Uspešnost ekonomije in odnosov
Da malo razširim debato iz sosednje teme glede prihodkov partnerja, na katerih bi naj temeljil uspešen odnos.
Večinsko mišljenje res temelji na tem, da bi naj oba zaslužil približno isto in takšno razmišljanje povsem zasenči ostale človekove vrednote in lastnosti.
Na to temo sem našel dober intervju z Vesno Godino, kjer v tem našem tipično kapitalističnem razmišljanju, najde odgovore in vzporednice v naši katastrofalni ekonomiji.
http://zbudise.net/blog/dats/vvgodina-kjesmopodvajsetihletihsamostojnostiSlovenije.html
Z vsem dolžnim spoštovanjem. Vesna V. Godina je očarljiva gospa in verjetno tudi odlična znanstvenica, na svojem področju. Je izjemna, močna, karizmatična in predvsem pogumna ženska. To pa ne pomeni, da velja poslušati vsak njen nasvet in idejo na področjih, o katerih nima veliko pojma. Zgornji izseki so primer tega 🙂
Mene samo zanima kakšna ZNANSTVENICA je Vesna Vuk Godina? Ona je navaden psiholog/psihiater družinskih odnosov… to je pač daleč od znanstvenice po moji skromni oceni Pandora. Namreč če je ona znanstvenica na svojem področju je tudi moj šef z elektro šolo znanstvenik na področju servisiranja strojne opreme, ker obvlada v nulo…..
Pač za mene moraš bit malo več kot samo to, da se lahko naziva osebo za znanstvenika 🙂
Zdaj pa on topic:
Ni mi točno jasno na kaj si želel razširit tole temo po pravici povedano…. na pripadnost? Na problem slovenske ekonomije? To je jasno, da nemotivirani delavci delajo v najboljšem primeru povprečno oz. tolko da zadostijo minimalnim standardom….
Mene samo zanima kakšna ZNANSTVENICA je Vesna Vuk Godina? Ona je navaden psiholog/psihiater družinskih odnosov… to je pač daleč od znanstvenice po moji skromni oceni Pandora. Namreč če je ona znanstvenica na svojem področju je tudi moj šef z elektro šolo znanstvenik na področju servisiranja strojne opreme, ker obvlada v nulo…..
Pač za mene moraš bit malo več kot samo to, da se lahko naziva osebo za znanstvenika 🙂
Zdaj pa on topic:
Ni mi točno jasno na kaj si želel razširit tole temo po pravici povedano…. na pripadnost? Na problem slovenske ekonomije? To je jasno, da nemotivirani delavci delajo v najboljšem primeru povprečno oz. tolko da zadostijo minimalnim standardom….[/quote]
Na področju antropologije je pač v slovenskem merilu … nekdo. Bolj se ne spoznam, da bi lahko ocenila tehntost njenih publikacij in njenega znanstvenega dela.
O njeni usposobljenosti na področju odnosov pa imam kar nekaj dvomov. Ne verjamem, da nekdo, ki ima osebno pri odnosih takšne težave, kot jih ima ona, lahko konkretno pomaga nekomu drugemu – razen seveda s kakšnim predavanjem. Za kakšno bolj konkretno svetovalno delo se mi pa niti slučajno ne zdi primerna…
Izkušnje človeka bogatijo.
Zato največ o odnosih vedo tisti, ki se srečujejo s težavami in zato lahko drugim pomagajo z argumenti, ki jih podkrepijo z lastnimi izkušnjami.
In takšen človek lahko pomaga veliko bolj, kot nek teoretik, ki odnose in težave pozna samo iz knjig.
Seveda pa mora vsak pri sebi narediti potrebne spremembe in samo predavanje nkogar ne bo odrešilo.
Namen je bil prikazati vzporednice med našim načinom razmišljanja, ki se odseva v samih odnosih in seveda prav tako v našem poslovnem svetu in ekonomiji.
Vsak zagovarja svoj prav in verjame v svojo resnico. Le malokdo pa se sprašuje in razume zakaj tako razmišlja in v čem on sam s svojim razmišljanjem sovpliva in soustvarja svet v kakršnem živimo.
Izkušnje človeka bogatijo.
Zato največ o odnosih vedo tisti, ki se srečujejo s težavami in zato lahko drugim pomagajo z argumenti, ki jih podkrepijo z lastnimi izkušnjami.
In takšen človek lahko pomaga veliko bolj, kot nek teoretik, ki odnose in težave pozna samo iz knjig.
Seveda pa mora vsak pri sebi narediti potrebne spremembe in samo predavanje nkogar ne bo odrešilo.
[/quote]
Dragi Robi,
načeloma se popolnoma strinjam s teboj. Vendar pri tem konkretnem primeru – ne, Super ženska, tako pogumna, da je občudovanja vredna. Ampak za svetovanje na področju odnosov je enako primerna kot sem jaz za področje nuklearne fizike – čista nula.
Človek ne ve niti, kje bi začel … :/
Tisto, kar pravi za Jeklo Štore je kar nekaj zahodnih gigantov počelo zelo dolgo – npr. IBM, ki je do 90. let imel takšno politiko zaposlovanja, da tudi v času krize ni odpuščal delavcev. Po 90. letih so postali ciklusi med krizo in vrhovi v gospodarstvu pregloboki in so se morali tej politiki odpovedati. In z njimi še veliko drugih “zahodnih” podjetij. Če se Jeklu Štore (in nekaterim drugim) (še) ni bilo treba odpovedati tej politiki – super. Upam, da jim bo še naprej tako uspevalo. Pa vendar so lahko samo (v svetovnem merilu) relativno majhna podjetja, ki jim to uspeva in ki so lahko relativno imuna na dogajanja na svetovnih trgih.
Vse, kar govori o Ameriki je populistično natolcevanje. Veste, koliko se ZDA potrudijo, da rešijo enega svojega državljana v tujini? In koliko se potrudi Slovenija ali katerakoli druga (bivša) socialistična država? ZDa za svoje državljanje naredijo vse, razen pogajanja s teroristi. Naša Zahodna soseda, ki je tudi do obisti kapitalistična, se pogaja tudi s teroristi, če je treba. Naredi VSE za svojega državljana.
A je kdo bil na Kitajskem? Ker tam šele vidiš, kaj pomeni, da je človek nula, da je smet, da ni vreden nič.
Kakšen odnos ima država do človeka najbolje vidiš v zdravstvenem sistemu, ne v sistemu upravljanja podjetij. In se mi ne zdi, da so vse zahodne države tako slabe na tem področju. Ravno obratno, je nekaj perl, po katerih bi se bilo zelo smiselno zgledovati.
O Ameriki kot obljubljeni deželi lahko govoriš spet samo – nevednežem. Vsak, ki je tam bil – in to nekaj več kot par dni v NY – je spoznal, da je to dežela velikih priložnosti in velikega denarja, če si uspešen. Vendar bede, če si neuspešen. Hodiš po največjem razkošju, dve ulici stran pa stopiš v grozljivo sosesko. V odličnih hotelih imaš vrhunsko hrano, vendar za majhen denar lahko živiš samo od fast food-ov. Imaš možnosti, ki jih tu v Evropi nimaš. In tveganja, ki jih tu v Evropi nimaš, ker pač država poskrbi, zato da ne moreš pasti pregloboko (ali pa bi morala, oziroma obljublja, pa potem tega ne stori…).
Razlagi, da si tam le z denarjem človek, bi jaz osporavala z ugotovitvijo, da pri nas NITI z denarjem nisi človek, kaj šele BREZ njega. To vidimo – spet – najbolje pri zdravstvu, kjer se nikoli ne postavlja v ospredje človeka, temveč neke postopke in (kratkoročne in praviloma ekonomsko zdrešene) računice, kaj se zdravstveni zavarovalnici splača in kaj ne. In četudi imaš denar in si hočeš pomagati, ne moreš. Edina opcija je, da greš z denarjem v tujino in si tam pomagaš.
Če govorimo o odpuščanju kot o metanju na cesto – je to spet nek relikt časov, ki jih zdavnaj ni več. Jaz grem v službo, tam delam, da dobim denar. Ideje o lojalnosti podjetju so prastare. Večina ljudi nima več niti želje niti volje, da bi se s sodelavci družila na sindikalnih izletih in z njimi spletala dolgoročna prijateljstva, preživljala vikende ob zidanicah ali praznovala ob home-made pojedinah. Živimo v svetu, kjer se vse dogaja hitro in je čas dragocen. In večina ljudi želi iti v službo, oddelati svoje, in potem preživeti preostali del časa tako, kot njim paše.
Podjetje, ki ima ljudi, ki delajo po principu “me ne morejo plačati tako malo, kot delam”, bo propadlo. In ti isti ljudje, ki tako razmišljajo, bodo brez službe. S takim razmišljanjem tudi druge ne bodo našli – in če jo slučajno bodo, jo bodo tudi po hitrem postopk izgubili. Zdaj lahko krivimo kapitalizen, sistem, državo, socializem VVG ali kogarkoli za to stanje. Lahko pa prevzamemo zase odgovornost, malce pogledamo okrog sebe, kako delajo ljudje drugje po svetu in za kakšen denar in premislimo, po kateri poti se nam splača iti. V odvisnosti od tega, ali verjamemo, da bo država za nas boge nebogljene slabo plačane ali brezposelne tudi poskrbela 🙂
Ja, res živimo v obljubljeni deželi (zaenkrat). S tem se lahko strinjam. V Ameriki s takšnim pristopom do dela umreš od lakote na cesti in sam.
Če dobro preberem oboje, nisi povedala nič bistveno drugačnega kot VVG, le da nam to poskušaš osvetliti v nekoliko drugačni luči. Glede tega, kdo ali kaj je krivo pa mislim, da se je treba vprašati ali so sistem, država… zaradi ljudi ali obratno (gledano globalno) in seveda, skladno s tem prevzeti odgovornost, kar nujno ne pomeni le prilagoditi se.Naj se sliši še tako smešno, vendar sistemi so se skozi zgodovino že nekajkrat zamenjali in kje piše, da se tudi trenutno aktualni ne bi, saj je več kot očitno, da (glede na prehajanja iz ene krize v drugo) nekako ne teče več najbolje. Ne nazadnje lahko ugotovimo, da to kar obstaja globalno niti kapitalizem ni več, temveč spet postaja vse bolj podobno fevdalizmu in/ali korporativizmu (kar pa je le druga beseda za fašizem). In čeprav so politikov, ekonomistov, lastnikov kapitala (tudi in predvsem ZDA) polna usta demokracije (vs socializma) in glorifikacije prostega trga pa po drugi strani te iste sredine vlagajo velike napore in sredstva v to, da prav to dvoje uničujejo in si trge ter vpliv prisvajajo z lobiranji in posledično raznimi sporazumi tipov TISA, CETA ipd.
Seveda vemo kaj in koliko je Amerika pripravljena narediti za svojega državljana, vendar še vedno ostaja priokus, da je glavni namen tega predvsem to: DA MI TO VEMO. Kot smo morali tudi vedeti, da je bila prav Amerika tista, ki naj bi nas obvarovala pred kemičnim orožjem v Iraku in da je potrebno severnoafriške voditelje vreči iz oblasti menda izključno v dobro tamkajšnjega ljudstva (da o še prejšnjih ameriški vojaških malverzacijah v Vietnamu, Koreji in pozneje v J Ameriki sploh ne govorimo). Ampak, lepo da omenjaš tudi zdravstvo. Namreč prav pri tem pa se jasno pokaže koliko je ameriški državljan v resnici vreden – le toliko kolikor ima pod palcem. Imaš tam seveda veliko možnosti, da uspeš in lepo živiš od svojega dela – dokler si zdrav. Ko se ti nekaj zgodi, ti pa to ne pomaga več in začnejo vsi tvoji prihranki in premoženje zelo hitro kopneti.
No vidiš, tole je pa zanimivo. Namreč prav lojalnost podjetju je nekaj, kar delodajalec praviloma (in ne le pri nas – sem je bilo uvoženo in to iz zahoda) eksplicitno zahteva. Seveda da ne v sindikalnem smislu. Kar pa se zadnjega stavka v tem citatu tiče, si upam trditi, da to ni dejanska želja ljudi temveč načrtno vsiljena (in se je to idejo začelo počasi vsiljevati že pred 40-timi leti). Že v sami človeški naravi namreč ni, da je človek individualist, saj v nasprotnem primeru skupnosti niti ne bi obstajale.
Najprej vložijo ogromne napore in sredstva v marketing, kako ga bodo reševali. Potem seveda to tudi naredijo. Sprašujem pa se za koliko primerov morda ne vemo, da do reševanja ni prišlo in koliko primerov reševanja je “spodletelih”, če gre za kakšne družbeno kritične in glasne osebke. Novinarje recimo.
Najprej vložijo ogromne napore in sredstva v marketing, kako ga bodo reševali. Potem seveda to tudi naredijo. Sprašujem pa se za koliko primerov morda ne vemo, da do reševanja ni prišlo in koliko primerov reševanja je “spodletelih”, če gre za kakšne družbeno kritične in glasne osebke. Novinarje recimo.[/quote]
Pa vložijo ogromno napora, da najprej nekje zakuhajo vojno s svojim imperializmom.
Da imajo potem sploh kaj za reševati.
Vojaka Ryana mogoče :-))
mal je za poguglat. Recimo tale primer
Tole pa je članek, ki trdi točno to, kar trdim jaz že nekaj let: http://www.mladina.si/161334/demokracija-izginja/
Demokracija je pravzaprav zadnji trn v peti kapitalu. Pa ne klasičnim lastnikom (teh kmalu niti ne bo več, če se bo tako nadaljevalo), temveč korporacijam.
Vojaka Ryana mogoče :-))
mal je za poguglat. Recimo tale primer
Tole pa je članek, ki trdi točno to, kar trdim jaz že nekaj let: http://www.mladina.si/161334/demokracija-izginja/
Demokracija je pravzaprav zadnji trn v peti kapitalu. Pa ne klasičnim lastnikom (teh kmalu niti ne bo več, če se bo tako nadaljevalo), temveč korporacijam.[/quote]
Samo tega nekaterim ne moreš dopovedat. Ali so prebutasti, ali pa jim ni v interesu.
[img]http://www.unwelcomeguests.net/images/8/8a/572.jpg[/img]
Izkušnje človeka bogatijo.
Zato največ o odnosih vedo tisti, ki se srečujejo s težavami in zato lahko drugim pomagajo z argumenti, ki jih podkrepijo z lastnimi izkušnjami.
In takšen človek lahko pomaga veliko bolj, kot nek teoretik, ki odnose in težave pozna samo iz knjig.
Seveda pa mora vsak pri sebi narediti potrebne spremembe in samo predavanje nkogar ne bo odrešilo.
[/quote]
Dragi Robi,
načeloma se popolnoma strinjam s teboj. Vendar pri tem konkretnem primeru – ne, Super ženska, tako pogumna, da je občudovanja vredna. Ampak za svetovanje na področju odnosov je enako primerna kot sem jaz za področje nuklearne fizike – čista nula.[/quote]Mislim, da je ona bolj razlagala razvoj družbe in odnose v njej skozi oči ekonomije in ne ekonomije same.
Sploh pa ne vem, če je bil začetni post postavljen zato, da bi komentirali delo VG in njene osebne zadeve… 😉
Zanimivo, da se neki bivši predsednik zavzel ravno za zapornika, zaprtega v Severni Koreji. Po Aziji in Južni Ameriki je v zloglasnih ječah zaprtih mnogo Američanov, pa jih nihče ne povoha. Mislim, da so bile na Discoveryju pred časom oddaje o ljudeh, ki so pristali v obupnih zaporih v tradicionalno skorumpiranih kapitalističnih državah po svetu. Pretežno je šlo za državljane ZDA. V glavnem ni bilo nobenih uslužbencev ameriških veleposlaništev ali kakih drugih uradnih predstavnikov ZDA, ki bi se zavzemali za njihove primere. Bili so odvisni izključno od finančne pomoči svojih družin, da so plačali advokate, ki so med drugim tudi podkupovali sodnike, nekateri pa so celo tvegali in zbežali iz arestov. Nobenih Jimmyjev Carterjev in CNN – ov ni bilo zraven, da bi kaj pomagali.
[img]http://cdn.mhpbooks.com/uploads/2013/07/Rich-Uncle-Pennybags.jpg[/img]
Mislim, da ni več kaj dosti za dodat:
Forum je zaprt za komentiranje.