Vesel sem, da sem moški

Dvomim, da gre res za problem produktivnosti. V življenju ni vse rešljivo z “več dela”. Pravzaprav je “manj dela” pogosto ustreznejša izbira.

Večina tvojih tem izhaja iz potrebe drugim dokazati kako “dober” si. Zakaj, čemu? Zate ni odrešitve, da bi te resnica osvobodila, ker ne boš nikoli “slab”. Ti si ne dovoliš pasti v dovolj globoko brezno.

Če je izvor vseh naših problemov zunaj nas, krasno! Bomo ostali neomadeževani z dobrim javnim (MON) imidžem, “dobri” in všečni osamljenim ženskam v srednjih letih, ki “nimajo sreče v ljubezni”, ker kot večna žrtev tako krvavo rabimo njihovo simpatijo, tako kot vampir rabi vedno svežo kri.

Ampak kurc, familija bo pa še vedno razklana, odnosi podobni, pa čeprav si bil “perfekten” ex zakonec in “perfekten” oče, se s tem hčeram ne boš nič bolj prikupil. 😉

Ta težnja, ko na MON pišeš, kako si “čustven”, pa da jokcaš, ker si prebral nekje v eni psihološki teoriji, da bi to naj bilo zdravilno in si zaradi tega “bolj v stiku s seboj”, “bolj poduhovljen”, “iskren”, zaradi tega ne boš ne bolj čustven niti bolj pristen, nič od tega – ker vse to služi tvojemu egu, aroganci, tudi ljudje, ki ne “uvidijo tvoje Kristusove dobrote”.