V bistvu so edinci bolj radodarni kot ostali

Opažam že nekaj časa, pa niti ne toliko pri otrocih, bolj pri odraslih.

Tisti, ki so odraščali kot edinci ali ne, je razlika v radodarnosti, raje delijo stvari, so manj škrti.

Včasih je veljalo mnenje, da otrok “mora” imeti še sorojence, da se bo naučil deliti. V resnici pa je ravno obratno. Te delitve v otroštvu niti niso prostovoljne, ampak gre za merjenje moči (daj mi to, ne to je moje, moje je itd). Pri edincih tega ni, ker s starši se tega pač ne greš. In potem pridejo življenjske situacije, nenazadnje tudi dedovanje….

Skratka kolikor vidim po odraslih od sebe, so edinci dosti bolj odprti za deljenje kot pa ostali.

Edinci so bolj naivni, ker se od malega niso naučili borbe za svoje mesto, zato jih je lažje nategnit.

edinci so navajeni, da so središče vesolja in če se to poruši je konec sveta.

A je to zgodbica za lahko noc?

Kar poznam edincev so zelo osamljeni. Manjka jim točno to merjenje moči in pozicioniranje, socializacija. Zato so že na momente obupani za pozornost, katero so vajeni prejemati 100% in hkrati obupani za družbo, ker so tako osamljeni. Ko jo pa imajo, se ne znajo obnašati. Če se veliko družijo s prijatelji, bratranci, je vse drugo. Je pa res, da so nekateri izredno uspešni, ravno zato, ker so ves fokus usmerjali vase in svoje dosežke, v izgradnjo svojega najvišjega jaza, starši so to podprli in danes so na vrhu. Poznam konkretno enega takega, ki je za hobi po šoli pral vsak dan brez izjeme očetov avto, staro škodo, danes neko hudo makino, vrednosti hiše. Isti urnik, ista disciplina oz ljubezen do sebe, do tistega kar mu največ pomeni.. da ne govorim kako je direktor in s kom vse se na dnevni bazi rokuje.. v svetovnem merilu. Razvajen edinček 🙂 njegovi vrstniki se pa še vedno ščipajo s svojimi brati in tekmujejo kdo bo več sladoleda pojedel, ko je postrežen na mizi. Tako da vse je relativno..

Opažam,da se edincem ni treba dokazovat. Ni jim treba tekmovat. So mirni, sproščeni, praktični.

Po mojih izkušnjah pa sploh ni važno, če je otrok edinec ali ne, važna je vzgoja. Tam, kjer starši poskrbijo za meje, nek osnovni red, pravila, naučijo otroke spoštovanja sebe, drugih in svoje ter tuje lastnine, so otroci normalni, znajo delit, znajo čuvat, ko kdo drug kdaj deli kaj svojega, znajo vrnit.

Jaz sem edinka in nikoli nisem imela težav z deljenjem, nikoli nisem bila razvajena, nisem dobila vsega, kar bi se mi sprdnilo, če sem po neumnosti kaj uničila, pač nisem več imela… doma sem imela vedno zadolžitve, mama je delala 3 izmene, vikende, praznike, ati je bil včasih po cel teden na terenu, večinoma je delal do 15-ih in bil okoli 15.30 doma…

Mož ima sestro, tudi nista razvajena, on tudi glede stvari ni pretirano občutljiv, ona je malo bolj zadržana, posodi in deli s tistimi, ki nas pozna in nam zaupa in je pač bolj občutljiva, ker sama zelo čuva na svoje stvari in pač noče dobit nazaj v slabšem stanju, kot je posodila. Jo razumem, sem imela tudi jaz že slabe izkušnje… Glede dediščine so se vse že dogovorili, tast in tašča sta poskrbela, da je vse na papirju, vse sporazumno in brez problema.

Tam, kjer starši otrokom vse stiščijo v rit, kjer ni nobene skrbi in odgovornosti, kjer je otrok (ali otroci) center okoli katerega se vse v družini vrti, kjer ni jasnih mej, pravil, kjer se delajo razlike med otroci in podobno, kjer edinčkom nikoli ni treba ničesar deliti ali kjer se morajo sorojenci boriti za stvari, bodo otroci pač temu primernega obnašanja… edinci ali sorojenci, nobene bistvene razlike, eni bodo imeli kasneje v življenju težave delit, ker jim ni bilo treba, drugi, ker so končno prišli do točke, ko niso v to prisiljeni.