usta bo treba zalepiti
Ti pa otroku polagaš v roke zelo veliko moč. Ne samo da bi kao lagal, napihoval zadevo, zraven bi še popolnoma manipuliral s starši. Ne samo da mu daješ s tem moč, pripisuješ mu tudi zelo negativne (nemoralne) lastnosti.
Ali pa njegovi mami veliko naivnost oz. točneje, neumnost.
Kaj pa vem, kaj pa vem…
Jaz mislim, da so otroci samo zelo odkriti. Nehinavski. Da povejo, kaj si mislijo na način, kot znajo.
In tudi mame nismo pripravljene kar požreti vse besede za sveto resnico, jih vzeti za smrtno resne, če vidimo, da je otrok drugače razigran, da nima težav z odhodom v vrtec, da mu ni težko stopit v igralnico, da gre vzgojiteljici v roke, da se pri njej rad pocarta. Jaz od svojih otrok še nisem slišala, da je kakšen vzgojitelj nasilen oz. da je ravnal kot je izpostavljeno v tej zadevi, tudi za učitelja ne. Ne vem, zakaj bi se mi otrok lagal v tej smeri.
Avtoriteta je nekaj, kar si je potrebno prislužiti in kar zelo hitro lahko tudi izgubiš. Sem precej proti temu, da bi bila avtoriteta nekaj, kar ti avtomatsko pripada s statusom, poklicom ali da ne omenjam še česa drugega. Vsi imamo takšne in drugačne izkušnje z učitelji, vzgojitelji ipd. Posredne ali neposredne in tudi slabe, saj se med njimi najde marsikakšna črna ovca, proti kateri pa največkrat ustanova ne naredi nič in najprej si (ustanova) poskuša za vsako ceno obraniti ime. Največkrat z zanikanjem in/ali valjenjem krivde na “žrtev” oz. njene starše.[/quote]
Z avtoriteto je neposredno povezano spoštovanje. Če ni spoštovanja, ni avtoritete.
In v tej družbi je vedno manj spoštovanja, ker se preveč zagovarjajo le pravice in svoboščine. Sicer otroke v šolah tudi učijo o njihovih dolžnostih, a je zanimnivo, da jih otroci radi pozabijo. Znajo pa na pamet našteti svoje pravice. 🙂
Oprosti it, ampak tukaj imaš (spet) preveč naivno držo. Otroci že doooolgo niso več nebogljena piščeta ki ne zmorejo brez odraslih ničesar. Odar so mobiteli v porastu (kar je lih ene 10 let), te lahko snemajo med poukom, se kako drugače zafrkavajo, te malodane pošiljajo v p.m. ali ti celo odkrito grozijo, ni da ni… ne želi si it v prosveto!
Tudi spoštovanje si je treba zaslužiti – tisto kar je več od osnovnega. Se mar čudiš, da je tako v času, ko je kršenje pravic – tudi osnovnih – s strani raznih “avtoritet” nekaj povsem običajnega? Se je pa kdaj za vprašat kdo ali kaj sploh je družba? Ker se včasih zdi, da smo posamezniki to vedno manj.
Tudi spoštovanje si je treba zaslužiti – tisto kar je več od osnovnega. Se mar čudiš, da je tako v času, ko je kršenje pravic – tudi osnovnih – s strani raznih “avtoritet” nekaj povsem običajnega? Se je pa kdaj za vprašat kdo ali kaj sploh je družba? Ker se včasih zdi, da smo posamezniki to vedno manj.[/quote]
Se strinjam, da si je spoštovanje treba zaslužiti. Vendar je razlika od koga prićakuješ spoštovanje. Od razvajenega otroka je težje zaslužiti spoštovanje, kot pa od takšnega, ki ima spoštovanje priučeno.
Seveda se pojavlja kršenje pravic. To pa zato, ker kot družba preveč favoriziramo značajske lastnosti in s tem ljudi, ki nimajo občutka za sočloveka in etiko. In takšni potem kršijo naše pravice, ker vidijo le svoje pravice.
So nas prepričali, da je takšen način razmišljanja pot do uspeha…Za nekatere res je…Za tiste, ki tako razmišljajo…..
No, če smo že pri ščitenju otrok – otroci so v Sloveniji še vedno veliko premalo zaščiteni, ne preveč. Ogromno je zlorab, nasilja, zanemarjanja. Tudi umirajo pod roko staršev. V Sloveniji.
Še vedno potrebujemo rejniške družine, vzgojne zavode in stanovanjske skupnosti. V njih niso samo problematični otroci, ampak tudi taki, ki so živeli, kot opisuje kak žalosten britanski film o sirotah.
Zanimivo mi je, kako večina odraslih in staršev tarna, kakšni so današnji otroci – razen seveda njihovih. Današnji otroci so čisto okej, je pa tu in tam kakšna izjema. Bolj naporni so, ja, ker se več ukvarjamo z njimi, kot so se naši starši z nami (govorim nasploh). Pri nas v razredu cca 30 učencev jih je bilo kakih pet takšnih, da bi jih moral CSD spraviti nekam na varno proč od staršev, pa se ni zgodilo nič. Nihče nič vedel, nihče nič naredil, ne šola, ne institucije, ne ostali starši.
Kar mogoče manjka danes, je dejansko večja avtoriteta učiteljev in vodstva šole. Ampak tudi šola je postala tržni posel, šole se morajo grebsti za čim več otrok, da jim ni treba zapirati oddelkov in odpuščati učiteljev, zato morajo popuščati staršem. V tem oziru se učitelji in ravnatelji dejansko bojijo otrok in to je slabo. Ampak mislim, da se bo tole počasi skanaliziralo v neko normalno razmerje, mogoče je pretirano zavijanje v vato dejansko samo odziv na pretiravanje pred 20 leti v drugo smer.
Meni se otroci ne zdijo slabi, daleč od tega. Še vedno se mi zdijo najboljši ljudje od vseh, kar nas je na Zemlji. Fajni so in uživam v njihovi družbi. In kljub vsemu trdim, da potrebujejo zaščito odraslih pred določenim deležem odraslih.
Ti pa otroku polagaš v roke zelo veliko moč. Ne samo da bi kao lagal, napihoval zadevo, zraven bi še popolnoma manipuliral s starši. Ne samo da mu daješ s tem moč, pripisuješ mu tudi zelo negativne (nemoralne) lastnosti.
Ali pa njegovi mami veliko naivnost oz. točneje, neumnost.
Kaj pa vem, kaj pa vem… [/quote]Otrok ima zelo negativne (nemoralne) lastnosti kadar je njegova mama veliko naivna oz. točneje, neumna. 😉
Naivna v smislu, da bo vzgojo zmogla sama in neumna, ko očeta izloči iz tega procesa oz se je zadovoljila le z zasilnim oplojevalcem namesto s “pravim moškim”.
Taki pezdetki ne zahtevajo od otrok, da se njihovo mamo spoštuje kot osebo, niti mama nima pojma kaj spoštovanje od otrok sploh je….. začaran krog je sklenjen, otrok pa postane nemogoče in razvajeno bitje, ki se mu vsepovsod godi krivica.
To je to, ni več kaj dodat.
Podobno kot Pišonjo niso pripravili, da bi se primerno obnašal nap. na forumu…. ;)[/quote]To je v teoriji vse lepo in prav. Ampak če gre otrok v vrtec z 11. meseci, se mi zdi, da ga lahko bore malo primerno usposobiš za bivanje med sootroki.
Pa še nekaj mi ni jasno. Strinjam se, da grožnje definitivno niso dober način vzgoje.
Kakšen je o tvojem mnenju recept za doseganje avtoritete? Do avtoritete moraš namreč najprej pridet…[/quote]S kakim namenom si tu dala primer 11mes. otroka?
Saj niso 11mesečniku lepile ust oz grozile s tem…. :/
Kaj si želela s tem povedat? 🙁
Grožnje definitivno niso dober način vzgoje
Stvar je v tem na kakšen način je ta grožnja podana.
Te tršice so grozile z nečim kar je bilo otrokom v prvem trenutku jasno, da tega ne bodo izvedle. Podcenjevale so otroke kot osebe in njihove sposobnosti razmišljanja zato taka grožnja itak ni imela uspeha že v osnovi.
Ne smemo pozabit nekaj, da je bistvena razlika, če grozijo starši ali to počne nekdo drug, v tem primeru vzgojiteljica.Ko grozijo starši se otrok enostavno nima več kam umaknit, ker starši so njegov “celi svet”.
Sama vzgoja je sestavljena iz nešteto groženj in otrok v danem trenutku tehta med tem, kar je njemu prijetno, si je zamislil sam a je (nedopustno) početje in tvega, da se bo soočil z grožnjo, in tem kar mi dopuščamo pa zanj na prvi pogled ni tako prijetno, ne tvega pa nekih neprijetnih posledic. In po tem principu izbere “manjše zlo”.
Recept za doseganje avtoritete je tak, da se otroka obravnava kot samostojno bitje vredno vsega spoštovanja in (zelo pomembno!) da se od njega zahteva tudi odgovornosti, ki jih starosti primerno zmore.
Tako nap. MORA mali otrok pospravit igrače, mora se sam umit, obleč, jest…..itd, ker to krepi njegovo samopodobo in vse te stvari mora naredit brez prigovarjanja, ker o tem da imamo stanovanje pospravljeno, da smo primerno oblečeni, da sami jemo, smo umiti ….itd SE NE RAZPRAVLJA!
To je odraslim samoumevno otroku ni! 😉 Koliko deklet se pritožuje nad fanti, ker ne pospravljajo za sabo in celo pogajajo se o tem ali bi ali ne bi. Od kod izvirajo te ideje o razpravljanju o tako samoumevnih stvareh? 😉
S tem, ko otrok počne vse te stvari sam (seveda je včasih treba kako star za njim popravit, pa vendar) in je za to tudi na koncu pohvaljen pridobiva na lastni samopodobi, se počuti enakovredni del družine (in ne nekdo, ki se mu streže 😉 razvija občutek za sočutje in spoštovanje, ter spozna, da se splača ubogat na besedo, ker ima od tega več koristi/ugodja kot pa če se upira. Na kratko se počuti pomemben del družine, ker tudi sam prispeva po svojih močeh k “blagostanju” skupnosti.
In še nekaj. Kar nekaj vas je omenilo, da če se otrok strma ga osamite.
Otrokov največji strah je, da bi ostal sam, da bi ga starši zapustili, zavrgli in ta vzgojni ukrep je najhujše, najbolj nasilno dejanje, ki si ga lahko starš privošči, bistveno bolj kot pa, če bi dobil eno po riti!
Samo mnogim se to zdi tako elegantna, ne nasilna rešitev in se je pogosto poslužujejo, ko otroku niso kos, ko so sami spregledali že x znakov pred tem, predno se je otrok strmal, ne vedoč, da so otroka kaznovali na najhujši možen način, ki lahko otroku pusti (v njegovem nezavednem spominu/razmišljanju) za vedno občutek zavrženosti, nevrednosti s katerim se nekateri otepajo celo življenje.
Ni takšnega kot si predstavljaš. Le razmišljala sem o tem, da je 11 mesečnik še zelo mali, da bi ga lahko “usposobil za bivanje med sovrstniki”. in če ga daš tako malega že v vrtec, si v bistvu takoj v situaciji, ko otrok preživi v vrtcu dve tretjini dneva, le eno tretjino pa s starši. In se potem postavlja vprašanje, kje se otrok vzgaja – doma ali v vrtcu. In se mogoče malce bojim, da imaš kot starš nekako omejene možnosti za vzgojo in ti je otrok “odvzet”, še preden lahko to vzgojo sploh zastaviš…
Ta del o spodbujanju odgovornosti in posledično grajenju samopodobe se mi zdi zelo pomemben. Vsekakor nisme prepričana,d a čisto točno razumem, kje vidiš razliko med grožnjami, ki jih uporabijo učiteljice, in tistimi, ki jih uporabljajo starši in v čem je bistvena kakovostna razlika. Razumem, da so starši za otroka svet, učiteljice pa ne … ne razumem pa kako to vpliva na “kakovost” uporabe groženj.
O tem nisem nikoli razmišljala na tak način. Hvala za ta pogled. Vseeno me pa zanima, ali imaš kakšno drugo, boljšo rešitev, če so starši spregledali že x znakov prej in se je otrok pač strmal… Vsi vemo, da je idealno, da jih ne bi spregledali, pa vendar … tudi starši so zgolj ljudje… in se učijo 🙂
Grožnja z lepilnim trakom JE nasilje.
Tole je pa povzetek, ki ga jaz ves čas zagovarjam.
(za vsak slučaj sem še boldala – sem pač nagnjena k pretiravanju :))))
Samo še tole —–> tudi “…sicer boš dobil po riti” ni v redu.
Če prenesem to npr. v “odrasli svet”, bi to pomenilo isto, kot če bi meni mož rekel:
...če ne, ti bom zlomil dve rebri.
Kaj zdaj? Se vam to sliši v redu? Jaz se z možem ne morem fizično obračunavati.
To je izkazovanje premoči. Ne pa avtoritete. In to je grdo!
Pri katerih letih, krivokljun. Pa saj ne gre za to, da ne bi ničesar zmogli, ampak je dilema, ali smo starši pri vzgoji preveč popustljivi. Verjemi, da moji otroci znajo marsikaj sami. Seveda starosti primerno. Pa vendar ne bi mogla reči, da so pomanjšani odrasli. Saj še enostavno niso tako razviti. Tako telesno, kar poglej otrokovo telo, kot čustveno, socialno. Ne moreš otroke stare 14 let metati v isti koš kot otroke pri 5 letih. Ali odrasle v isti koš kot 14 letnike. Pred 14 letniki je še vedno ena stopnja razvoja pred njimi. Ki pa jo lahko dosežejo ali pa tudi ne. Ja, tudi odrasli so na nivoju 14-letnih otrok.
Ne vem, mogoče zna Matjazko to bolj kot psihologi zdefinirat.
Veš zakaj so naporni, vsaj kakor jaz to vidim, ker je biti z otrokom delo. Ni počitek. Ni samo luštno in fajn. Je delo. Naporno delo. In odraslim se mnogokrat ne da. Enostavno nimajo volje. Vse bi radi počeli po liniji najmanjšega napora.
Včasih so vse vzgajali na osnovi strahu. Otroke je bilo strah, da jih bo parkel odpeljal, strah jih je bilo, da bo šiba pela, strah jih je bilo učiteljeve palice (po prstih).
Sedaj pa tega “ni” več. Ni več strahu. In otroka vzgajat kot starš brez strahu, no, je kar naporno. Že tako ali tako se temu ne moreš izognit, pa se vsi trudimo. Kot starši. In ker starši nekako izgubijo energijo bit dosledni, se uklonijo in popuščajo.
In potem tak otrok pride v vrtec (če ne pride z 11-imi meseci). In tam je spet delo, delo za vzgojiteljico. Da brez vcepljanja strahu otroku, otroka ohrani znotraj nekih mej. To ni lahko delo. Potrebno je veliko iznajdljivosti, neke občutka, da prepoznaš otrokove značilnosti, kaj ga zanima, čemu se upira… Edino dobro pri vsem skupaj je, da so v vrtcu tudi sovrstniki, ki sčasoma drug drugega “vzgajajo”, saj če se otrok ne obnaša sprejemljivo, ga nekako kar izločijo iz svoje skupine.
In potem šola. Isto. Ogromno dela za učiteljico (1. razred), saj mora otroka navaditi na mir, na mirno sedenje ipd.. Vsaj do drugega razreda. Jaz sem se enkrat pogovarjala z učiteljico prvega razreda in jo vprašala (ga. je starejša, lahko bi učila tudi mene), kdaj je bilo lažje učiti otroke in je rekla, da sedaj so sicer veliko bolj razigrani, brez strahu, vse si upajo (in nič ne ubogajo) ipd., vendar tudi veliko bolj inteligentni oz. razgledani. Tako da se kljub neposlušanju, delu na gradnji discipline (namesto na gradnji znanja), še vedno zadosti naučijo, tako da ni primanjkljaja glede znanja.
Ne vem, zakaj bi bilo treba vzgajati s strahom. Strogost v smislu vztrajanja, doslednosti, avtoritete ni zbujanje strahu.
Meni se zdi, da imajo mnogi starši slabo vest, ker so tako malo s svojimi otroki, in to potem kompenzirajo s tem, da so enostavno preblagi pri vzgoji, otroku popuščajo in ga razvajajo v vseh ozirih. Saj je logično. Če si z otrokom samo dve, tri ure na dan, ne boš od tega eno uro porabil za “žuganje” oziroma vzgajanje. Sicer je to dandanašnji redko videti, a če opazim, da se kak otrok dobesedno skrči vase pred odraslim, me kar zmrazi pri srcu.
V bistvu je pa razvajanje otrok podcenjevanje njihovih sposobnosti. Starši otroku pripisujejo, da se ni sposoben sam obleči, da ni sposoben sam pospraviti, si sam pripraviti kaj za pod zob in tako dalje. V bistvu so žaljivi do otroka. Če bi jim lahko to nekako dopovedali, bi mogoče lažje sprejeli, da morajo biti do otroka kdaj tudi neizprosni.
Pa še to: jaz se svojih nadrejenih v službi ne bojim, za to, da dobro delam, ne rabim groženj, prav tako nimam težav z avtoriteto in sprejemanjem navodil.
Učiteljem niso vzeli groženj in ustrahovanja, ampak so jim zvezali roke že pri sami krepitvi avtoritete, ker se starši smejo čisto preveč vtikati v vzgojne in učne procese, ravnatelji pa se ne postavijo za učitelje, ampak raje ustrežejo staršem.
Grožnji učiteljice se lahko izogneš na ta način, da jo zatožiš staršem in oni gredo potem z odvetnikom v šolo/vrtec in imaš pred sitno babo mir…. 😉
Če ti zagrozijo starši in so pri tem dosledni nimaš nikogar več in se enostavno moraš pokorit redu, ki ga zahtevajo. Izjema so bili “HitlerJunge” (in še nekateri drugi) kjer so otroci lahko prijavili svoje starše policiji, če se jim je godila “krivica”. Podobno so hoteli uvesti z novim družinskim zakonikom tudi pri nas. Zadeva ni tako nedolžna kakor izgleda na prvi pogled, čeprav si sliši ok.
Tole kar so se šle te vzgojiteljice je bilo bockanje na nivoju otroka in so izgubile, ker je mali ekspert na tem področju. Lahko bi preprosto vztrajale pri svojem, ga ne bi pustile ven in ne grozile z lepilnim trakom, ker to je preveč konkretna grožnja za katero je mali vedel, da jo ne bodo izvedle. Zraven vsega ta otrok ne dojema žensk kot nekoga, ki se ga spoštuje. Njemu lik ženske pomeni neomejeno ugodje, ki ga itak ni potrebno spoštovat. Zanj bi bil primeren edino avtoritativen vzgojitelj.
Grožnja kot taka je dovolj povzdignjen glas, pogled, mimika obraza/telesa, ki jo otrok nezavedno dojema in potem je v dvomu kaj bo sledilo. Kakor lahko vidi nič dobrega, in ta negotovost ga ustavi, ko pa groziš nap. z lepilnim trakom pa ga ni več strah, ker je grožnja dobila konkretno podobo, ki se je ne boji in njegova domišljija se ustavi in se posveti izmikanju konkretni grožnji. Saj se vidi in se ve že prej da bo štala ;).
Ti otroku nekaj prigovarjaš on pa po malem že trmari, ti še kar vztrajaš in mali stopnjuje svoj odpor nakar se na koncu vrže po tleh (po možnosti v polni trgovini ;). Oče soji zraven, ves čas gleda in na koncu pribije: “kar sama se zmeni…” ali pa “sem vedel, da si nesposobna…” ali pa malega “odkupi” z liziko.
Tukaj ste ženske/mame šibkejši člen in izgubite v vsakem primeru. Če popustite se bo strmal oz. bo po njegovo, če vztrajate in uspete ste si naredila medvedjo uslugo – umazale ste svojo brezpogojno ljubezen, ki naj bi jo nudile otroku, kar pušča v njem težko popravljive posledice, če se stvar redno ponavlja.
Za ta del so/smo zadolženi očetje.
Ko mama nekaj (upravičeno) zahteva (da ne hodimo v skrajnosti) in če se mali ne odziva MORA oče doseč, da se njena beseda spoštuje. S tem njej podari avtoriteto/ugled v otrokovih očeh in tudi sam dobi veljavo, ki mu gre in otrok posledično spoštuje oba.
Očetova ljubezen je pogojna, se pravi: izpolni pogoj in te bom imel rad, če ne se soočiš z mano. Otroku se tako postavi meja v kateri je varen in hkrati pohvaljen, če jo upošteva, kar pripomore k njegovi samopodobi, občutku da zmore, da je spoštovan.
Težava je, da je danes malo očetov v pravem pomenu besede, več je takih, ki so mama2 s pipijem mali pa pleza po stenah in ga na koncu spoznajo za hiperaktivnega in ga dajo na tablete, v resnici ga pa starši le niso pripravili do tega, da bi kontroliral svoje misli/početje, ker mu za to niso nudili pogojev.
ojej
kaj pa, če bi fu*kali s kondomi … nebi imeli problemov z naraščajem
aja … vzgojiteljice hodijo služno .. ne pa delati!!
in z vedenji jih pumpajo običajno strokovnjaki katerih otroci so na mamilih, brez služb, … skratka nimajo pojma o neki “normalni” pameti.
Tu ne gre za strašenje kot tako, vsaj jaz ne pišem o tem, pač ni bolj primerne besede oz je ne najdem. Otroci naredijo vse, da ne bi razočarali staršev od katerih so življenjsko odvisni, vsaj na začetku je tako. Potem se ta reč postopoma gubi hkrati naj bi otroci prevzemali skrb zase, kar se pa pri mnogih ne zgodi, ker jih razvajajo, imajo za nesposobne, kakor si sama napisala.
Potem ko pa postanejo najstniki bi jih pa radi imeli pod popolno kontrolo….
Bolj kot to, da jih imajo za nesposobne jih razvajajo zaradi lastnega čustvenega ugodja, otrok pa plača ceno :/
Ojej NM-3w, če bi tvoj stari imel takrat kondom kaj vse bi nam bilo prihranjeno……. :))))[/quote]
takrat kondomov sploh še ni bilo.
Če pa bi tvoja mama odmaknila pi*čko pravočasno bi pa tebe ne bilo. ..je pa res, da po vseh, ki smo ji ga vtikal ni imela izbire in je pač tvojega fotra določila!! za tvojega očeta.
Moj zihr nisi .. ker tako trapasta pa tvoja mama ni, da bi skupaj dosegla tvoj IQ.
Tega ni mogoče prenesti v odrasli svet, ker otroka moraš vzgajati, odraslega pa nimaš več kaj vzgajati, ampak ga ali sprejmeš ali pa ne.
Vzgajaš seveda na različne načine, mogoče palica res ni najboljša, je pa daleč boljša od kar neke popustljivosti zaradi nemoči, pomanjkanja časa, ignorance. Margot tebi je to vse uspelo brez fzičnega in psihičnega obračunavanja, vsi starši pa pač tega ne znajo… ali pa nastanejo taki osebki, kot sem recimo jaz. Jaz tudi kot otrok nisem bila nikoli tepena, zdaj pa slišim od očeta, “Tebe bo še tako teplo v življenju”..
[code]"Nekoč bo lepo,
ko blazni bomo ob ognjih čepeli
in bomo odprte rane imeli-
takrat bo lepo..."[/i][/code]Tega ni mogoče prenesti v odrasli svet, ker otroka moraš vzgajati, odraslega pa nimaš več kaj vzgajati, ampak ga ali sprejmeš ali pa ne.
Vzgajaš seveda na različne načine, mogoče palica res ni najboljša, je pa daleč boljša od kar neke popustljivosti zaradi nemoči, pomanjkanja časa, ignorance. Margot tebi je to vse uspelo brez fzičnega in psihičnega obračunavanja, vsi starši pa pač tega ne znajo… ali pa nastanejo taki osebki, kot sem recimo jaz. Jaz tudi kot otrok nisem bila nikoli tepena, zdaj pa slišim od očeta, “Tebe bo še tako teplo v življenju”..[/quote]Tale:“Tebe bo še tako teplo v življenju” je čustvena batina, ki boli bolj kot pa ena po riti. Sicer je Kat. že velika punca 🙂 in se res ne bi spodobilo, da bi jo ata nasekal, jo pa z besedami skuša pripravit do tega, da jo ne bi življenje teplo.
Pri malih otrocih je pa tako, da se ne zavedajo bolečine, jim je neznano to kakšne posledice bodo, če se ne bodo držali nekih pravil in jih je na nek način treba pripravit do tega, da pravila upoštevajo in če je to ena po riti v skrajni sili, ne more škodit. Se pa tu pogosto zamenjuje ta vzgojna z nekim nasiljem, ko je otrok tepen za vsako figo. A tam ni težava v otroku ampak v starših, ki na tak način izražajo svojo nemoč nad otrokom.
Forum je zaprt za komentiranje.