uspavanje dojenčkov z jokom
Ok, to je čista bedarija. Nihče ne reče pustiti ga jokat 15 minut, ampak takemu pamentnemu psihologu bi jaz enkrat dala enga dojenčka, pa da vidi kako ga lahko scrkljaš.
Logično, da ga lahko! Moje mnenje je, da otrok ne rabi bit v naročju non stop. Kar bi kakšen otrok lahko komot bil. mal pojokca, mamica leti, pestva. Ja, komu pa to ne bi blo fino.
Saj vsaka normalna mamica sama vidi, kdaj je otroku hudo, kdaj pa samo izsiljuje. Jaz sem jih dala v gugalnik, jaz sem zraven kaj delala, oni so se pa tam lahko igral, me opazoval. Saj ga ne pustiš samega. In če vidiš, da mu nič ni, lahko tudi mal godrnja.
Fajn je prebrat recimo knjigo Žorža: Razvajenost, rak sodobne družbe.
Ma daj, ene ste prav zlobne. Čisto fajn punca je, pravzaprav je super oseba in zato tudi spoštujem njeno mnenje in mi ni prav, da pišete take gluparije, pardon izrazu.
Je to forum, ampak dejmo bit spoštljivi, kakšne fetiše neki. Svojega otroka ima rada! Dela pa po vzgoji, ki se njej zdi pravilna in vidim, da ni edina. In če bi moj mali ne kričal na vso grlo 20 minut, bi verjetno tudi jaz poskusila še.
Zdaj po vaših mnenjih verjetno ne bom, sva se pa s fantom res pogovarjala, da bi vsaj en dan poskusila, ampak sem želela prej slišat mnenja neodvisnih ljudi.
Hvala
Jaz sem tudi mojega kdaj pa kdaj pustila malo pojokat, ampak nikoli več kot 5minut, pa je bil še starejši kot en mesec in pol. Ampak ne zaradi treninga, pač nisem utegnila biti na dveh mestih naenkrat. Da bi ga pa trenirala tko, kdaj ima čas za spanje in potem zbujala, pa no way. Vem pa da se to počne, ker je to počela moja sestra, otroka je dala spat in ji je na začetku jokal tudi po petnajst minut, potem kasneje je pa z rutino spoznal, da je čas za spanje in zaspal v nekaj minutah. Zdaj ali je spoznal ali obupal nad mojo sestro, jaz ne vem. Meni se je prav smilil, isto kot se mi smili še sedaj, ko je ura osem, morajo povečerjati, biti skopani in v pižami v postelji, pri dobrih petih letih letih, pa poleti, ko je še prav luštno zunaj, pa nimajo nobenega vrtca zjutraj za zgodnje vstajanje, amoak mamica gre športat. vem tudi za primer, ko so dojenčka pripeljali k zdravniku zaradi paničnega joka, ker se ni mogel umiriti, saj je stal v temi v posteljici in se ni znal nazaj uležat. stal je več kot dve uri in ga starša nista šla pogledat, ker otrok kao izsiljuje. Zame podn od podna.
Tako, da jaz se strinjam s skrbno
Ja, pol mu pa poveš: “a veš, zdej imaš 13 mes, kar je ne mesec več kot 1 leto in zdaj ne rabiš več mene, da boš zaspal in en rabiš več bit pocrkljan, nafutran tralalalala” Največja bedarija, ki sem jo kdaj slišala, je bila ta. Večian otrok gre z 11 mes v jasli in tam se morajo – tudiu na silo!- vklopit v grupo in podredit dnevnemu redu. Če je do tega trenutka otrok diktiral 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} svoj dan, bo od tistega trenutka dalje velik revež!
Otrok VEDNO potrebuje veliko crkljanja-če govorimoo telesni bližini! Naš ta velik bo 6 let star, pa je še zmer en velikanska maza, ki mu crkljanja nikol ni dost. En drug pa že pri 4 odriva mamo in se noče več crkljat, vsekakor pa otrok crkljanja ne rabi samo 1. leto. Ravno toliko, kot rabi crkljanja, rabi tudi vodenja, usmerjanja – ne drila- vsekakor pa tega, da na osnovi starševe pomoči sčasoma izve, da obstaja nek red, da ponoči spimo in podnevi bedimo, da jemo v nekih časovnih razmikih in kasneje, da se kaj tudi ne sme, ne more, mora ipd Defintivno pa se otroka krepko krepko razvadi precej pred 1. letom, kajti če otroka navadiš, da ti spi na rokah pri 10, bos pal na rokah tudi pri 13 mes in bo to od tebe zahteval, ne glede na svojovelikost in težo. Če je navajen, da zaspi samo z dojko v ustih pri 10 mes, bo tako zahteval tudi pri 13h mes. Če je navajen, da mu mama vedno brezpogojno ustreže pri 9 mes, bo to isto zahteval tudi pri 15 mes itd.
norica, ne iskat rešitev pri drugih. Ne iskat, da se drugi odločajo namesto tebe in poslušat drugih pametovanj. Sama si si ustvarila neko mnenje, vidiš učinke na drugem otroku, čutiš, ali ti je tak princip blizu ali ne -po tem se ravnaj. Ne po tem, ali ti je 10 popolnoma tujih bab, ki ne o tebi in ne o tvojem otroku ne vemo nič, reklo “o groza!!! nikakor! ali “ja! to! to je super!” DOkler ne probaš, ne veš, v določenih primerih žal ni druge, kot sprobat in tudi kak neuspeh požret, če ne rata. Vedi pa eno: od enega dneva ni nič in z enim dnevom boš naredila samo drek, sebi in otroku. Vsaka novost rabi najmanj en teden, da jo otrok dojame. Kakorkoli se boš odločila, 15 min hudega joka je za 2-mesečnika hudo hudo preveč. Jaz bi ga umirjala vsaki 2 min, hkrati pa vztrajala, da zaspi v svojem košku.
Mogoče pa tvoj otrok ni siten zato, ker slabo zaspi, pač pa je siten – ker je enostavno siten po karakterju. Joj, od prijateljice otrok je bil isti, smo se odpravile na sprehod in on je začel sitnarit še predno smo zavile ven iz njene ulice. Pa vsakih 5 metrov se je ustavljala, ga v vozičku spuščala, dvigala, dajala pit, popravljala dudo, pokrivala, odkrivala, zapenjala, odpenjala – ko smo prišle do naslednje ulice je bilo sprehoda že konec, ker je itak minila debela ura, ko sem jaz poleg samo postopala in buljila v zrak.
In on je kar naprej sitnaril, ne vem, če sem kdaj videla tega otroka se nasmehnit. Vedno namrgoden, večno slabe volje, tečen, siten za vsak drekec.
Potem sem bolje spoznala njegovega očeta in ugotovila, da jabolko ne pade daleč od drevesa.
To je samo zgodba.
NUJNO NUJNO si preberite knjigo Alenke Rebule: Globine, ki so nas rodile. S takšnimi metodami lahko za večno pokvarimo otrokov čustveni in psihološki razvoj in v tej knjigi natančno razloži, kako in zakaj se to zgodi. A veste, da se sleherna stvar, ki jo dojenček doživlja tudi v prvem letu, shranjuje na njegov nezavedni “disk” in vpliva na njegov razvoj. Jebemti babnice, a ste rodile otroka zato, da ga boste čimprej natrenirale po svoje, ali zato, da mu boste nudile to, kar (poleg hrane in suhih plenic) najbolj rabi???
Dejte si predstavljat sebe. Popolnoma negibno, na pol slepo, v totalni odvisnosti od nekoga, s tem da je edini način da komuniciraš oz pokličeš – JOK. če pa k temu dodamo še dojenčkovo popolno nezavedanje in nerazumevanje sveta okoli sebe, si po moje nihče tud v najhujši mori ne predstavlja, kaj lahko preživlja otrok, ko njegove potrebe niso potešene. Hrana, toplota, suhe plenice.. najpomembnejši pa dotik! Sploh v tako zgodnjih mesecih, ko je to njegov edini način občutenja okolice. Kdor sploh pri tem lahko izusti besedo “izsiljevanje”, verjetno ni nikoli o tem tako razmišljal, ali pa je sam čustveni invalid. Več koristi narediš ravno s tem, ko večkrat potešiš njegovo potrebo po dotiku, bližini. Dojenček namreč v ko ostane sam, ne ve, da se vi vrnete nazaj. Zanj je tisti trenutek večnost. In če se počuti tesnobnega in samega, logično da bo zajokal. Večkrat, ko čimprej potešiš njegovo potrebo, bolj se bosta sčasoma krepila njegova samozavest in zaupanje, da ni osamljen v tej praznoti in prej bo sposoben dlje zdržati brez maminega dotika. Če ga pa zapustimo (kot dela tvoja prijateljica) v tem njegovem “vesolju”, pa se vanj pogreza in pogreza, resda zaspi od izčrpanosti (in da mir staršem), ampak ta proces vspostavitve čustvenega zaupanja se pri otroku ne bo uspel izpostaviti.
Res si preberite tole knjigo, tole sem skopirala z njene strani:
Alenka Rebula
Globine, ki so nas rodile
Posebna knjiga o otroštvu
V čem je ta knjiga zelo drugačna?
Njena posebnost je v tem, da ne opisuje otrokovega razvoja, temveč nas potegne v njegov notranji svet. Ob tem se prebuja naš spomin na lastno srečno ali nesrečno otroštvo.Vsako poglavje se zaključi s pogledom na odraslega, kot se je rodil iz tega obdobja. Vsi smo bili nekoč majhni, a nismo vsi odrasli …
Zgradbo knjige lahko razberete tudi iz kazala.
I. Otrok, bitje neskončnosti
(Splošne značilnosti otrokovega doživljanja)
II. Starši in otrokov klic po življenju
(Odrasli in otrokove težnje po uživanju življenja)
III. Obdobja razvoja pri predšolskem otroku
Ljubezen, ki oživlja
(Intencionalno obdobje)
Telo, ki ustvarja svet
Živeti!
(Težnje po doživljanju stika in čutenja)
Bitje čutenja in stika
Kultura in vzgoja brezčutnosti
Ljubezen, ki prežene šibkost
(Oralno obdobje)
Telo v pridobivanju
Jemati!
(Težnje po prisvajanju in rasti)
Bitje moči
Zahtevna ljubezen
(Kljubovalno obdobje)
Telo pod pritiskom
Odločati!
(Težnje po uveljavljanju svoje volje)
Bitje svobodne volje
Moška in ženska ljubezen
( Obdobje spolne identitete)
Telo v zanosu in žarenju
Midva!
(Težnje po ljubezensko-spolnem ovrednotenju)
Bitje dvojine
je dokaj poznan strokovnjak, res ne pediater, pa otroka (zdaj že pubertetnika) sta mu kar lepo ratala :)[/quote]
Moja mami tudi misli, kako sem jaz dobro ratala … kaj šele okolica! Jaz pa sem še pred enim letom mislila zase, da sem en drek, ne pa človek… da ne govorimo o nožih na hrbtu … ali pa o požrtih tabletah itd., itd…. dobr ratala, ha, glavno da smo ob uri spali in jedli… pa sta onadva imela zvečer cajt za svoje opravke …
Nisem mogla prebrati vseh odgovorov,ker me je že vprašanje zgrozilo. Skoraj ne morem verjeti, kaj so nekatere mame sposobne narediti svojim otrokom. Mogoče jo je res nekdo prepričal, da to počne v dobro otroka, ampak še vedno se mi zdi preveč kruto, da bi mi sploh na misel prišlo upoštevati tak nasvet. Včasih (več sto let nazaj) so dojenčke tesno povijali in privezali na zibelko in jih z močnim zibanjem uspavali. Tudi previjali so jih samo enkrat na dan in marsikateri je umrl zaradi hudega vnetja ritke in infekcije. Zakaj pa tega nobena več ne počne? Ne morem si predstavljati, da je lahko katera tako neumna in nerazgledana in upošteva nasvete in metode iz pamtiveka, ki so se že neštetokrat izkazale za napačne. A so te mame res tako čustveno pohabljene, da ne zmorejo dati svojemu otroku vsaj toliko ljubezni, kot jo potrebuje za normalen čustveni razvoj? Vsak argument o razvajanju in pretirani scartanosti ne drži, ker otroka ne moreš razvaditi s tem, ko ga imaš rad in nikoli ga ne moreš imeti preveč rad. Joj, meni gre kar na jok, ko pomislim na te otroke. Naša ni nikoli v joku zaspala, če je bilo treba sem jo na začetku prva dva meseca tudi ves dan imela v naročju. Od četrtega meseca dalje je spala že vso noč 6-8 ur, kmalu je začela spati 10-12 ur na noč neprekinjeno, brez joka. Za uspavanje pa si pomagamo le s cartanjem, božanjem, petjem uspavank, nežno glasbo, pri 2 letih pa so ji postale tudi pravljice zanimive, zdaj rabi vsaj 2 preden zaspi 🙂
je dokaj poznan strokovnjak, res ne pediater, pa otroka (zdaj že pubertetnika) sta mu kar lepo ratala :)[/quote]
Moja mami tudi misli, kako sem jaz dobro ratala … kaj šele okolica! Jaz pa sem še pred enim letom mislila zase, da sem en drek, ne pa človek… da ne govorimo o nožih na hrbtu … ali pa o požrtih tabletah itd., itd…. dobr ratala, ha, glavno da smo ob uri spali in jedli… pa sta onadva imela zvečer cajt za svoje opravke …[/quote]
potem je pa moralo biti kaj več narobe pri tvoji vzgoji, ne samo malo strožja vzgoja. pač, mnenje tega konkretnega dohtarja je bilo: z otroci se je treba ukvarjat čez dan ter takrat dosti in kvalitetno, jim dat vedet, da jih imaš rad in da jim lahko daš varnost in zavetje. ponoči pa je čas za spanje. zaradi petnajstih minut joka ne moreš porušit celotne vzgoje, brez skrbi.
Pa še kako jo lahko, če otrok ob tem občuti grozo. Strah pred temo ostane pri nekaterih za zmeraj. Ali pa občutek zapuščenosti. Saj ko zvečer otroka odložimo v posteljico, ne nehamo biti starši. Se lahko res nekateri tako izklopite, da otrok za vas takrat ne obstaja več? Pa ne govorimo o 2, 3 minutah jokah, temveč o joku, dokler otrok ne zaspi. In to rutinsko.
Mah, nič drugega kot navadna spekulacija. Dejstvo je, da enostavno ne vemo, kaj doživlja, kaj si misli in kaj čuti enomesečnik. Ne vemo, posledica česa je njegov jok in kaj čuti, medtem ko joka. Zato je popolna spekulacija vsaka knjiga, ki kao razlaga občutenja otroka in njegovo doživljanje okolja v prvih mesecih. Nekateri strokovnjaki so mnenja, da z jokom novorojenček sprošča napetosti zaradi razvoja črevesja, drugi menijo, da novorojenček joka, ker si želi bližine. Tretji so mnenja, da z jokom razvija svoje pljučne sposobnosti in tako dalje in tako naprej. Seveda sprejmemo tiste razlage, ki so nam najbližje, kar pa niti slučajno ne pomeni, da so tudi resnične. Ker vse te razlage niso nič drugega kot navadne spekulacije. Kako se novorojenček v resnici počuti in zakaj točno joka, pa nihče ne ve. Zato knjige, kjer mi avtorji kot suho zlato prodajajo neke teze, kako se vsaka stvar, ki jo doživi v prvem letu shranjuje na “disk” in da z napačnim ravnanjem lahko naredimo nepopravljive posledice, jemljem z veliko rezervo.
Še vedno zaupam veliko bolj svoji lastni kmečki pameti glede tega kot pa neki xy strokovnjakinji, ki misli, da je prijela boga za jajca, ko spekulira z nekimi nepreverljivimi floskulami.
Pa ne zagovarjam tega, da je prav, da se otroka pušča jokati. Daleč od tega, nisem puščala niti svojih, sem jih pa navajala na nek vsaj približen red. Vendar vedno ob otroku, nikoli ga nisem puščala samega. Navaditi otroka, da sam zaspi, se mi zdi čisto prav pristop. Vendar se to da doseči tudi tako, da smo ob njem, ga božamo in tolažimo, ne jemljemo pa ga ven iz posteljice, ko je zaspan.
Mah, nič drugega kot navadna spekulacija. Dejstvo je, da enostavno ne vemo, kaj doživlja, kaj si misli in kaj čuti enomesečnik. Ne vemo, posledica česa je njegov jok in kaj čuti, medtem ko joka. Zato je popolna spekulacija vsaka knjiga, ki kao razlaga občutenja otroka in njegovo doživljanje okolja v prvih mesecih. Nekateri strokovnjaki so mnenja, da z jokom novorojenček sprošča napetosti zaradi razvoja črevesja, drugi menijo, da novorojenček joka, ker si želi bližine. Tretji so mnenja, da z jokom razvija svoje pljučne sposobnosti in tako dalje in tako naprej. Seveda sprejmemo tiste razlage, ki so nam najbližje, kar pa niti slučajno ne pomeni, da so tudi resnične. Ker vse te razlage niso nič drugega kot navadne spekulacije. Kako se novorojenček v resnici počuti in zakaj točno joka, pa nihče ne ve. Zato knjige, kjer mi avtorji kot suho zlato prodajajo neke teze, kako se vsaka stvar, ki jo doživi v prvem letu shranjuje na “disk” in da z napačnim ravnanjem lahko naredimo nepopravljive posledice, jemljem z veliko rezervo.
Še vedno zaupam veliko bolj svoji lastni kmečki pameti glede tega kot pa neki xy strokovnjakinji, ki misli, da je prijela boga za jajca, ko spekulira z nekimi nepreverljivimi floskulami.
Pa ne zagovarjam tega, da je prav, da se otroka pušča jokati. Daleč od tega, nisem puščala niti svojih, sem jih pa navajala na nek vsaj približen red. Vendar vedno ob otroku, nikoli ga nisem puščala samega. Navaditi otroka, da sam zaspi, se mi zdi čisto prav pristop. Vendar se to da doseči tudi tako, da smo ob njem, ga božamo in tolažimo, ne jemljemo pa ga ven iz posteljice, ko je zaspan.[/quote]
Evo, super napisano!
Se mi zdiprav trpasto to, da se na vsakem koraku sprašujemo: joooj, kakšne posledice bo pa to pustilo na psihi…
Doživljanje in čutenje dojenčka je resda še precejšnja neznanka, a v veliki meri je že znano, da pomanjkanje ljubezni in topline vpliva na kasnejši razvoj osebnosti. Jokajoči otrok se po nekaj neuspešnih poskusih, da bi priklical koga od bližnjih, sicer sprijazni s tem, da zaman joka in zaspi, a v njegovi podzavesti se oblikuje negativen vzorec za kasnejše življenje. Takšni ljudje se utegnejo razviti v nezaupljive, pesimistično naravnane ljudi (vse je brezveze, saj tako in tako ne bom dobil, kar si želim …). V nasprotju s tem, pa si otrok, katerega starši se odzovejo na njegove potrebe (jok je njegovo sredstvo komunikacije), ustvari vzorec, da je življenje prijazno in da se na mamo oz. svoje bližnje lahko zanese. S tem je bolj sproščen in posledično tudi bolj samostojen. Seveda to nikakor ne pomeni, da bi morala mama, ki občasno pusti otroka jokati, imeti zato slabo vest ali celo občutek krivde. Pomembno je, da otrok skozi različna ravnanja staršev dobi občutek, da je ljubljen in zaželen.
Torej, njen otrok je star mesec in pol in po mesecu in pol ŠE VEDNO joka vsakič 15 minut. Če misli, da uvaja metodo Pantleyeve, potem to sploh ni ta metoda. Poleg tega se dojenčka začne “učit” spat šele po 3. mesecu. Uspavanje tako majhnega dojenčka pa je eno samo mučenje. Dojenček zaspi zaradi izčrpanosti od joka in ne zato, ker po 15. minutah končno dojame, da ga mama ne bo vzela v roke.
Imam 3 otroke, z možem jih vzgajava tako da imajo veliko najine bližine, dotika, čeprav to pomeni kakšno noč manj prespano. Ampak tako mejhnih dojenčkov nismo nikoli trenirali. Saj kdaj otroka pustiš jokat, ampak, da bi bila to vsakodnevna rutina????????
Otrok vse preživi, vzgajajo ga lahko volkovi in psi …
Ampak nekateri otroci rabijo bližino. Tvoj je tak.
Sprejmi ga.
Ja, pomanjkanje ljubezni in toline v vsem otroštvu, ne pa pomanjkanje ljubezni in topline v prvih mesecih življenja. Ker potem bi ogromno posvojenih otrok imelo nepopravljive posledice vse svoje življenje. Pa poznam dva primera posvojitve otrok, ko sta bila stara eden 3, drugi pa 6 mesecev (takrat se je dalo posvojiti otroka s Kosova, veliko je bilo takih posvojitev pri nas). Baje sta bila vsa v ranah, jokala sploh več nista in po tvoje sta do konca življenja utrpela nepopravljive posledice. Ker oba poznam in je eden 20-letni mladenič, druga pa 18-letna punca, ti lahko zatrdim, da sta zdravi, veseli in krasni osebi. Od posvojitve naprej sem spremljala njihov razvoj. Pa je bilo njihovo stanje ob posvojitvi veliko veliko bolj zaskrbljujoče kot je stanje tega otroka, o katerem tukaj teče beseda. Močno dvomim, da gre pri tem otroku tukaj za pomanjkanje ljubezni in topline.
Aja, a ti je to sam povedal? No, vidiš. Temu pa jaz pravim popolna spekulacija. Ja, taki otroci se utegnejo razviti v nezaupljive, pesimistično naravnane ljudi, ali pa v vesele, optimistične posameznike. Kot pravzaprav vsi ostali. Tak način poulične psihologije za pet par sicer lahko prepriča popolnoma neuke ljudi in jim celo da neko zadoščenje, da itak sami niso mogli vplivati na svojo usodo. Krivda je bila v starših, ker ga niso dvignili v naročje, ko je pri treh mesecih jokal v posteljici. Oni sami niso ničesar krivi in nič ne morejo več spremeniti. Ma daj no!
Čisto možno. Ali pa postane zahteven tiran, katerega starši se pri njegovem letu dni starosti začnejo spraševati, kje so ga polomili, saj so mu vendar izpolnili vse potrebe. Ah, tale ameriška pocestna psihologija, ko naj starš izpolnjuje vse otrokove potrebe, je naredila več škode kot koristi, se mi zdi.
Ne, seveda ne. Ampak glede na to, kar si povedala do sedaj in predvsem zaradi tega, kar si povedala, ga bo imela in ga večina mladih neizkušenih staršev tudi ima vsakič, ko za dve minuti pustijo sitega, previtega, a zaspanega otroka malo pojokcati.
Se strinjam, ampak to se nanaša na celotno otrokovo otroštvo in se ne nanaša na poskuse uspavanja otroka. Tale mati, ki na tak način otroka uspava, otrok pa je drugače vesel, živahen, ješč, že na videz zadovoljen, nima nobene zveze s tole tvojo domnevo, da se ne počuti ljubljenega in zaželenega.
Frca, pol so vse knjige od vzgoje majhnih otrok ki še ne govorijo špekulacija in najboljš da jih vržemo stran in se ravnamo po svoji kmečki pameti. Predvidevam da si vse po vrsti natančno preštudirala in si na podlagi svoje kmečke pameti nonšalantno ovrgla vse teorije in hipoteze, pa jih zato razglašaš za špekulacije??
Mogoče je bila tvoja kmečka pamet pri tvojih otrocih dovolj. In poznaš lahko samo svoje otroke. Sosedovih posvojenih otrok in njihove situacije pa ne moreš tako v nulo poznat, da bi tlele z gotovostjo trdila, da napake v zgodnjem otroštvu ne štejejo. Tudi moja prijateljica je bila posvojena pri enem letu, ko so jo dobili popolnoma podrganjeno in ubogo in je kasneje popolnoma zavozila svoje življenje. Kdo bi vedel, zaradi česa, nimam pojma. Prav gotovo pa ji tisto leto življenja ni pomagalo pri njeni situaciji. To mi pa govori moja kmečka pamet.
So ljudje, ki si hočjo kljub svoji pameti mal razširit obzorja in še kaj novega zvedet. Sploh ko gre za tvoje otroke, ko res nočeš delat napak in si raje bolj previden kot manj. Pa to ne pomeni, da se začnejo kot pijanec plota držat vsake teorije iz vsake knjige, ampak da mogoče spoznajo delček novega, si kaj razložijo, česar niso vedeli in aplicirajo kakšno novo spoznanje nase. V praksi pa potem to skombinirajo s svojo kmečko pametjo in svojim lastnim občutkom.
Tko da res, umiri se malo. Si skočila v tele teorije dotikov in nežnosti v zgodnjem otroštvu, kot da so nekaj nenormalnega, mame ki to prakticirajo pa blesave. Medtem se pa od tele prijateljice enomesečnik mogoče ta trenutek spet davi od hudega. Sem izhajala iz tega, da bi ji kakšna taka knjiga ali tovrstno razšititev obzorja njej konkretno mogoče spremenila vedenje, ker res ni ok, kar počne.
Forum je zaprt za komentiranje.