V službi ne zmorem več VSEGA
Znašla sem se v neki situaciji, iz katere ne najdem izhoda.
Zadnji dve leti sem z zdravjem nikakor (ne mislite, da simuliram, v službo prihajam tudi na pol bolna, se mi vidi – ni pa to nalezljiva bolezen!).
To se seveda pozna tudi v službi. Zelo rada delam svoje delo, to mislim, da vsi vedo. In me še dodatno sprašujejo in prosijo za pomoč, tudi za delovne naloge, ki jih nisem “dolžna” naredit. Z veseljem priskočim na pomoč, če le znam.
Ampak – zato trpi “moje” delo. Prej je še šlo, ko sem bila 100%, zdaj, ko sem občasno popolnoma brez moči ali celo na bolniški, pa ne več. In iz navade me še naprej prosijo za nove zadolžitve, ki postanejo kar moja redna skrb.
Prišlo je do tega, da ne zmorem več. Enostavno ne gre VSE. In me grdo gleda ta, pa spet drugi. Vse dam od sebe, vendar dela ne opravim tako, kot bi sama želela. In to me še dodatno jezi in črpa energijo.
Kako postaviti meje, na koga se obrnit, da to uredim? Saj vem, rešitev bi bil direktor, vendar se bojim, da nekako nisva na isti valovni dolžini. Nikoli se nisva kregala ali kaj podobnega, le med nama komunikacija ne steče, kot bi bilo treba. Kot bi eden govoril kitajsko, drugi pa madžarsko.
Se naj obrnem na njegovega namestnika, s katerim se lažje pogovarjam? Pa da on reče kakšno besedo zame?
Vsakrše nasvet bo več kot dobrodošel. Hvala, 100x, že vnaprej!
Kaj pa če bi se sama skušala pogovorit s sodelavci? Morda ob kaki jutranji kavi ali pa če greste skupaj na malico? Saj verjetno tudi sami vidijo, da se ne počutiš najbolje pa jim skušaj pojasnit, da bi jim silno rada pomagala a žal ne zmoreš več, ker ti tvoje delo ostaja. Če so vsaj malo razumevajoči bi morali razumeti, če je pa boš verjetno morala res stopiti do nadrejenih.
Verjetno res ne bo dobro, če bo delo, za katero si zadolžena ostajalo oz. ne bo opravljeno v redu. Slej ko prej ti bodo vzeli kak procent plača kar pa se ti bo ob manjši plači zaradi bolniških še bolj poznalo.
Želim ti, da se ti uspe pogovorit in da se ti tvoje zdravstveno stanje popravi in se boš ponovno lahko z lažjim srcem odpravljala v službo.
Kot je že rekel kekec, opravi pogovor s sodelavci. Vse pokliči na kratek neformalen sestanek (verjetno imate e-pošto, da pošlješ sporočilce, da se dobite takrat in takrat tam pa tam), povej kako zadeve stojijo in da je prva stvar tvoje zdravje ter seveda tvoje delo. Poudari, da boš z nasveti seveda pomagala kolikor se bo dalo, nalog pa ne moreš prevzemati več, vsaj dokler boš bolna. In to je to.
Če pa si tega ne upaš storiti, pač vsakega zavrni, ki pride k tebi po nasvet ali bi rad svoje delo zvrnil na tvoja pleča (ampak v tem primeru se pripravi, da verjetno odziv sodelavcev ne bo najbolj pozitiven).
Nadrejenih pa ne mešaj v to godljo, ki si jo zamešala sama samo zato, ker si po lastnih besedah preveč mehkužna in ne znaš reči ne. Takoj, ko boš prvič rekla ne, se boš morda počutila bedno, ampak malo kasneje bo ta občutek nadomestil občutek moči, da zmoreš, in bodi brez skrbi, da ti bo to pomagalo tudi pri boju s tvojo boleznijo.
Srečno!
Mehka duša, gotovo si se najprej “duvala” kako vse zmoreš in kako vse veš, drugi pa tega ne zmorejo in ne znajo ! In si jih navadila, da ribe dobijo, ne lovijo. To late, tooo late, ljubica.
Pojdi v knjižnico, knjigarno, kupi kakšno knjigo na temo kako reči NE. Saj je čisto enostavno, rečeš tega pa ne zmorem, prosim vas, sedajle imam svoje delo, storite to sami.
In ker si ponosna punca na svoje znanje iz tega seveda ne bo nič, ker ti to daje pomembnost in bi rada, da tudi podšef to opazi. Očitno se velikemu šefu tvoje znanje in pomoč ne zdita taka, kot jih vidiš ti in še sebe zraven.
In še nekaj: gotovo imate v firmi kakšno kadrovsko službo (upam, da to nisi ti), stopi tja pa se pogovori, naj te za nekaj časa nekam drugam premestijo. In tam ne ponovi napake oziroma se ne napihuj!
Forum je zaprt za komentiranje.