usta bo treba zalepiti
Glede vrtca…
1. Ni mi jasno, na kateri balkon so otroka zapirali, ker po slikah v medijih, jaz nobenega balkona nisem opazila. Če balkon je, se sprašujem, če so ga v času osamitve tudi oblekle, primerno obule, kakšne so bile temperature takrat, je bila megla, je bil dež in ali je bil otrok popolnoma zdrav ob tem zapiranju ven… in predvsem, ali je balkon varen. Torej v smislu, da ne more otrok kam splezat ipd..
2. Glede tovrstnih groženj (lepljenja ust) jaz jim nasprotujem. Ne morem rečt, ali je to za otroka pomenilo že nasilje, ali ne, nekaj pa vem, kar odtehta, ali je nekaj nasilje, ali ne, je/so občutki. Če se otrok ob izrečenih besedah boji, hodi domov oz. še bolj pomembno, v vrtec prestrašen, oz. v vrtec ne želi hodit, je to za mene vsekakor znak, da nekaj ni v redu.
Torej – DOŽIVLJANJE je za mene tisti pravi pokazatelj, kdaj je nekaj nasilje in kdaj ne.
3. Kar premika kazalec za mene so tudi občutki vzgojiteljic. Ali so bile mirne, obvladane, ali so otroku to znale pojasniti na način, da ne gre za neko ne imeti rad, ne sprejemati njega, torej kot osebnost, ampak da gre za nesprejemanje njegovih dejanj, ali pa so bile nervozne, zadirčne ipd..
4. Kakorkoli obrneš, se mi zdi, da tudi če niso izvrševale nasilja, so pa nekako posegale po tistih vzgojnih metodah, ki jim nekako ne moreš rečt ravno prave vzgojne metode. Več načinov je, kako otroka pripravit, da te uboga, in to ni potrebno da je ravno kazen.
5. Je pa res, da so otroci zelo različni. Nekateri se vsemu upirajo, drugi vse ubogajo. Nekateri so polni energije in željni dogodivščin, drugi mirni, razmišljujoči. Kar pa seveda ne preseneča, saj tudi starši smo si različni.
6. Ampak permisivno vzgojo pa vseeno ne podpiram. Mislim, da v otroštvu otrok potrebuje oboje, tako objeme kot meje.
7. Če pogledam svoje otroke bi lahko rekla, da so kar pridni. Sicer imajo kakšne izpade, predvsem moj 2,5-letnik, trma pa to, tudi ugriznil bi me, če mu kaj ne dovolim, ob tem pa se še joka, kako ga ne razumem, pa vedno začnem pravit da to boli (če bi rad ugriznil) in potem odneha (in kakšen trenutek še joka, potem pa neha). Pač ne dovolim. Ali pa ati ne dovoli, seveda. Samo njega ne bi ugriznil, samo mene bi. Ali pa moja najmlajša hči. Kar se ji reče, naredi. Danes je imela prijatelja pri sebi (ja, fanta, :-)), sta se igrala, pa je ati ob koncu igre rekel, da mora pospravit igrače, bili smo zunaj, in je v tistem ko mu je nekaj razlagala (svojemu prijatelju), še pospravljala, ji je ati še nekaj naročil, je šla to naredit, ji je še nekaj rekel, je še tisto naredila, brez kakršnegakoli pregovarjanja , enostavno ubogala. Ali pa moja druga hči, ki vedno pomaga, če sem utrujena ali bi enostavno rada imela košček miru oz. nekaj časa za počitek, in jo prosim, da mi pomaga najmlajšega “porihtat”, gre in to naredi. Pa ni v naši vzgoji nobenega nasilja. Svojega “moža” nisem enkrat slišala, da bi povzdignil glas nad otroci (ali nad kom drugim), kaj šele, da bi se mu “sprožila” roka in bi tako postavljal meje.
8. Torej … ja, meje ja, vendar vedno z vedenjem, da niso te meje zato, ker otroka nimamo radi, ampak da so ravno zato, ker ga imamo radi.
Umetnost je “pravilno” vzgajat otroka.
kavelj je v tem, da bi vsakdo rad brezplačen vrtec z največjo ŽELJENO!! oskrbo za SVOJEGA otroka
in
funkcionalno nesposobnih starših, ki do vrtca ne usposobijo svojih otrok za bivanje med “sootroki”.
jebite se z ustavnim določilom o socialni državi.
Niti nsem delal z vami/na vas, ne naredil vaših otrok … vi bi pa za moj denar Hilton oskrbo v predsedniškem apartmaju. NEMA!!
NI VZGOJE BREZ NASILJA!!!
Samo iz našega zornega kota stvari, ki so nam samoumevne ne dojemamo kot nasilje, če nap zahtevamo to kar si ti napisala. Iz zornega kota otroka je pa vse nasilje kar njemu ne dopušča, da bi počel po lastni volji.
Otrok se je igral z igračami in jih je pustil razmetane, sedaj bi šel nap ven in ti MORAŠ bit nasilna (iz njegovega zornega kota!), da ga pripraviš do tega da bo igrače pospravil, ker sam od sebe jih ne bo nikoli! Nikoli, pa četudi bo star 50let!
Tudi tako osnovnih stvari ne bo počel kot je kakanje v wc, če se ne bo na njega vršil nek pritisk.
Dokler je otrok majhen se te stvari zgodijo z minimalno mero nasilja, bolje rečeno preusmeritvijo otrokovih misli, tako nevede bo pospravil igrače, če ga le starši na to spomnijo, če pa začnemo s tem, ko je star nap. 5let! mu je pa nedoumljivo zakaj sedaj nenadoma tako, ko pa 5×365=1825DNI DO SEDAJ TO NI BILO TREBA? Razumljivo, da se bo temu upiral in mera nasilja, ki bo potrebna, da spremeni svoj način razmišljanja bo neprimerno večja.
Metode so pa takšne in drugačne, nekateri (kot tiste “vzgojiteljice”) so res….. neizvirni, blago rečeno. 🙁
kdorfu*ka naj tudi plačuje za “rezultat”
klinc, če plačujem obvezno zavarovanje za avto .. se pa zavarujte še za proizvod fu*ka .
Pa ne za moj denar preko sociale 🙁
Na primeru teh vzgojiteljic se vidi, kako (praviloma!) ženske vzgajajo. Z nekim načinom čustvenega pritiska, da ne napišem izsiljevanja. Otroke so ustrahovale z nekimi metodami (zalepljena usta, balkon…), ker so kot take imele premalo avtoritete nad njimi in otroci enostavno niso ubogali na besedo.
Spolh je problem pri tistih, ki si tudi doma izmišljujejo svašta in jim starši tudi svašta dovolijo in potem mali misli, da si bo lahko to vse dovolil tudi v vrtcuTo je to, ni več kaj dodat.
Podobno kot Pišonjo niso pripravili, da bi se primerno obnašal nap. na forumu…. 😉
To je to, ni več kaj dodat.
Podobno kot Pišonjo niso pripravili, da bi se primerno obnašal nap. na forumu…. ;)[/quote]
To je v teoriji vse lepo in prav. Ampak če gre otrok v vrtec z 11. meseci, se mi zdi, da ga lahko bore malo primerno usposobiš za bivanje med sootroki.
Pa še nekaj mi ni jasno. Strinjam se, da grožnje definitivno niso dober način vzgoje.
Kakšen je o tvojem mnenju recept za doseganje avtoritete? Do avtoritete moraš namreč najprej pridet…
To je to, ni več kaj dodat.
Podobno kot Pišonjo niso pripravili, da bi se primerno obnašal nap. na forumu…. ;)[/quote]
To je v teoriji vse lepo in prav. Ampak če gre otrok v vrtec z 11. meseci, se mi zdi, da ga lahko bore malo primerno usposobiš za bivanje med sootroki.
Pa še nekaj mi ni jasno. Strinjam se, da grožnje definitivno niso dober način vzgoje.
Kakšen je o tvojem mnenju recept za doseganje avtoritete? Do avtoritete moraš namreč najprej pridet…[/quote]
Vprašanje za milijon dolarjev …
Najti je treba neko srednjo pot. Margot je recimo dobro opisala, da je treba otroka vseeno spoštovati, čeprav je “samo” otrok. Torej, če noče pojesti kosila, mu ga ni treba (samo pri nas ni bilo nagrade v obliki čokolade, ampak je bila nagrada to, da mu nisem težila s hrano), če se čudno počuti (in otrok seveda ne zna definirati tako kot odrasli, da se ga zgleda nekaj loteva), da lahko ostane doma. Pri nas se zgodi morda enkrat ali dvakrat na leto, da kdo zjutraj enostavno ne more vstati in je čisto out. Pride tako in ker se to zgodi tako poredko, menim, da ne gre za izkoriščanje moje dobrote, izigravanje in hlinjenje težav.
Če najdeš pravo ravnovesje med popuščanjem (pogojno rečeno, jaz temu rečem prej upoštevanje in spoštovanje) ter vzgojo (pri kateri je včasih potrebno tudi nasilje, kot je to imenoval on, jaz bi rekla odločnost in vztrajnost), potem bo otroku kompas dobro delal in ne bo večjih problemov. Vedel bo, da lahko računa na dobro voljo in popust, ko bo to potreboval, da pa sicer tako kot odrasli mora narediti tisto, kar je pač treba.
Sama tudi vidim razliko med grožnjami in posledicami – in mislim, da je to čista osnova zdrave pedagogike in metodike, kar v vzgojiteljski šoli glancajo dolga dolga leta. Moji otroci so hodili v vrtec v precej premožnem okolišu, kjer so bili otroci izrazito razvajeni z materialnimi dobrinami in podhranjeni s starševsko pozornostjo, pa vseeno vzgojiteljice niso imele večjih težav in tudi nekega posebnega nasilja med otroki ni bilo – ko poslušam starše, ki imajo zdaj otroke v vrtcu, se kar zgrozim, kaj vse se dogaja in dopušča. Mogoče se tudi vzgojiteljice in učiteljice ne znajo dovolj odločno postaviti zase. V šoli smo imeli primer, ko je učiteljica rekla, da problematičen učenec ne gre z razredom na izlet, ker ona zanj ne more prevzeti odgovornosti. Ali naj gre zraven še njegova mama ali pa nič. Otroka se je potem kar na lepem dalo prevzgojiti, prej pa tri leta stalno jok in stok, kakšen je, kakšni problemi so z njim.
Kaj bi jaz naredila oz. tudi sem, če se otrok ni znal krotiti za mizo in drugi nismo mogli v miru jesti? Moral je od mize počakat v svojo sobo, da smo bili mi gotovi, nato je lahko prišel pojest kosilo. Sigurno bi se dalo kaj takega organizirat tudi v vrtcu in se potem pogovoriti z mamo, naj nekaj stori, ker otroku to verjetno ni fletno … jesti sam, ko drugi že počnejo kaj bolj zabavnega (če ne hodijo več spat po kosilu).
Da človek postane dober starš, mora bit v prvi vrsti zelo siguren vase. Zato, da ne bo na vsakem koraku dvomil, da ga otrok izkorišča, izsiljuje (ko je recimo bolan, utrujen,…), po drugi strani pa, da ne bo mislil, da je mu potrebno v vsem ugodit (ker, potem bo pa kar naprej “bolan in utrujen”).
Starš, ki ni siguren vase, mu bo vzgoja pogosto tudi naporna. Tako zelo naporna, da bo pri tem iskal vse možne bližnjice, da otroka umiri ali pa potolaži v določenem trenutku, ne glede na dolgoročne posledice, ki bi jih to lahko pustilo. Vem, da je starševstvo naporno tudi človeku sigurnemu vase, le da se vseeno bolj potrudi, ker ve, kaj je prava pot, da se vzgoji odgovornega človeka, če je tudi sam odgovoren.
Tu pol pridemo do tega, kaj je še odgovorno in kaj ne več in debata se nikoli ne konča. :))
Najpomembneje je, da otrok dobi občutek lastne vrednosti in hkrati občutek za pravo mero samokritike, da ne postane samovšečen bedak, ki ruši vse pred sabo oziroma ubogi revček, ki se vsega in vsakogar boji.
Problem takega primera je največkrat v starših, ker ne želijo ali pa zmorejo sprejeti, da je njihov otrok tako slabo vzgojen. Da je pa otrok slabo vzgojen, je pa odgovornost staršev. Torej je težko pričakovati, da bodo neodgovorni starši sprejeli to odgovornost nase. Začaran krog.
Ni treba vsake teme zaasmetiti z debatiranjem o telesnih izločkih.
Tu imate temo, ki je odprta posebej za ta namen:
Fight Club
Sem danes imela priložnost govoriti z eno vzgojiteljico, kako je pri njih v vrtcu in če kaj ve, kaj je bilo v tem privat vrtcu.
Pri njih v vrtcu tovrstnih vzgojnih ukrepov nimajo, tudi glede groženj (lepljenje ust), kot mi je dala primer, če recimo kateri otrok kaj vzame in nese domov (brez dovoljenja) niti pod slučajno ne smejo reči, da je ukradel, kvečjemu da je vzel. Že pri sami izbiri besed morajo biti zelo previdni.
Otrok je menda zelo problematičen, nekako moten v razvoju oz. z nekimi posebnimi potrebami, točno ni vedela, menda pa takšen je. Tako, kot se obnaša, se verjetno drugače ne zna, zmore, ne zaradi vzgoje ampak zaradi njegove (p)osebnosti. Tako se vsaj govori. Kolikor je res, ne bi vedela.
Kar me pri vsem skupaj moti, je izrazita nenaklonjenost materi, ki se je zavzela za otroka, kot da je ona vsega “kriva”. Jaz nekako še vedno zagovarjam, da če je otrok res nekako “bolan”, potem bi si še manj lahko dovolile tovrstne vzgojne ukrepe, če ne iz vidika neke varnosti, pa vsekakor iz vidika neučinkovitosti.
Meni takšni vzgojni ukrepi niso všeč. In grožnje, da boš zalepil usta, če ni izgovorjeno v šali, mi diši po neki nestrpnosti in nekulturi. Nevzgojenosti. Tokrat vzgojiteljic.
Meni se zdi, da veliko preveč ščitijo starše, ki vozijo v vrtec preveč razvajene otroke in se potem še prepirajo z vzgojiteljicami. Odvzeli bodo vso avtoriteto vzgojiteljicam, tako kot so jo učiteljem v šoli. Res me zanima, kakšna bo ta naslednja generacija, ki prihaja za nami. Mogoče niti ni vse tako črno, ker se osredotočamo le na posamezne primere, ki so bolj izjema kot pravilo?
Avtoriteta je nekaj, kar si je potrebno prislužiti in kar zelo hitro lahko tudi izgubiš. Sem precej proti temu, da bi bila avtoriteta nekaj, kar ti avtomatsko pripada s statusom, poklicom ali da ne omenjam še česa drugega. Vsi imamo takšne in drugačne izkušnje z učitelji, vzgojitelji ipd. Posredne ali neposredne in tudi slabe, saj se med njimi najde marsikakšna črna ovca, proti kateri pa največkrat ustanova ne naredi nič in najprej si (ustanova) poskuša za vsako ceno obraniti ime. Največkrat z zanikanjem in/ali valjenjem krivde na “žrtev” oz. njene starše.
Se strinjam Boom. Problem nastane, če jim avtoriteto višja “sila” odvzame že v samem štartu. Otrok se bo doma potožil, starš pa bo priletel v šolo k ravnateljici, češ kako si drznejo tako grdo ravnati z njegovim otrokom, medtem ko je vzgojiteljica otroka samo opozorila, okarala.
Forum je zaprt za komentiranje.