Vesel sem, da sem moški
Vesel sem, da sem moški. Zjutraj, ko se zbudim, mi je jasno, kaj rabi biti danes narejeno. Ni vedno lahko, ni vedno zabavno, ampak je moje.
Kavo pijem z mlekom, četrto že do enajstih. Zjutraj cigareta na terasi, medtem ko gledam mesto, ki se prebuja. Vem, da bi moral nehati. Enkrat bom. Ne danes.
Ravno zadnjič je ena izmd strank vpila name po telefonu. Projekt zamuja, jasno. Poslušal sem. In ko je nastopil trenutek tišine, sem rekel: “Res je. Zamujamo. Do petka bo končano.” Brez izgovorov. Potem sem ostal v pisarni do poznih ur. V petek je bilo končano.
Telefon pozvoni. Srednja hči? Ne, čakaj – odvetnica. Spet papirji, spet sodišče. Pet let že. “Pošljite mi na mail,” rečem. Mirno, profesionalno. Kot da ne gre za moje otroke, ki jih vidim morda enkrat na mesec. Če imam srečo.
Kolega se je oni dan zjokal. Smrt vedno preseneti. “Moje sožalje,” sem mu rekel. To je bilo vse. Nisem mu govoril, da bo vse v redu. Samo sedel sem tam. Včasih moraš preprosto samo zdržati. Sam sem jokal v avtu, ko so mi pred tremi leti povedali diagnozo. Tumor. Terapija. Operacija. Preživiš. Greš naprej. Kaj pa naj drugega?
Ko pride sedanja partnerka domov in začne razlagati o sodelavcih in službi, nalivam coca-colo (zanjo – jaz je ne pijem več, slaba kombinacija s tabletami). Gledam jo v oči. “To mora biti res frustrirajoče,” rečem. Vidim, kako se sprosti.
Prvi dve leti je bilo drugače. “Zakaj mi ne zaupaš?” je spraševala. “Zakaj ne govoriš?”, “Ali se ti sploh kdaj smeješ?” Kako naj razložiš dvajset let zakona, ki se je končal v ognju? Kako poveš, da te lastne hčerke gledajo kot tujca, ker jih je mama prepričala, da si kriv za vse? Da si nehal biti ti, ker si videl, kam greš?
Počasi. Besedo za besedo. “Danes sem videl najmlajšo,” rečem medtem ko jeva večerjo. “V mestu. Ni me pozdravila.” Partnerka stisne mojo roko. Ne reče nič. Ve, da je to zmaga – da sploh lahko povem.
Prejšnji mesec sem kandidiral za vodjo projekta. Nisem dobil. Šef je vzel mlajšega. Ok. Sprijaznil sem se z vlogo arhitekta rešitve. Moram delati še več kot deset let do penzije. Če mi bo telo zdržalo. Zadnji pregled je bil čist, ampak vsi vemo, da to ne pomeni nič. Živi danes. Jutri je nov pregled.
Na kavi s prijateljem se smejeva mojemu poskusu bosanske kuhinje. “Okus kot podplat! Le maenkost bolj žilavo.” Potem tišina. “Kako si?” vpraša. “Živ,” odgovorim. Pokima. Ve za ločitev, za bolezen, za hčerke. Ne sprašuje več. Tam je, če ga bom rabil.
Ko partnerka odlaga odločitev o dopustu, rečem: “V petek greva na Hrvaško -zd dvema avtoma.” Olajšanje v njenih očeh. Ve, da nočem na Hrvaško – tam sem bil z bivšo, s hčerkami. Ampak to je njen svet, ne moj stari. Čas je za nove spomine.
Ponoči včasih ne morem spati. Gledam strop, premišljujem. Tri hčerke nekje tam zunaj, ki mislijo, da sem jih izdal. Telo, ki me je že ekajkrat izdalo in me bo zelo verjetno spet. Dvajset let, ki jih ne moreš izbrisati.
Ampak zjutraj vstanem. Skuham kavo. Prižgem cigareto. Grem.
To ni herojstvo. To je samo življenje. Moje življenje. Razbito, pokrpano, nepopolno.
In vesel sem, da ga živim točno tako. Ker alternativa ni alternativa. Vsaj zame ne.
iDesi ?, 16.09.2025 ob 15:53
Vesel sem, da sem moški. Zjutraj, ko se zbudim, mi je jasno, kaj rabi biti danes narejeno. Ni vedno lahko, ni vedno zabavno, ampak je moje.
Kavo pijem z mlekom, četrto že do enajstih. Zjutraj cigareta na terasi, medtem ko gledam mesto, ki se prebuja. Vem, da bi moral nehati. Enkrat bom. Ne danes.
Ravno zadnjič je ena izmd strank vpila name po telefonu. Projekt zamuja, jasno. Poslušal sem. In ko je nastopil trenutek tišine, sem rekel: “Res je. Zamujamo. Do petka bo končano.” Brez izgovorov. Potem sem ostal v pisarni do poznih ur. V petek je bilo končano.
Telefon pozvoni. Srednja hči? Ne, čakaj – odvetnica. Spet papirji, spet sodišče. Pet let že. “Pošljite mi na mail,” rečem. Mirno, profesionalno. Kot da ne gre za moje otroke, ki jih vidim morda enkrat na mesec. Če imam srečo.
Kolega se je oni dan zjokal. Smrt vedno preseneti. “Moje sožalje,” sem mu rekel. To je bilo vse. Nisem mu govoril, da bo vse v redu. Samo sedel sem tam. Včasih moraš preprosto samo zdržati. Sam sem jokal v avtu, ko so mi pred tremi leti povedali diagnozo. Tumor. Terapija. Operacija. Preživiš. Greš naprej. Kaj pa naj drugega?
Ko pride sedanja partnerka domov in začne razlagati o sodelavcih in službi, nalivam coca-colo (zanjo – jaz je ne pijem več, slaba kombinacija s tabletami). Gledam jo v oči. “To mora biti res frustrirajoče,” rečem. Vidim, kako se sprosti.
Prvi dve leti je bilo drugače. “Zakaj mi ne zaupaš?” je spraševala. “Zakaj ne govoriš?”, “Ali se ti sploh kdaj smeješ?” Kako naj razložiš dvajset let zakona, ki se je končal v ognju? Kako poveš, da te lastne hčerke gledajo kot tujca, ker jih je mama prepričala, da si kriv za vse? Da si nehal biti ti, ker si videl, kam greš?
Počasi. Besedo za besedo. “Danes sem videl najmlajšo,” rečem medtem ko jeva večerjo. “V mestu. Ni me pozdravila.” Partnerka stisne mojo roko. Ne reče nič. Ve, da je to zmaga – da sploh lahko povem.
Prejšnji mesec sem kandidiral za vodjo projekta. Nisem dobil. Šef je vzel mlajšega. Ok. Sprijaznil sem se z vlogo arhitekta rešitve. Moram delati še več kot deset let do penzije. Če mi bo telo zdržalo. Zadnji pregled je bil čist, ampak vsi vemo, da to ne pomeni nič. Živi danes. Jutri je nov pregled.
Na kavi s prijateljem se smejeva mojemu poskusu bosanske kuhinje. “Okus kot podplat! Le maenkost bolj žilavo.” Potem tišina. “Kako si?” vpraša. “Živ,” odgovorim. Pokima. Ve za ločitev, za bolezen, za hčerke. Ne sprašuje več. Tam je, če ga bom rabil.
Ko partnerka odlaga odločitev o dopustu, rečem: “V petek greva na Hrvaško -zd dvema avtoma.” Olajšanje v njenih očeh. Ve, da nočem na Hrvaško – tam sem bil z bivšo, s hčerkami. Ampak to je njen svet, ne moj stari. Čas je za nove spomine.
Ponoči včasih ne morem spati. Gledam strop, premišljujem. Tri hčerke nekje tam zunaj, ki mislijo, da sem jih izdal. Telo, ki me je že ekajkrat izdalo in me bo zelo verjetno spet. Dvajset let, ki jih ne moreš izbrisati.
Ampak zjutraj vstanem. Skuham kavo. Prižgem cigareto. Grem.
To ni herojstvo. To je samo življenje. Moje življenje. Razbito, pokrpano, nepopolno.
In vesel sem, da ga živim točno tako. Ker alternativa ni alternativa. Vsaj zame ne.
Moje sožalje iDesi.
Ce ne boš tole dal iz sebe, te bo požrlo.
Samo vegetiraš. Upam, da se pobereš.
Čeprav mi je zelo žal vsakega zlomljenega in uničenega poštenega moškega, sem po drugi strani hvaležen, da obstajate kot opozorilo nam, mlajšim generacijam moških, tako nas je vsaj določen del spregledal in zavrgel ginocentrično indoktrinacijo ter naše naravne moške tendence napram ženskam.
Sam sem imel srečo, da sem že kot najstnik našel MRA in Honey badgerke ter knjigo Rolla in kasneje Clareya v temnih kotičkih neta. Tako sem bil dobro seznanjen z žensko naravo in posledično lahko bolj ali manj uspešno navigiram med razmerji in ONS-ji ter se nikoli nisem pustil ujeti v past, si odrezati krila in postati delovni konj nehvaležni ženski, ki bi me uničila, tako kot je tvoja bivša tebe. Najhuje pri vsem tem pa je, da ženske velikokrat uporabijo lastne otroke v cilju uničenja svojega bivšega in tako uničijo odnose lastnih otrok z njihovim očetom, yeat that’s female nature, uporaba lastnih otrok kot orožje. Ni zastonj rek; ”hell hath no fury like a woman scorned”. Ženska ne pozna meja ali zavor, ko gre za opustošenje in bo uporabila najnizkotnejše psihološke prijeme ter hinavske laži in manipulacije na svoji poti uničenja moškega, ki ga je nekdaj ljubila. There’s a thin line between love and hate.
Ti se naučil nisi prav veliko iz lastnih izkušenj, ker si ranjen takoj padel v objem novi, ki te ima za ranjenega viteza za katerega skrbi, dokler ji bo to pač pasalo. No, jaz sem se učil iz življenskih katastrof prejšnjih generacij moških in sem uporabil to znanje o moških slabostih, ko so v bližini žensk ter o ženskem karakterju v svoj prid in se posledično uspešno izogibam čerem na katere nasedajo naivni moški.
Tudi na šihtu se ne pustim jeb*t v glavo in ko mi šefica želi naložiti dodatno delo, ki je posledica nesposobnosti drugih, je moj odgovor večinoma NE! Jaz delam na svojem projetku in je na meni, da je narejeno v roku. Ko mi bodo začeli ljudje tam presedati, pa grem vedno lahko h konkurenci ali odprem svojo firmo ali pa grem nazaj vozit po Evropi, za dva in pol do tri jurčke. Tam mi nihče nič ne more in sem sloboden ter uživam.
Še enkrat HVALA vsem tistim moškim, ki delate katastrofalne življenske napake ter tako prikažete naivnost moške blue pill indoktriniranosti in razotkrijete neusmiljeno žensko naravo. S svojim brezumnim žrtvovanjem na oltarju ginocentrizma rešite življenje marsikaterega mladega moškega, da ne ponovi vaših napak.
P.S. Edino zavarovanje za moškega v modernem svetu ginocentrizma, ki si sploh še želi žensko ob sebi je jekleno pravilo; NO MARRIAGE, NO COHABITATION!!!
Forever a free man, forever MGTOW!!!
.https://www.youtube.com/watch?v=MEK3GREc6Zo&list=RDMEK3GREc6Zo&start_radio=1
BTW Desi ti želim vse dobro in upam, da ti bo zdravje služilo ter boš nekega dne uspel zgraditi dobre odnose s svojimi hčerami.
Anonimno 2043, 16.09.2025 ob 19:50
Navajo
Sem daleč od simpa, samo ti pa imaš neko neosnovano paranojo pred ženskami.
Ehhh, še en, katerega nezmožnost razumevanja biologije, ženske narave, realnosti sveta in gioncentrizma, ga je mentalno privdelo do zaključka, da po prebranih destvih izusti, da imam jaz po njegovo ”neko neosnovano paranojo pred ženskami”.
Pač normi razmišljanje pri moških privede do normi zaključkov, ker večini moških dandanes manjka sposobnost kritičnega razmišljanja, sposobnost soočenja z neprijetnimi dejstvi in imajo evolucijsko/biološko reakcijo biti beli vitezi.
Glej Anonimno 2043, z ženskami ni nič narobe, one le delujejo v skladu s svojo naravo/biologijo. Evolucijsko so se ženske razvile tako, da delujejo izključno v interesu lastnega preživetja in velikokrat to posledično vključuje tudi preživetje njihovih potomcev. V moderni dobi pa ženske lahko ”preživijo” s svojim delom (zakoni za zaposlovanje žensk, diskriminacija v njihovo korist, izumljanje delovnih mest v državni upravi itn.) in s protekcijo ”države”, ki parazitira ustvarjalne moške in ženskam nudi finančno podporo. Odkar ženske ”ne potrebujejo” moških, ker jih drugi moški plačujejo za opravljeno nekoristno delo in je ženskam moške nadomestila ”država”, pa imajo ženske moške le za zabavo ter, ko se jim zazdi, da želijo razplod, še za to. Tu pa se konča, ker ko ženska moškega ”ne potrebuje” za direktno preživetje, postane osebnostno izredno neprijetna, kajti ženska ima v svoji naravi/biologiji prezir do moškega, ker je le ta v vsem superioren od nje. Zato vse propada na t.i. zahodu, kajti po sek*ualni revoluciji smo prešli iz kontroliranega ginocentrizma v skorajda popolnoma nekontroliran ginocentrizem = ženske ponorijo zaradi obilice šibkih moških, ki ”ne zmorejo” nadzorovati družbene destruktivnosti ženske narave.
To se vedno pripeti, ko beli moški ustvarijo preveč varno in udobno civilizacijo, kajti ženske prične preživljati ”država”, ki parazitira ustvarjalne moške, le ti pa nato izgubijo željo po družbi takih žensk, rodnost upade, ženske postanejo nemoralne in promiskuitetne, družba dekadentna in civilizacija posledično kolapsira. Vedno jo nadomesti druga civilizacija, ki ima gioncentrizem in žensko naravo pod nadzorom. Nato se čez nekaj generacij zgodba ponovi.
Ker pa šibki moški v propadajoči civilizaciji niso sposobni sprejeti znanih bioloških dejstev, ko gre za ženske, le ta civilizacija (v tem trenutku naša) nima zmožnosti preživeti.
In v takih časih šibki moški uporabljajo sramotilne taktike, ki so feminilno orožje BTW, za sramotenje moških, ki govorijo resnico (v tem primeru, da imam jaz ”neko neosnovano paranojo pred ženskami”), kajti govoriti resnico, ko vlada podivjan ginocentrizem v dekadentni družbi, ki temelji na iluzijah je heresija.
Država ne parazitira na “uspešnih” moških, ampak preko davkov dobi, da imamo financirano zdravstvo, šolstvo ter ostalo infrastrukturo, ki omogoča funkcioniranje visoke civilizacije. Ceste, ki jih ti uporabljaš, verjetno si tudi bil že kdaj pri zdravniku itd. Se mogoče pa strinjam, da marsikaj gre danes za razne politično korektne bedarije (inštitut 8. marec, mirovni inštitut) ampak ne preprosto ne obstaja država 1. sveta, ki ne opravlja vsaj povprečno svojih funkcij glede osnovnih inštitucij, ki jih na koncu dneva potrebuje vsak državljan.
Zdaj, če sam ne znaš prebrat manipulativnih žensk, pa ti jaz nisem kriv, tudi ne tile red pill grifterji, od katerih pobiraš nebuloze.
Kaj moški v resnici išče pri ženski? Dr. Gabor Maté razkriva neprijetno resnico
https://sensa.metropolitan.si/terapevti-svetujejo/gabor-mate-odnos-moski-zenska-dinamika/
Ženske v tej kulturi nosijo zdravilno energijo, moški pa jo jemljejo za samoumevno. Moralo bi biti 50/50 odstotkov. Toda moškim v tej kulturi je zelo težko priznati, da jih boli ali da so ranljivi.Samo pričakujejo, da bodo njihove potrebe samodejno izpolnjene, vendar jim je težko izraziti te potrebe in priznati svoje rane,” je zaključil dr. Mate.
… In so tisti, ki si upajo priznati svojo ranljivost…
Anonimno 2043, 16.09.2025 ob 21:24
Država ne parazitira na “uspešnih” moških, ampak preko davkov dobi, da imamo financirano zdravstvo, šolstvo ter ostalo infrastrukturo, ki omogoča funkcioniranje visoke civilizacije. Ceste, ki jih ti uporabljaš, verjetno si tudi bil že kdaj pri zdravniku itd. Se mogoče pa strinjam, da marsikaj gre danes za razne politično korektne bedarije (inštitut 8. marec, mirovni inštitut) ampak ne preprosto ne obstaja država 1. sveta, ki ne opravlja vsaj povprečno svojih funkcij glede osnovnih inštitucij, ki jih na koncu dneva potrebuje vsak državljan.
Zdaj, če sam ne znaš prebrat manipulativnih žensk, pa ti jaz nisem kriv, tudi ne tile red pill grifterji, od katerih pobiraš nebuloze.
Anonimno 2043
Vse od prve do zadnje tvoje izjave so le naučene propagandne floskule brez realne osnove.
Ne razumeš niti osnove ekonomije kot je; kdo je net vplačnik in kdo net prejemnik. Ne razumeš, da je le majhen del prebivalstva net vplačnikov in so to skorajda izključno moški. Net vplačnik je tisti, ki skozi življenje več vplača kakor dobi aka prisilni gostitelj. Pojma nimaš kako civilizacija deluje.
Nadalje ”država”, ko pobere uspešnim, posledično njim onemogoči investiranje, ki bi bilo produktivno uporabljeno in potroši za investicije, ki niso produktivne ampak njim v korist, kar pomeni, da posledično parazitirajo uspešne moške za projekte, ki niso v dobro naroda.
Država sama kot taka, je parazit že po svoji osnovi delovanja in iz ljudi izvleče več kot je posledično koristi po tem, ko del ukradenega denarja potroši. Težava ljudi je religija v ”državo” kot nekaj premamentnega in vseobsegajočega. T.i. ”država” ne proizvaja ničesar ampak lahko izključno krade uspešnim in podjetnim, nato s tem denarjem plača za usluge uspešnim in podjetnim s katerimi se pozneje kiti in si lasti zasluge, da kupi zvestobo oz. verovanje vanjo takih kot si ti.
Politično korektni izpahi so le vrh ledene gore. Poglej primer Magne ali pa nove Jeseniške železniške postaje, ki je realno vredna 10 milijonov, ”država” pa bo za njo potrošila 15X več (150 milijonov) in to denarja, ki ga je ukradla uspešnim. Poglej Teš 6 in 1,5 milijarde evrov, ki so šli v nič, namesto, da bi tisti katerim je ”država” ta denar ukradla investirali v inovacije in delovna mesta z visoko dodano vrednostjo. Itn itn itn.
Poglej javni sektor. Od 200.000 zaposlenih jih je 150.000 neuporabnih. V JS je 70% žensk, ki so tam le zato, ker mora ”država” preživljati ljudi (ženske) in je to en od mnogih načinov, poleg kvot v zasebnem sektorju, izmišljanja delovnih mest za ženske, uravnoteženosti spolov vendar le tam kjer so dobre plače in je več moških, nikoli obratno in še mnogo drugih retardacij, ki so posledica ginocentrizma oz. nanny state, ki je prevzela vlogo preživljanja žensk od moških na način, da moškim pobere enormno veliko, nato dajo večino sebi v žep in ženskam dajo drobtinice, da kupijo žensko zvestobo.
Tako deluje religija v ”državo”, šibki moški pa so kot ženske in slepo sledijo.
Če želiš malce razširiti svoj izredno ozek pogled in podvomiti v tvojo religijo v ”državo” (”STATISM”), si poglej priložen video, ki z logiko ekonomičnosti razloži malce o dejstvu, da je ”država” izključno neekonomičen in uničevalen parazit.
.https://www.youtube.com/watch?v=aSfiEniyUBY
O Red Pill-u, še posebej pa o ženski naravi pa ne bom debatiral s teboj, ker ti zelo očitno niti osnove tvojega lastnega verovanja oz. religije v STATISM niso jasne.
Navajo, 16.09.2025 ob 23:20
Anonimno 2043
Vse od prve do zadnje tvoje izjave so le naučene propagandne floskule brez realne osnove.
Ne razumeš niti osnove ekonomije kot je; kdo je net vplačnik in kdo net prejemnik. Ne razumeš, da je le majhen del prebivalstva net vplačnikov in so to skorajda izključno moški. Net vplačnik je tisti, ki skozi življenje več vplača kakor dobi aka prisilni gostitelj. Pojma nimaš kako civilizacija deluje.
Nadalje ”država”, ko pobere uspešnim, posledično njim onemogoči investiranje, ki bi bilo produktivno uporabljeno in potroši za investicije, ki niso produktivne ampak njim v korist, kar pomeni, da posledično parazitirajo uspešne moške za projekte, ki niso v dobro naroda.
Država sama kot taka, je parazit že po svoji osnovi delovanja in iz ljudi izvleče več kot je posledično koristi po tem, ko del ukradenega denarja potroši. Težava ljudi je religija v ”državo” kot nekaj premamentnega in vseobsegajočega. T.i. ”država” ne proizvaja ničesar ampak lahko izključno krade uspešnim in podjetnim, nato s tem denarjem plača za usluge uspešnim in podjetnim s katerimi se pozneje kiti in si lasti zasluge, da kupi zvestobo oz. verovanje vanjo takih kot si ti.
Politično korektni izpahi so le vrh ledene gore. Poglej primer Magne ali pa nove Jeseniške železniške postaje, ki je realno vredna 10 milijonov, ”država” pa bo za njo potrošila 15X več (150 milijonov) in to denarja, ki ga je ukradla uspešnim. Poglej Teš 6 in 1,5 milijarde evrov, ki so šli v nič, namesto, da bi tisti katerim je ”država” ta denar ukradla investirali v inovacije in delovna mesta z visoko dodano vrednostjo. Itn itn itn.
Poglej javni sektor. Od 200.000 zaposlenih jih je 150.000 neuporabnih. V JS je 70% žensk, ki so tam le zato, ker mora ”država” preživljati ljudi (ženske) in je to en od mnogih načinov, poleg kvot v zasebnem sektorju, izmišljanja delovnih mest za ženske, uravnoteženosti spolov vendar le tam kjer so dobre plače in je več moških, nikoli obratno in še mnogo drugih retardacij, ki so posledica ginocentrizma oz. nanny state, ki je prevzela vlogo preživljanja žensk od moških na način, da moškim pobere enormno veliko, nato dajo večino sebi v žep in ženskam dajo drobtinice, da kupijo žensko zvestobo.
Tako deluje religija v ”državo”, šibki moški pa so kot ženske in slepo sledijo.
Če želiš malce razširiti svoj izredno ozek pogled in podvomiti v tvojo religijo v ”državo” (”STATISM”), si poglej priložen video, ki z logiko ekonomičnosti razloži malce o dejstvu, da je ”država” izključno neekonomičen in uničevalen parazit.
.https://www.youtube.com/watch?v=aSfiEniyUBY
O Red Pill-u, še posebej pa o ženski naravi pa ne bom debatiral s teboj, ker ti zelo očitno niti osnove tvojega lastnega verovanja oz. religije v STATISM niso jasne.
navajo,pa ti si res en bebec. ?
crazyfrog, 16.09.2025 ob 18:28
Ja drzi se in spostuj to novo. Da tole prenaša, nekoga k je se zmer broken glass- eno je sprejet hudo, drugo pa travme prenašat v novo vezo in vstajat s plitkim dihom, namesto delit radost današnjega dne. Men bi biu on sakr energije.
Hvaležen sem vsem, ki me podpirajo. To je neprecenljivo bogastvo. In povsem razumem tvoj vidik. Res je. Biti z nekom, ki še procesira travme, zahteva energijo.
Velja pa malo razmisliti… pri 50ih letih je statistično bolj kot ne nemogoče najti moškega, ki ne bi bil “broken glass”. Rak udari vsakega tretjega, ločitev vsakega drugega, izguba staršev vse.
Evolucijsko gledano so ženske tisočletja živele z možmi, ki so se vračali iz lova ali vojne. Po pravilu poškodovanimi. Naša generacija je prva, ki pričakuje “nepoškodovane” partnerje v srednjih letih.
Pa to ni kritika tvojega pričakovanja. Ti imaš pravico izbirati. Samo druga perspektiva za razmislek. V duhu tiste: v dobrem in slabem, dokler (na-)ju smrt ne loči.
iDesi ?, 17.09.2025 ob 09:35
Hvaležen sem vsem, ki me podpirajo. To je neprecenljivo bogastvo. In povsem razumem tvoj vidik. Res je. Biti z nekom, ki še procesira travme, zahteva energijo.
Velja pa malo razmisliti… pri 50ih letih je statistično bolj kot ne nemogoče najti moškega, ki ne bi bil “broken glass”. Rak udari vsakega tretjega, ločitev vsakega drugega, izguba staršev vse.
Evolucijsko gledano so ženske tisočletja živele z možmi, ki so se vračali iz lova ali vojne. Po pravilu poškodovanimi. Naša generacija je prva, ki pričakuje “nepoškodovane” partnerje v srednjih letih.
Pa to ni kritika tvojega pričakovanja. Ti imaš pravico izbirati. Samo druga perspektiva za razmislek. V duhu tiste: v dobrem in slabem, dokler (na-)ju smrt ne loči.
Lahko komot posplošiš tudi na ženske. Pri petdesetih ima vsak vsaj eno žalostno izkušnjo. Razlika je samo v tem, kako jo predelaš.
Forum je zaprt za komentiranje.