nisem opazil, da bi mimoidoči postali agresivni zaradi tega.
Forum je zaprt za komentiranje.