Vas je česa strah oziroma imate celo fobijo? :)
Mene je strah same sebe, svoje sence in svoje avre, svoje nemoči in agresije, strah me je, da me matjažko ne bi več imel rad ali da bi me imel preveč rad in še bolj me je strah, da bi se zamerila antilopi, ki bi potem razkrila najino skrivno ljubezen in je ne bi več podpirala, isto me je strah taddeje iz sosednje teme, da bi nekega dne začela pisati z registriranim imenom, še bolj me je strah, da bi se zbrisale skrbno spisane baze in vsi backupi vaših podatkov, da bi izzvenela moja hinavščina, sprijenost in vdanost, strah me je spoznanja in zavajanja…strah me je da bi ukinili ta čvek ali da ga ne bi ukinili in da bi kdo iskal kak pameten nasvet ali dlan ali ramo na teh straneh…
[code]"Nekoč bo lepo,
ko blazni bomo ob ognjih čepeli
in bomo odprte rane imeli-
takrat bo lepo..."[/i][/code]
[sup]france balantič [/sup] Višine se obupno bojim oz. se mi začne vrteti – to je sicer že bolj višinjska bolezen. 🙂
Priznam pa tudi, da ne maram vode pri kateri ne vidim do tal. Zato imam morje sicer rada – bolj posedanje pred prikolico, vode pa ne, razen če vidim do tal.
Glede na to, da srfam mi je vedno grozno če me veter podere kje sredi vode k je pod mano vse črno. Takrat sem takoj nazaj na deski, s tem, da niti nog ne namakam notri če se je treba malo spočiti. 🙂
A pa še ena… vedno so mi bile grozne te stopnice, k so samo deske na nosiclih. Ko sem bila majhna sem imela občutek da me bo zdaj zdaj en za noge prijel. Ravno tako pa zelo težko sedim na kavču, sploh če gledam kake bolj napete filme ali grozljivke. Takrat moram imeti obvezno noge na kavču. 🙂
pretiravaš ☺
tunkanje bejb je samo dajanje možnosti, da spotoma bejba tipu “čekira” oneta ☺
sploh ne veš kakšne vse “razstave” s tem zamujaš[/quote]
Ja, podvodne razstave zamujam.
Ampak mi je zdaj jasno, zakaj se mu je potem mudilo v sobo, ko sem ga namesto čekiranja, spraskala:))))[/quote]
kaj bi ti brez mene ☺
jaz pa spet bisere med … šunke, klobase, pršute … težka je biti razgledan ☺
No, jaz sicer nimam fobije pred psi, ampak včeraj se mi je nekaj takega zgodilo, da se lahko samo zahvalim angelu varuhu. Sem šla na sprehod po mestu in mimo neke hiše z nekoliko višjo ograjo. Hiši se sploh nisem približala, hodila pa sem počasi in mirno. Kar naenkrat pa priteče do ograje in nanjo skoči pes, ves razjarjen, lajal je name kot zmešan. Če bi bila ograja nižja (k sreči je bila dokaj visoka), bi jo preskočil in me raztrgal. Kaj je bilo tistemu psu, mi ni jasno, ker ga z ničemer nisem izzvala. Sem se pa takoj spomnila tistega primera v Ljubljani, ko je nastradal tisti Tržičan.
Forum je zaprt za komentiranje.