V enem mesecu izgubila 5 kg brez stradanja!

Saj res, Donat! Hvala za “opomnik”!
Dodaten magnezij pride prav.
Bravo, da si sklatila 8 kg. Meni ni uspelo. jaz sem “samo” 5 kg. Nič hudega, to je bilo itak večino vode. Sedaj naj bi se spremenila presnova OH (nekakšen restart organizma :))
Telesa ne mislimv eč obremenjevati z enostavnimi OH, ampak posegati po zdravih OH.
Nič mi ne bo hudega, če bom konzumirala sladkor, beli kruh, peciva, bele testenine … v omejenih količinah. Polnozrnati izdelki so bolj zdravi in manj obremenjujoči za telo.
Zadnja 4 leta živim z občutno prekomerno težo in sem sama nase jezna, da sem dopustila, da se to zgodi. Če pomislim na način prehranjevanja … hudo! Saj to ni normalno!!!!

Prihajam v leta, ko bo treba bolj paziti.
Pred dvajsetimi leti sem rekla keks in sem shujšala 3 kile, ki so sicer v kakšnem letu prilezle nazaj, vendar sem spet rekla keks in so šle ….
Sedaj se pa veselim, ko sem uspela sklatiti 5 kil v enem mesecu! BUAAAAAA!!!

ja hujšat se da tudi brez raznih čudežnih zvarkov in tablet pa čajev……vse se da samo klik v glavi pa trma – vztrajnost……kjer je volja tam je moč (kjer je volja tam je manj kil)…

ja temeljito je treba spremeniti način prehranjevanja….ker kile so samo dokaz da jemo narobe oz. preveč….ker če spremeniš sistem prehrane samo za par mesecev bojo kile res šle dol… ampak ponavad se bojo tud hitr vrnile in to z obrestmi….

Saj res, Donat! Hvala za “opomnik”!
Dodaten magnezij pride prav.
Bravo, da si sklatila 8 kg. Meni ni uspelo. jaz sem “samo” 5 kg. Nič hudega, to je bilo itak večino vode. Sedaj naj bi se spremenila presnova OH (nekakšen restart organizma :))
Telesa ne mislimv eč obremenjevati z enostavnimi OH, ampak posegati po zdravih OH.
Nič mi ne bo hudega, če bom konzumirala sladkor, beli kruh, peciva, bele testenine … v omejenih količinah. Polnozrnati izdelki so bolj zdravi in manj obremenjujoči za telo.
Zadnja 4 leta živim z občutno prekomerno težo in sem sama nase jezna, da sem dopustila, da se to zgodi. Če pomislim na način prehranjevanja … hudo! Saj to ni normalno!!!!

Prihajam v leta, ko bo treba bolj paziti.
Pred dvajsetimi leti sem rekla keks in sem shujšala 3 kile, ki so sicer v kakšnem letu prilezle nazaj, vendar sem spet rekla keks in so šle ….
Sedaj se pa veselim, ko sem uspela sklatiti 5 kil v enem mesecu! BUAAAAAA!!![/quote]

Draga navdušena, hvala za tvojo vzpodbudo, ki jo boš seveda še kako rpotrebovala na svoji poti do cilja – jaz ti vračam svojo, saj sem v 8-ih mesecih pred 7-imi leti izgubila 24 kg in seveda obvezno zraven migala-brez rekreacije je ne boš dobro odnesla, ne vizuelno, ne telesno, kajti kot ženska se verjetno zavedaš, da ti bo po shujšanih vsaj 10-ih kilah dol vse viselo, da boš lahko izgledala kot “želvica” s starikavo zgubano kožo, če ne boš ohranjala elastičnosti kože – sploh pa pri tvojih letih, ko se bližaš meni in hormoni ne delujejo več tako, kot v mladosti. Če imaš dobre gene, jo boš morda tukaj vsaj 30{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} bolje odnesla”, kot sicer, drugače pa ti lahko zagotovim, da je pot vztrajnosti vse prej kot tako entuziastična, kot jo imaš na začetku 😉

Jaz imam srečo, da imam zelo mladostne gene, da sem konstitucijsko po očetu, da nisem nagnjena h kopičenju haščob okoli pasu in trebuha in imam še bolj ploski trebuh, kot pred nosečnostmi – zaradi vaj, ki sem jih delala ( najbolj pomagajo seti trebušnjakov vsak dan vsaj 2x) imam tako trde mišice, da bi lahko, kot reče Američan “flip coins on it” in da praktično nimam nobene odvečne kože, ki bi jo bilo morda kirurško potrebo odstraniti, ker sem redno in pridno disciplinirano telovadila in mazala kožo z mandljevim oljem – ja osebe, ki shujšajo preko 20 kg imajo včasih zelo hude težave, ker jim ostane “šlauh” kože okrog pasu, potem na nadlahtnicah, pa na stegnih v predeli dimelj…..jaz sem to zvozila brez težav….. In le taki vemo, kaj to pomeni trda volja in vztrajnost. Je pa res, da nisem nikoli posegala po shujševalnih pripomočkih, ker sem mnenja, da dostikrat povzročijo t.i. JOJO efekt in hitro pridobiš izgubljeno težo nazaj. Jaz jo brez težav vzdržujem že cca 5 let, ker sem se tudi naučila jesti z možgani in ne z očmi – kar je je tudi bistvo samodiscipline in pravilnega pristopa k hujšanju – sam se moraš odločit in spopast s tem po “naravni poti” in kar precej švicat, ne pa posegat po raznih obljubljajočih pripravkih, napitkih, pa juhicah, pa slim barih ;))))))

Pa good luck in thumbs up!

Berem da so ene zelo jezne, privoščljive in ljubosumne, na tiste, ki jim je uspelo?
Čemu in zakaj?

Osebno pač mislim, da je vsa hrana kot je kruh, testenine, krompir, riž in podobno le in samo mašilo za želodec, glih tok, da ga polnimo s temi jedmi. Nobene koristi ni od njih. Le škoda, ker je to vse več ali manj predelano na 1001 način še predno pride k nam v želodčke.

Po moje, v zadnjih 50 letih postaja hranjenje čedalje bolj povezano s čustvi in nikakor oz. zelo redko povezano z osnovnim namenom – vzdrževanjem življenjskih funkcij.

O hrani in njeni funkciji ne razmišljamo več, jemo – pravzaprav NON STOP. Jemo, ker smo tko prebrali v tem ali onem učbeniku da je nujno jesti vsaj 5x na dan pa ker je soseda prinesla dobro pecivo, ker bo tašča užaljena če ne pojemo vse s krožnika, ker sodelavec praznuje 50 let, ker se hči poroči, ker ima mož rojstni dan, ker so otroc neješči pa jim ‘pomagamo’, ker se tako spodobi, ker je sodelavka prinesla nov recept in ga nemudoma moramo probati, ker je tolk ura, ker si ‘zaželimo’ nekaj sladkega, ker nam je ‘cuker’ padel, ker moramo pojesti nekaj zaradi jutranjih tablet ki se ne jejo tešče, ker nam je dolgčas, ker smo tko navajeni…………

Ne pozabimo pri tem dejstvo, da ženske z leti potrebujejo/mo čedalje manj kalorij. Če smo jih recimo pri 20 potrebovali 2000 ali več jih pa pri 40 potrebujemo definitivno vsaj 200 manj. To pa je skorajda en cel obrok manj dnevno!

Tko da, res, to hranjenje in hujšanje postaja čedalje bolj povezano s čustvi okolice in le redko kdo ima priliko se ustaviti (ponavadi ko zbolimo, ko je itak prepozno…:-((((), pomisliti in premisliti in jesti le toliko in predvsem takrat ko si to zaželi in začuti potrebo po hrani.

Mal pretiravajo in ta prehrambena industrija nas bo zadušila s temi nasveti o tem in onem sistemu prehranjevanja, v bistvu pa gre po vsej verjetnosti le za željo velikih podjetij, da bi ja čimveč papcali, čimveč cekinčkov puščali v njihovih nenasitnih malhah…..

Berem da so ene zelo jezne, privoščljive in ljubosumne, na tiste, ki jim je uspelo?
Čemu in zakaj?

O hrani in njeni funkciji ne razmišljamo več, jemo – pravzaprav NON STOP. Jemo, ker smo tko prebrali v tem ali onem učbeniku da je nujno jesti vsaj 5x na dan pa ker je soseda prinesla dobro pecivo, ker bo tašča užaljena če ne pojemo vse s krožnika, ker sodelavec praznuje 50 let, ker se hči poroči, ker ima mož rojstni dan, ker so otroc neješči pa jim ‘pomagamo’, ker se tako spodobi, ker je sodelavka prinesla nov recept in ga nemudoma moramo probati, ker je tolk ura, ker si ‘zaželimo’ nekaj sladkega, ker nam je ‘cuker’ padel, ker moramo pojesti nekaj zaradi jutranjih tablet ki se ne jejo tešče, ker nam je dolgčas, ker smo tko navajeni…………

ja sej ni treba pojest povsod toliko, da naslednji dan še ne prideš k sebi…a tebi tašča daja na krožnik ali sama. Pa dej si gor kolikor lahko poješ pa ne bo užaljenosti, pa ko sodelavec praznuje 50 let ti ni treba vsega pojest, probaš malo, aja je zastonj, ajme meni…kakšne se bere

[/quote]

ja seveda –
ne, ne in ne – poizkusi razumeti njeno pisanje iz tega zornega kota: hrana postaja tudi na tej strani luže nadomestek za čustveni primanjkljaj – tako kot to počnejo Američani že desetletja, zato pa so nekateri tako nenormalno debeli, da zasedejo skoraj dva sedeža v letalu 😉 – ker svoj primanjkljaj na čustvenem področju zapolnijo s hrano- to je začaran krog, ki zelo hitro vodi v odvisnost, nažiranje – velja tudi to, da lahko nekdo brez težav “zmaže” 300 gr čokolado ali pa 500 gr škatlo piškotov – pa ne zao, ker bi rabil toliko kalorij ampak mu preprosto godi okus sladkega ali slanega – so bile že delane raziskave na ameriških univerzah, da sta sladka in slana hrana idelani tolažiec stresa, razočaranj, neuspeha. Pri nas pa je v zadnjem času, ko se na tržišču pojavlja manj kvalitetna hrana po dostopnejših cenah, kot npr. pred 10, 20 -imi leti), kamor sodijo tudi sladki in slani prigrizki, ki najbolj dvgujejo raven hormona serotonina (=hormona sreče).

Je pa to tako: nekateri se “nažrejo” hrane, nekateri pijače, nekateri se nasnifajo, da pridejo v tisti nerealni, zadovoljni svet, poln hormona seratonina, ki jim za nekaj časa “odmakne” težave, ki jih obkrožajo. Realnost je pa potem kruta: z viškom kilogramov na tehtnici in premajhnimi oblačili, dodatnim osebnim nezadovoljstvom….

Tako da čustveno nažiranje s hrano je zasvojenost, ki se jo je potrebno lotiti na pravem koncu.

Da ti je uspelo, lahko rečeš šele, ko držiš težo pet let. Sigurno pa ne po enem mesecu in niti ne po enem letu. Zato jaz takale navdušenja nad drastičnim hujšanjem zmeraj jemljem z rezervo.

Če sem zato nevoščljiva, pa okej. :)))