Vedno sama…

Sploh ne vem kako naj začnem, saj sem tako žalostna, da se ne da povedati. Pa to ni ena tistih zgodb, ko žena kar naprej teži in je večno nezadovoljna.
S možem sva skupaj že deset let, od tega pet poročena. Ko sva bila še fant in punca, sva oba hodila na faks, kjer se pa zgodba konča. Jaz sem ga končala, on pa se je odločil za drugo vrste kariere. Odločil se je,da bo pilot. Tu se še posebno zahvaljujem Mojci, ki mi je znala veliko svetovati.
Šolanje je drago ko pes, pa pufi zanjo, pa ne živiva na svojem (ja Mojca sej vem, kaj boš rekla) Pa to sploh še ni taka težava.
Začne se, ker je mož najmnj šest dni v tednu v službi.Venomer dela, če pride domov je tako utrujen, da takoj zaspi. Sama vodim celotno gospodinjstvo, finance, čakam kdaj pride, vse operem, spakiram in že gre. Tako zelo se trudi da bi bil pozoren, pa je tako utrujen, da najinega spolnega življenja ni, crkljanja ni,…
Ne vem kaj naj naredim. Sem tako žalostna, vedno sem sama, za seks ga prosjačim, da se mi zdi tako neumno. Venomer govori, sej bo boljše. Tako govori že nekaj let, da bo boljše ko bo konač šolo, pa ko bova odplačala šolo, pa ko bova na svojem, pa ko bova imela otroke.
Me kar zmrazi, ko se spomnim na to. Sploh ne vem, kako bi mi uspelo zanositi, potem pa cele dneve sama z dojenčkom. A je to življenje?

Povejte mi, mogoče jaz ne razumem. Samo a ne iščemo celo življenje nekoga, s katerim bomo skupaj. Pa ne mislim cele dneve, ampak da je več od odnosa kot samo mobitel pogovori?
Počutim se izigrano. Poročena sem, delam za njegove sanje, njega ni. On pa si je lepo zagotovil,da sem doma, ko pride, da ima oprano, spkairano in da sem vedno dobre volje. Seksa sploh ne bom omenjala, ker mi gre že na jok.

Želim slišati vaše mnenje, ne kaj naj naredim,ampak zakaj se tako počutim? Jezna sem nanj, tako hudičevo sem jezna. Naj zopet čakam, še nekaj let, da bo končno napredoval, da bo imel boljši delovnik? Saj sem človek, ženska , ki ima svoje želje. Pri njemu pa je vedno, samo to da naj vendar razumem, da pač mora iti.

Hvala vsem,

L

Leja piši mi na moj mail. Saj bo boš videla,

Mojca

Draga Leja tako žalostna si!

Veš mislim, da si sami ustvarjamo svoje sanje, če z zdajšnjimi nismo zadovoljni je potrebno nekaj spremeniti.
Tako dolgo ne gre, zbolimo ali pa znorimo.
V vsaki dobri zvezi se morata prilagajati oba, ne samo eden.
Malce premisli, saj se bo našla ugodna rešitev, samo ti moraš najprej povedati možu, kako se počutiš, kaj razmišljaš, nato pa oba poiščeta najboljšo rešitev.

pa srečno!

Če veš,da bo tako potekalo celo življenje,tvoje sanje pa so popolnoma drugačne…kaj potem še oklevaš?
Imaš na izbiro,da še zmeraj tako živiš kot si do zdaj,ali pa da si življenje popolnoma spremeniš-odločitev je popolnoma tvoja.

Leja….ma saj sploh ne vem , kaj naj ti odgovorim….kot bi jest pisala pred časom…ampak sedaj imam otroke, odraščajoče že…pa vendar….vseeno nekaj naredi, jest sem premalo in mi je danes žal:)

Saj tega me je najbolj strah, da bom čakala, pa čakala. Pa bom na koncu še vedno sama, samo z dvema otrokoma in z mislijo kam je šlo moje življenje.

Težko te tolažim, ker sem tudi sama na podobnem. Ampak, meni se zdi še bolj grozno, ker sem v drugi življenski zvezi, ko sem pričakovala vse kaj drugega. Lahko ti le rečem, moški so res čudna bitja, sem mislila da kaj vem o njih pri svojih letih, pa se še vedno učim in čudim.

Iz takšne situacije zna priti ven kaj drugega. Najprej prosiš, moleduješ, čakaš, enkrat pa ti je dovolj. Začneš se obračati navzven, gledati tudi druge ljudi, moške, in nenadoma ti prav odgovarja, da tvojega ni doma. Upam, da ti bo uspelo najti nek kompromis in smisel.

Najbolj od vsega mi gre pa tako na živce, da vedno, VEDNO nosi s seboj služben telefon. Je doma v soboto od celega tedna, pa ves čas nosi s seboj telelfon, če ga doma pusti, je tako nesrečen, da ni za povedat. Potem so pa še na tisti en bogi dan, službeni klici.
Pitem pa sledi tisti pogled, da kako da ne razumem, da je pač služba. JA SAJ VEM; SAMO 7 UR SEDEM DNI V TEDNU????????????????
Tako sem jezna ko pes,

L

namesto, da ga doma čakaš, naredi nekaj zase. Praviš, da ga imaš rada in da si želiš zivljenja z njim in vse! torej za tiste dni, ko ga ni si umisli dodatne aktivnosti. verjetno te služba zapolnjuje, potem pop si najdi kako dejavnost, krožek, tečaj, kak kino s kolegico.
ja, seks…to pa itak veš kje iskati!

in potem boš srečna in zadovoljna in veliko veliko več boš imela od zveze!

verjemi, ti pravim iz lastnih izkušenj!

Moja mami je tako “trpela” 20 let, bila tiho,si mislila,da bo boljse in cakala vsak dan…podobno kot pri tebi, no,seveda ni slo vec, postala sta tujca in sta se locila pred 5 letimi.
Leja, predvsem razcisti s sabo,kaj prickujes od sebe, od svojega zivljenja, koliko si pripravljena popustiti in delati kompromise, odloci se in se pogovori z mozem. pomanjkanje komunikacije je tisto,ki “ubije” vezo in oddalji partnerja, cimvec se pogovarjaj, najprej splosne stvari, lepo pocasi…nekaj bos morala storiti, leta tecejo…
Drzi se.

JOJ, UBOGA PUNCA! MEN BI SE ZMEŠAL, SVETUJEM PA TI, DA SI NAJDEŠ ENGA TIPA, KI TI BO LEPŠAL DOLGE TEDNE, OB VEKENDIH PA SI Z MOŽEM! NISEM PRISTAŠ VARANJA, IN TUT SVOJGA TIPA NISEM NIKOL PREVARALA PA SVA 7 LET SKUPAJ, SAM PUNCA , TVOJE ŽIVLJENJE GRE MIMO TEBE, NE DA BI SE ZAVEDALA, KO PA SE BOŠ ZAVEDALA, BOŠ STARA 50 LET IN VSA NESREČNA UGOTOVILA, DA JE ZATE ŽIVLJENJA ŽE SKORAJ KONEC, IN KAJ SI IMELA OD ŽIVLJENJA – ČAKANJEEEEE. NA BOLJŠE CAJTE! HALOOO, SAMO ENO ŽIVLJENJE IMAŠ!

NAJT SI ENGA, ALI PA SI POIŠČI TOLIKO AKTIVNOSTI (VLJUČI SE V KROŽKE, KOLESARI…), DA TI BO LEPO, IN DA GA NE BOŠ POGREŠALA, ZA SEKS SI PA RES NAJDI NEKOGA! DA TI BO LEPO, NE MORŠ ŽVET SAMO ZA NJEGA IN GA ČAKAT, KDAJ TE BO ZADOVOLJIL – NE MOREŠ BITI KOT KAKA AFGANISTANKA, KI JE LAST MOŽA.
A MISLŠ, DA JE TVOJ MOŽ TEBI ZVEST?!

Nekomu ukrast sanje, je po mojem mnenju najbolj sebično. Zato se sploh ne strinjam, da se je treba v zvezi komu prilagajat. Pol si sam nesrečen. In ti se v tem primeru prilagajaš njemu, on se pa tebi ne. Mogla bi najti srečo drugje, tako kot so drugi rekli, da se s ćim ukvarjaš, da si najdeš družbo. Če maš rada partnerja, pol ga ne boš prevarala. Verjetno je pa res hudo, če maš nekoga tako rad, in je tako malo s tabo.

xtrm…se čisto strinjam s tabo…pa še nekaj….graditi kariero….ok….sam pol se pa s kariero poroči…pa z njo živi…ker jaz nisem z nekom zato, da ga vidim enkrat na teden….in da večino časa preživi v službi….in mu nimaš časa pokazat vsega tistega, kar čutiš…..je boljš, če si sama s sabo, kot pa sama z nekom…..

“Zato se sploh ne strinjam, da se je treba v zvezi komu prilagajat”

to si pa čist mim usekala! mal si še premlada, da bi vedla, kaj to pomen.

Uh Leja, nerodna reč tale tvoja situacija. Vidim, da si (sta)še mlada, vendar boš verjetno nekaj morala nardit, kot prvo je zagotovo vajin temeljit pogovor. A sploh veš, kako tvoj partner gleda na to situacijo, na vajino razmerje, na vajino bodočnost? Ko bosta določene dileme razčistila, boš verjetno dobila odgovor, kako naprej – želim ti, da kar najbolje za oba. Saj si ne predstavljam, da bi naše življenje bilo eno samo čakanje, prosjačenje in pakiranje kufrov – to ni življenje, vsak ima pravico uresničiti vsaj delček svojih sanj in želja. Naj ti povem, da sem poročena (že kar nekaj let) s kroničnim deloholikom. Najprej sem tudi prosila pa se prepirala pa tihi tedni so sledili … potem sem ga pa pripravla do tega, da sva si vzela prost vikend, se temeljito pogovorila, od takrat je precej drugače pri nas. Jaz pa sem si našla hobije, ki me veselijo, prijateljice, na katere se lahko vedno obrnem, popoldansko delo, ki me veseli in zapolnjuje proste ure, vikendi so pa najini, pa pribl. vsaka dva meseca si vzameva kak teden prosto in uživava drug z drugim in ob drugem.

Ne vem, no o… Pri svojih 24 letih mogoče res razmišljam mal drugače kot večina, sploh je verjetno drugače če si še starejši. Sam je dejstvo, da se jaz nikomur ne bom nikoli, pa če bom mogla bit celo življenje sama. Poznam še nekoga, ki misli enako, žal je precej starejši od mene, drugače bi lahk bil moj potencialni partner. Nima družine, ima sicer otroke, dela kar mu paše, je zelo uspešen, kar je pa najbolj pomembno- kljub temu,d a je sam, je eden najbolj optimističnih in veselih osebm kar jih poznam, pa tudi 100% srečen. In to me je prepričalo, da razmišljam prav, sicer je pa tako, da si vsak poišče srečo, na svoj način, a ni res? Vsi se ustalimo v enem položaju, ki nam najbolj ustreza, no razen nekateri, mogoče res ne najdejo sreče celo življenje.

Drage punce, jaz mam tolj hobijev da se mi bo zmešal. Ni problem, da ne bi mela kaj za delat in da doma sedim in ga čakam. Še zdaleč ne. Samo pogrešam njega. Da greva skupaj na sprehod, pa v hribe,pa plavat, pa da se crkljama skupaj, pa da vidim,da si je vzel minuto časa in da me je pogledal, tko ta lepo.
Pogrešam partnerja, ker če človek vse dela sam potem ga ne rabim kaj ne?
Hvala še enkrat za vaše misli, da vem da ni z menoj nekaj narobe, ker pač ne razumem, da se 24/7 dni v tednu dela.

LP

Napisla si , ali je to življenje. Ja, to je življenje, ki ga živiš, to je edino, kar šteje. Tisto nekoč lahko kdaj pride ali pa nikoli. Vse preveč nas je takšnih, ki smo živele za tisto nekaj nekoč, pa skorajda vse ugotovile, da ni prišlo in nikoli ne bo. Otroci znajo zamotiti in zaposlite vse nas, ki smo pogrešale partnerja. Ne šteje to, ali je doma eno uro na leto in ali se sexa enkrat na leto. Štejejo naše potrebe in naše želje, in srečni smo le takrat, ko sem nam izpolnijo. Nekateri se lahko prilagajo, nekateri se ne bodo nikoli, ker pač takšni smo. Nekateri se odpovedujejo svojemu življenju in uresničujejo sanje drugega, tudi to ni nič narobe, če se tako zdi prav njim.
Ko si stopila v to zvezo, si imela svoje želje, sanje, načrte, ki so se s tvojim dragim ujemale, ali si vsaj mislila tako, danes pa je drugače, zato si tako razočarana, tako besna in jezna, ker mu ne uspe reči kaj drugega, kot to, da ga ga razumi, ker pač mora it, on sam pa tebe niti malo ne razume, zakaj ga ti ne razumeš, hočer reči, to mu ni mar, zato se počutiš tako bedno, nemočno, jezno. Samo od tebe je odvisno, do kdaj bo tako.
lp

Praviš, da se trudi. Pa si sigurna, da se res trudi? Si sigurna, da ne hodi s prijatelji naokoli, domov pa hodi pozno in seveda temu primerno utrujen.

Morda ne bi bil odveč temeljit pogovor, kajti če dela samo 7 ur, če tudi še tako trdo dela, ne more biti tako zelo utrujen, da ne bi imel časa še za kaj drugega kot za počitek. Moj mož dela vsak dan cca vsaj 10 ur, pa mu še vedno ostane veliko časa za nas.

DZ,

dela cel dan. To pomeni, kadar je doma, gre zjutraj ob sedmih in pride najprej ob šestih zvečer domov.
Najpogosteje pa je, da ga sploh ni doma. Baze nimajo blizu mojega mesta, tako da ima še službeno stanovanje.tam pa dela do desetih zvečer, kadar pa leti je pa tako in tako24 ur v službi. Če ima katera pilota(razen Mojce) nekako ve kako zgleda. Noč in dan je služba.
Aja, da ne pozabim,da je bil doma 2 tedna. Lepo kajne? Takrat se je namreč učil za izpite in je bil za računalnikom do sedmih zvečer. Zvečer pa utrujen, pa oči ga pečejo.
Da vam ne povem, kolikorat sem šla pred ogledalo in se pogledala, kaj zaboga je narobe z menoj. Pa seksi splane srajčke, nič ne nuca. Mož zaspi zraven mene po desetih minutah. Če pa že je seks, je pa to bolj zaradi usmiljenja do mene in je popolnoma brerz strasti, brez energije. Tko da ne vem ali naj bom rajši tiho al naj še kdaj potihem rečem da zdravi ljudje seksajo zato, ker si to želijo.

Res sem žalostna. Moje sanje, joj kje so moje sanje. Da imama oba službo, kopico otrok(teh nimava, ker še ni pravi čas), da imava en drugega. Denar, briga me!!!!!! Moja starša celo življenje živita zelo skromno, tako skromno kot meni ne bo nikoli potrebno, tudi če mož pusti službo. Poročena sta 30 let, med njima je tolikšna mera prijateljstva, spoštovanja, ljubezni, da vem da je to to. To so bile moje sanje.

Vem,da ste nekatere dejale, da je vse od mene odvisno, res je. Samo naj ga pustim,rada ga imam. potem ga zraven mene ne bo niti en dan v tednu kot je sedaj. Vem,da je tako neumno, da ni res. Samo zaenkrat nimam te moči, da bi odšla. Zaenkrat sem žalostna in jezna nanj, ker mi je vzel vse kar sem imela. Živim njegovo življenje. Imam službo, imam hobije, ne čakam ga doma. Samo moje življenje je vedno na holdu, ker mora najprej mož urediti svojo kariero, pa napredovati, pa bo boljši delovnik, potem bomo pa živeli kot družina, mogoče.
In to čakanje se kdaj konča?

Nisem brala odgovorov, zato je mogoče kdo že to napisal;

Poglej, moški se načeloma ne spreminjajo in če se, se na slabše.
Ne čakaj na boljše čase, ker jih ne bo(izkušnje!). Nekega dne se boš zbudila in uvidela, da si sama spravila gor otroka, da si sama poskrbela za vse, da tvojega možička ni bilo nikoli zraven (vmes je mogoče še kako ljubico imel)….
Poskrbi zase, za svoje življenje, tvoj otrok potrebuje srečno in zadovoljno mamico in samo, če boš takšna boš lahko nudila največ, sebi in svojemu otroku.
Vso srečo ti želim!

Se konča, ko nekrat ugotoviš, da je bilo tvoje življenje eno samo čakanje na življenja, ki ga ni nikoli bilo. Čakanje na srečo, na ljubezen, na njega.
Verjetno sedaj še nisi pripraljena storiti usodnega koraka, pa vendrle se že pripravljaš najn. Ko se pogledaš v ogledalo, pomisli, kako bo čez 10, 20 let. Veliko nas je čakalo zato, ker smo ljubile in nismo bile pripravljene oditi, ke smo mislile……, smo upale….., in našle kup izgovorov, ki so nas opravičevali. In potem smo se zopet spraševale, kje za vraga so vsa ta leta življenja, kje je sreča, kje ljubezen. Kje smo me, kajti med čakanjem smo izgubile tudi same sebe. Ne izgubi se še ti.
lp

Življenje s pilotom žal dostikrat pomeni tudi to, da je dlje časa odsoten. Tako kot so odsotni vrhunski športniki, poslovneži… Nima smisla, da se zaradi tega žalostiš in jeziš – to je pač on. Lahko ga takšnega sprejmeš ali pa ne, odločitev je samo tvoja.

Vsekakor pa se je smiselno pogovoriti z njim o vajinem skupnem času: koliko ga je mogoče imeti, kdaj, kako ga bosta preživela… da vsaj veš, na kaj lahko računaš in katera upanja so prazna. Potem ti bo gotovo lažje.

Ja, pa še nekaj: v zvezi morata oba sprejemati kompromise in oba se morata prilagajati, ne samo eden ali celo nobeden.

Iz tvojih opisov in MOJIH OSEBNIH IZKUSENJ veje ozadje, ki ni samo poklicna kariera in vecna utrujenost. Cimprej se osvobodi vecnega cakanja – NIKOLI ne bos docakala, tudi ob napredovanju ne. In ko se bos osvobodila vecnega cakanja, bos razumela kar pisem in verjemi, da bos zadovoljna.

Ce se sama ozrem nazaj – vecno cakanje in slutnja po nedocakanem ubija. Zavest o minljivosti zivljenja. Bolece je bilo spoznanje, da se srce in razum razhajata. Dokler srce ni koncno (nenacrtovano, pa vendarle posledica vpitja razuma) ubralo svoje poti! 🙂 Danes sem srecna in zadovoljna, da sem pospravila preteklost in vecno cakanje! Prej slutis, potem pa sele zares ves, kaj si zamujal 🙂

Moj nasvet je: pogumno in ne cakati! Pot ni enostavna, je pa! Tvoje zelje so realne, cloveske in popolnoma razumljive. Zivljenje je minljivo, prekratko, da bi ves cas samo cakali!

Se ena, ki je imela enake predstave in zelje, ki je vecno cakala, kdaj bo docakala in z njim nikoli docakala. Kmalu za tem pa – sredi psihicnih down-ov med omahovanjem vrniti se v cakanje ali vztrajati – srecala tisto, kar sem prej ves cas cakala (na napacnem koncu). 🙂 In ce se sedaj ozrem v preteklost – vesela sem in srecna, da vecna cakanja niso vec sestavni del mojega zivljenja! 🙂

Tadeja

brez zamere, – si mogoče preverila, če je kakšna druga oseba v ozadju ! upam da veš kaj mislim