uspavanje dojenčkov z jokom

Ne, tega nisem rekla. Obstajajo študije, temelječe na raziskavah, npr. glede povezave med časom opazovanja dojenčka, ki opazuje neko novo igračo, in kasnejšim IQ-jem tega dojenčka. Pa raziskave o otroški igri ali risbi so zelo dobre. In še veliko drugih. Tukaj ne gre za spekulacije, ker so dognanja podkrepljena z raziskavami. Seveda pa se jih da tudi ovreči z drugimi raziskavami, o tem ne dvomim. To, kako se počuti enomesečnik, ki joka in da je vse že vnaprej določeno in odločeno pri otroku, ki so ga tri prve mesece pustili jokati, pa se ne da ne dokazovati ne raziskovati z nobenimi raziskavami. Da je vse že vnaprej določeno in da si novorojenček vse zapisuje na “disk”, ki enkrat kasneje izbruhne na dan, je zame ista spekulacija, kot je ta, da obstajajo nebesa in pekel in da bomo prišli v pekel, če ne bomo pridni. Lahko seveda v to srčno verjameš, da pa je zato tudi resnično, pa ne more nihče reči ne dokazati. In zato se temu reče spekulacija. In ja, raje kot verjeti v vsakršne bedarije in v to, da je po treh mesecih otrok že zapečaten, verjamem v svojo kmečko pamet, ki mi pravi, da je to eno navadno nakladanje. Ti pa le verjemi, me niti malo ne moti.

Očitno si res prebrala le moj prvi stavek. Point mojega posta in moje mnenje je bilo daleč od tega.

No, sej nima veze.

Frca,
običajno si čisto v redu, ampak tu mimo streljaš. Pa menda ne misliš, da se psihologi usedejo za mizo in začnejo pisati priročnike kar tako, iz svoje glave. Študije za nazaj in za naprej in raziskave pogojev odraščanja ipd. so ravno tako študije. Najboljše so seveda z dvojčki, ki živita ločeno. Ne bluzi, tokrat nisi ravno v dobri koži. Če ti vsega tega ne razumeš ali ne sprejemaš, imaš pač vso pravico. In je tudi sicer fajn prebrati čisto nasprotno mnenje. Ampak da pa bi psihologi kar nekaj srali o vzgoji otrok, ta je pa res mimo.

Ne boš verjela, ampak vzgoja ni eksaktna znanost in ja, velikokrat se zgodi, da psihologi kar nekaj “serjejo o vzgoji otrok”. Posebej ameriška permisivna vzgojna linija je bila totalno sranje. Za katerega sedaj celo vemo, da je bilo zelo zgrešeno. Brala sem celo raziskave, ki so tako abotne in debilne, da te vrže s stola, ko to bereš. Velika večina vzgojinih napotkov izhaja iz nekih nepreverjenih in celo nepreverljivih hipotez določenih pshihologov ali kvazi psihologov. Od kod pa misliš, da izhaja hipoteza o “indigo otrocih”? Iz kakšne dokazljive znanstvene raziskave? Večjega sranja kot je ta hipoteza še nisem slišala. Lahko pa imaš seveda vse psihologe po spisku za svete krave in njihove teze za suho zlato, zaradi mene… Jaz pa najprej izhajam iz svoje pameti in svojih izkušenj pri vzgoji, potem pa neke vzgojne teze ali sprejmem ali pa zavržem. Žorž mi je recimo simpatičen, ker je blizu mojim pogledom na vzgojo. Kar pa seveda ne pomeni, da zato poseduje eno in edino pravo resnico.

Ja, menim, da mora človek najprej sam pri sebi razčistiti, kaj meni, da je zanj prava vzgoja, potem pa naj bere razne vzgojne knjige in priročnike. Če o tem pojma nima in nima izoblikovanega mnenja, ga bo vse skupaj samo še bolj zmedlo. Moje mnenje. Tvoje je lahko seveda čisto drugačno.

Ah veste kaj vseeno je kaj razpredate tukaj;dejstvo je,da otrok potrebuje mamo in njeno bližino

Točno to! In zadosti je že zafrustriranih, negativnih in bojazljivih ljudi, ki si ne upajo v življenje, ker pač niso dobili dovolj. Kdaj? Od rojstva dalje. Takih tehničnih mater je še vedno preveč. Mrzlih, celo ledenih.

Načelno se strinjam, ampak debata teče o tem, kje postaviti mejo. Ker če je ne postaviš, te lahko otrok do 10 leta “potrebuje” konstantno ob sebi vse dneve in vse noči. In te zbuja ponoči vsako uro ter gnjavi podnevi vsak moment. In to nekateri zamenjujejo za “otrokovo potrebo” po mami. Potreba otroka, ob kateri mora starš popolnoma pozabiti na svoje lastne potrebe, ni več potreba, pač pa bolna zahteva.

Nekateri so pač mnenja, da je otroka od rojstva naprej potrebno vzgajati in mu postavljati omejitve, drugi so mnenja, da se to počne šele od prvega leta dalje, tretji menite, da se ne počne nikoli. Tudi jaz sama sem mnenja, da moramo od rojstva naprej otroka navajati na določeno prilagajanje tudi vsem ostalim družinskim članom in človeškemu rodu nasploh. Zdi se mi škodljivo otroka za vsak cmih in jokec takoj dvigati, ujsati, nositi… Se mi pa zdi tudi pretirano pustiti ga jokati toliko časa, da se začne daviti.

Biti blizu otroku in ga crkljati ne pomeni ves čas ga nositi po rokah in skočiti na vsak njegov jok. Nekateri pa si ravno tako predstavljate to famozno reklo, da “otrok potrebuje mamo in njeno bližino”.

Načelno se strinjam, ampak debata teče o tem, kje postaviti mejo. Ker če je ne postaviš, te lahko otrok do 10 leta “potrebuje” konstantno ob sebi vse dneve in vse noči. In te zbuja ponoči vsako uro ter gnjavi podnevi vsak moment. In to nekateri zamenjujejo za “otrokovo potrebo” po mami. Potreba otroka, ob kateri mora starš popolnoma pozabiti na svoje lastne potrebe, ni več potreba, pač pa bolna zahteva. [/quote]

6 tednov staremu otroku se ne postavlja nobene meje, ker to nima nobenega smisla. Meje se postavljajo takrat, ko jih otrok lahko razume in upošteva.

Če se nekomu že po 6 tednih otroka ne ljubi prijeti v roke, potem bolje, da otroka sploh ne bi imel. Meni pa se ne zdi prav, da si otroka podajajo razne babice, tete, prijateljice, ker je tako srčkan, čeprav ne joka in si ne želi njihovega pestvanja, ko pa pokliče mamico (pri 6t drugače kot jokcanja in cmihanjem ne zna) ga ta najprej malo ignorira in šele če se dovolj dolgo/glasno/vztrajno dere pogleda kaj je z njim. Ko otrok pride na svet se moramo najprej mi, ki smo “krivi” za to, da je tu, prilagoditi njemu in ne obratno, sicer bi po tej logiki že ko se rodi moral takoj spati sam v veliki postelji, si sam brisati rit in se sam hraniti. Tako pa večina staršev, ki jih jaz poznam, v prvih nekaj mesecih otrokovega življenja vse prilagodijo otroku, ne poznam mamice, ki bi 6t po porodu šla pa kr žurat celo noč tako kot prej (naj se mali čim prej navadi). Zakaj imamo potem porodniške dopuste in dopuste za nego in varstvo otroka, če ne zaradi tega, da se prilagodimo otroku? Ali bi bilo bolje otroka že od začetka navajati na to, da mamica pač mora delat in bi kar po 6t šla v službo s polnim delavnikom?

Ja, na začetku, ko se otrok komaj rodi, to pomeni prav to. S časom, ko otrok zraste, je tega vedno manj in kmalu se začnejo matere spraševati, kdaj je dete tako zraslo, da ga je že težko dvigniti ali pa se noče več cartati? Že pri dveh letih veliko otrok zna povedati kaj in koga hoče, brez joka, dojenček pa tega ne zna, zato joka. Mislim, da ni prav že od otrokovega rojstva dalje striktno vztrajati pri nekih pravilih in predsotkih o vzgoji, saj tako kot se razvija in spreminja otrok se morajo spreminjati in prilagajati tudi starši in njihova pravila, saj ne moreš enakih vzgojnih prijemov in metod uporabljati pri dojenčku od 6t ali 4 leta staremu otroku, ali otroku in pubertetniku. Vse ob svojem času, z občutkom, ljubeznijo in po zdravi pameti.

Dadi, neumnosti pišeš. A ti ti tista dadi22, ki je na forumu o vzgoji otrok postavila vprašanje ali dela kaj narobe, ker njena sinova tako vztrajno visita na njej? Da se niti starejši šestletnik ne zna zamotiti sam par minut? Si, ne? Pa so ti odgovarjale, da je otroka treba navajati na samostojnost tudi če bo na začetku protestiral. In čeprav si falila pri svojih, še vedno tuliš v isti rog.

Če otroka od rojstva naprej dvigaš in pestuješ na vsak jokec, boš to počenjal tudi pri njegovih treh mesecih ali 10 mesecih ali še pozneje. A misliš, da se boš pri 8. mesecih zbrihtal in rekel “o, zdaj pa ima že 8 mesecev in zdaj ga ne bom dvignil vsakič ko zajoka” in od takrat naprej ga boš pustil jokati, če bo hotel izsiljevati pestovanje?????? Ali kako si to predstavljaš? Pa saj si ne predstavljaš, ker nikoli nisi poskusila imeti tudi svoje potrebe poleg otrokovih. Vsaj sodeč po tvojem pisanju na sosednjem forumu.

No, eni pa imamo tudi svoje potrebe in ne podrejamo vsega otrokovim potrebam. A ti gre to v nos? Ker sama ne moreš nič in se moraš čisto ves prosti čas ubadati s svojima otrokoma? In potem se tolažiš tako, da si rečeš, da je to edino pravilno. No, naj te razsvetlim. NI!!!!!

Ti si malo pomešala jabolka in hruške. Vzgojne prijeme lahko pri vseh otrocih od rojstva naprej uporabljamo iste, ne moremo pa jih uporabljati v isti obliki oz. na isti način ter z isto intenzivnostjo. Če nočeš, da bi se otrok navadil na zakonsko posteljo npr. moraš od rojstva naprej delati na tem. Če kot novorojenček joka v svoji posteljici, ga vsakič prideš pogledat in potolažiš,ga po potrebi dvigneš iz postelje…, če bo jokal kot triletnik (kar ni verjetno, če si ga navajal od rojstva na svojo posteljo), pa mu lahko razložiš, da boš pustil lučko itd. In ga več ne dvigaš iz postelje.

Ti pa propagiraš pristop “otroku ustreči pri vsem dokler je dojenček”, potem pa enkrat začeti z vzgojo po svojih željah in mnenjih. E, tako pa ne bo šlo, žal. Otrok, ki ga od rojstva naprej navadiš na zakonsko posteljo, potem pa ga hočeš pri enem letu tega odvaditi, bo hudo protestiral, vsekakor veliko veliko bolj kot majhen dojenček. To so dejstva, vedno znova dokazana. Otrok se navadi na določen odziv staršev in če ti takoj skočijo, ko otrok zajamra, bo pričakoval da bo tako vedno. Če skočiš takoj, ko zajamra enomesečnik in ga pestuješ ves čas, boš ravno tako skočil tudi ko bo zajokal kot 10-mesečnik. In če ne boš, bo otrok veliko bolj protestiral kot pri enem mesecu. Tako je to in nič drugače. In potem imamo cel kup preutrujenih, izžetih mam, ki so poslušale take nasvete kot je tvoj in zdaj ko je otrok star leto ali dve ne morejo več ustreči vsem otrokovim željam, se vse noči zbujajo in hodijo delat kot zombiji. Prekinit pa ne morejo z napačnimi vzorci ,ker sedaj znajo otroci hudo protestirati in tuliti tudi po uro in več. In potem te mame trpijo naprej. Si tudi ti med njimi?

Mene tudi zanima, kdaj pa potem postavljate meje otroku? Kdaj je dovolj tega, da laufaš za njim za vsak jokec? Ko je star eno leto?

Recimo: eni sorodniki imajo sina. Če pade, takoj oba laufata, ga božata, pihata, čeprav se je z rokam samo dotaknil tla. Pa smo bili skupaj na pikniku. Tudi dedi od tega otročka. Pa je Tobija večkrat kam čofnil. Ampak, če samo pade se pač pobere in gre naprej. Pa je ta dedi samo gledal. Ni mogel verjet, da se naš sam pobere.
Pa da ne bo pomote. Če bi ga od začetka pobirala, bi ga še danes. Smo bili na enem rd-ju in je ena punca skoz za njemu hodila in ga pobirala. Ja, fantič se je potem za na lašč metal na tla, da ga je ona pobirala.

Otrok vzame toliko koliko mu daš. kdor ima več otrok dobro ve, da otroka z lahkoto razvajaš že pri enem mesecu, kaj šele kasnej!

1. jaz imam samo enega otroka in to 3 leta staro punčko, ki je v primerjavi s svojimi vrstnicami dosti bolj samostojna in lepo vzgojena, pa je NIKOLI nisem pustila jokati, ker jok zame pomeni, da otroka nekaj muči. Sama spi v svoji posteljici celo noč, sama se sleče in sezuje, z malo pomoči se skoraj sama obleče in obuje, sama umije rokice in zobke, hodi lulat in kakat na stranišče, zelo rada pomaga kuhati in pospravljati, zna se sama zaigrati tudi 20-30 minut, zelo rada gre k obem babicam in me takrat sploh ne pogreša, vedno reče prosim ko kaj želi in hvala ko kaj dobi, brez da bi jo na to kdo spomnil, povsod kamor gremo z njo vse lepo pozdravi in se na koncu od vseh lepo poslovi in vsi se samo čudijo kako je pridna, vljudna in lepo vzgojena. nikoli ne tečnari kar tako brez veze in nikoli ni še nikogar udarila ali porinila ali se skom cufala za igrače ali prerivala na igrišču, kar za večino otrok, ki jih zunaj srečujemo, ne morem reči.

2. na začetku je bila skozi v mojem ali očkovem naročju in nikoli je nisva pustila jokati, zato pač ni jokala. S časom je bilo nošenja in dvigovanja vedno manj, nikoli ni izsiljevala naj jo dvignemo in tega še zdaj ne počne. Če hoče da jo nosim mi reče “mami prosim nesi me” in jo nesem, če lahko. Če ji rečem, da je ne morem nesti, mi da rokico in gre z mano peš. Tako majhni otroci ne znajo oz. ne vejo kaj pomeni izsiljevanje, razen če jih tega naučimo. Mi naše nismo. Sploh ne razumem, česa se nekateri starši tako zelo bojite, a da ga boste 30 let morali nositi po rokah ali kaj???? Tisti, ki vam je še v prvih mesecih otrokovega življenja to težko, ko otrok to najbolj potrebuje, pa se vam ne ljubi, mi je zelo žal za vas in vaše otroke.

3. trenutno so zame na 1. mestu otrokove potrebe, še posebaj dokler je tako majhen, da jih sam ne more zadovoljevati. Svojih potreb pa nikoli nisem in ne bom zanemarjala. Ko sva se s partnerjem odločila za otroka, sva se tudi dogovorila, da si bova pomagala in oba skrbela zanj zato si poleg otroka lahko vsak dan vzamem tudi 2 urci čisto zame, pa naj bo to masaža, ali fitnes, ali joga ali kolesarjenje, ali samo sprehod. Očitno pa imaš ti kako nezadovoljeneo potrebo, da si tako živčna in napadalna :)))

[/quote]

Meni se zdi, da vsi berete eno in isto knjigo in se je držite kot pijanec plota, pol pa na raznih forumih sprašujete kako rešiti problem, ki ste si ga sami ustvarili. Dejte se najprej spomniti, da so to vaši otroci, o katerih govorimo in ne majhni kužki, ki jih boste strenirali tako, da vas bojo celo življenje ubogali, ker se to ne bo zgodilo, pa se lahko na trepalnice postavite. Pustiti otroka jokati, zato da bo vedel, da vas ne more izsiljevati, je zame neumno in nepotrebno, v takem početju ne vidim nobenega ljubečega odnosa, ki naj bi ga starši imeli, do svojih otrok. Otroci tudi niso laboratorijske miške, na katerih lahko izvajate poskuse in ugotavljate katera knjiga ali kateri psiholog/prijateljica ima prav. Za otroke si je treba vzet čas in jih vzgajati z ljubeznijo in potrpežljivostjo. To je edini nasvet, ki se ga jaz držim. Do danes še nismo imeli težav, o katerih lahko vsak dan tu gor berete.

bom napisala le za tazadnjo. pri prvi in drugi sem bila zelo obremenjena s tem, da jih ne bi razvajala. ne sicer do te mere, da bi se posluževala tega ‘zaporniškega’ držanja rutine in puščanja otroka jokati. Ponoči sta vedno dobili jesti, ampak samo to in nič drugega, nobenega igranja, petja, luči nič. Pojest, dudo in v posteljico ob moji postelji. Pri tretji sem pa velikokrat, zaradi utrujenosti zaspala ob dojenju z njo. Veliko sva jo pestovala oba in nikoli je nisva puščala jokati. Je izrazito crkljiv otrok še zdaj. V službo sem šla pred zaključkom porodniške in varuško je zelo skrbelo kako bo, ker sva jo, kao tako razvadila. Nobenega problema, navadila se je in je v varstvu pridna in zadovoljna, pričakovalo se je pa da bo samo tulila od takrat ko sem šla do mojega prihoda.
po mojem je največje darilo, ki ga lahko daš otroku to, da mu nudiš toplino in varnost, ko te tudi z jokom, za katerega se zdi, da nima razloga, prosi, da si ob njem. na ta način se mu svet ne zdi tako strašen in grozeč. ker ve da ima varen pristan.
za tiste pa ki ste mnenja da lahko že 3 mesečnik izsiljuje starše – smilijo se mi vaši otroci, predvsem zato, ker vam je očitno mnenje nekih ‘drugih’ pomembnejše od lastnega otroka- ta famozni ‘ne smeš ga razvaditi, naj se nauči da je življenje kruto’ itd – kr neki a še na starše naj se otrok ne more zanesti, kam naj se revež pol sploh obrne?
Kmalu jih njihova želja po raziskovanju in odkrivanju novega sama odnese stran od matere. Ne verjamem, da je mnogo enoletnikov, ki samo ždijo pri mami v naročju in se je oklepajo, ali 2 letnikov ali tri letnikov. Ko gledam nazaj mi je žal ker prvih dveh nisem več crkljala, pestovala itd.
kakorkoli obrabljeno zveni – tako prehitro zrastejo.

@avtorica vzemita si s fantom en teden ali dva pa poskusita vse storiti, da bi mali zaspal čez dan, če na rokah, če v vozku, v slingu – BTW sling, wrap ali pouch toplo priporočam, če ga ima kaka kolegica si ga sposodita, da vidita če tamalemu paše, je lažje zate in za tamalega, če je zelo crkljiv itd. ko bosta ugotovila to, poskusita vzpostaviti ene ure za spanje ampak ne se jih pa držat za vsako ceno, ne za ceno joka. Ko boš ugotovila njegov ritem bo vsem trem lažje. Morda je zaspan takoj po hrani, morda po ‘igranju’?
Veliko sreče

Pri prvorojencu sem vedno tekla k posteljci, ko je jokal. Pri drugorojencu pa nisem mogla, ker sem imela doma dva otroka in sem se morala ukvarjati tudi z prvorojencem.
Tako je ubožček dobil bulo, ker je toliko jokal zaradi krčkov.
Meni je bilo žal, da ga nisem večkrat prijela v naročje, ko je jokal, čeprav bi s tem prvorojenca pustila in bi morda bil ljubosumen.

where to buy prednisone uk medicine prednisone 5mg prednisone generic cost
https://prednisonet.com prednisone 500 mg tablet
prednisone canada prices prednisone online paypal 6 prednisone