Ujetnica lastnega zakona

Z možem sva poročena 23 let. Imela sva vzpone in padce. Obdobja, ko sva se ljubila in obdobja, ko sva se sovražila, a v vsem kar sva počela sva bila vedno zelo ognjevita. Ob delu z otroki, službah, športu,…, sva bila vedno polno zaposlena. Otroci so odraščali, midva pa sva bila vedno bolj vsak k sebi. Nikoli nisva bila najboljša v komunikaciji, vsaj kar se naju in najinega odnosa tiče ne. Komunicirala sva samo še preko krega. To utruja in oddaljuje. Sedaj sva v fazi, ko resnično pa nekaj dni tudi besede ne spregovoriva. Čuti se tista mučna tišina. Nimava si več kaj povedati. Jaz vem, da ga težko gledam, na živce mi gre njegova prisotnost. Konec je, nič ne čutim. Zanima pa me, kaj razmišlja on, a ga resnično ne želim ogovoriti. Sama lahko razmišljam samo še o tem kako bi bilo fino, če ga nikoli več ne bi videla. Ni mi nikoli naredil nič žalega, nekako je bilo vedno vse brez posebnosti, a res ne prenesem pogleda nanj. Jaz pobude za ločitev ne bom dala. Kljub vsem mojim občutkom, mi je misel, da bi po toliko letih družinskega življenja, morala zaživeti sama. Finance in streha nad glavo niso problem.

Se še komu zdi, da je ujetnik lastnega zakone? Kako naj si uredim misli? Tej moji strahovi in neodločnost, ki se trenutno pojavljajo, mi niso všeč.

Nažrla si se ga. Ni se treba ločit, pojdi za sebe nekaj mesecev, brez da ga kontaktiraš pa boš videla. Totalno brezvezen izgovor pa je pogost in tipičen: Bojim se bit sama. Zelo nezrelo. Zakaj ste ljudje tako nebogljeni? Se boš pa naučila biti sama. Če že drugega ne, boš spoznala, kaj si izgubila. Če sploh si kaj izgubila.

Jaz sem bila, pa se nisem niti zavedala. 10 let ujeta z nekim prepričanjem, da tako pač je in da je vsak odnos drugačen, najin je pač tak, kot je. To sem sprejela, temu sem verjela in tako sem živela. Do trenutka, ko me je prevaral in sva se razšla.

Danes, ko gledam nazaj, sem mu tako zelo hvaležna, da se je odločil za drugo, ker bi drugače ostala ujeta v tem odnosu še X let. Z današnjim zavedanjem in razmišljanjem šele dojemam, kako nespametna sem bila toliko let. Torej iz mojega stališča gledano in po mojih izkušnjah … če se počutiš ujeta, se reši, namesto da vztrajaš nesrečna. Eno življenje imaš, obrni si ga tako, da te bo osrečilo. Da boš čutila. Da boš doživljala. Živela. Nima veze, kaj bo, če se odločiš za svojo pot, jo boš tudi prehodila. V to ne dvomim.

Boš v naslednjem življenju živela tako kot je prav  če v tem ne moreš, ne se sekirat.

Ujetnica pa res nisi, no. Sploh, ko so otroci že odrasli. Razdri vezo, zakon in se odseli proč (ali on, kakor se bosta zmenila).

Kako eni ljudje stran mečete življenje…noben vam ne bo nagrade dal za dolg in crknjen zakon.

Ogromno ljudi ima igranje žrtve za hobi. Osebno sicer ne štekam kakšno zadovoljstvo jim to prinaša, ampak očitno jim. Če jim ne bi, bi že kaj spremenili.

Ti imaš nekaj, kar marsikdo v tvojem položaju nima: streho nad glavo in finance.

Ne čakaj, potegni potezo zase.

Če ni za bit, je za it.

A drugač obstaja tudi ujetnik tujega zakona ali zakaj v naslovu in naprej v besedilu povdarjaš “lastnega”?

Kot bi napisala jaz. Ujela si točno iste misli, ki mi gredo skozi glavo že nekaj časa. Tudi denar imam, da bi se lahko odselila.

Zunanji opazovalec bi rekel, da imam vse, a v resnici nimam ničesar meni pomembnega. Ko se delam, da je vse v redu in se igram, da živim sama zase, preživim. Ko pa začnem razmišljati o mrtvulu, se mi pa začne mešati. Postanem pasivna, zagrenjena…Vem, da nima druge. Včasih si prav želim, da bi jo imel in šel enkrat kam od doma.

Želim ti, da se ti dobro in srečno izide. Kakorkoli bo to že.

Ne upoštevat nasvetov v stilu, boš v drugem življenju, boš  živela drugače. Osebno ne verjamem ne v posmrtno, še manj pa v drugo življenje. Poizkušam pa brez stresa na maksimalno uživat to življenje v tej obliki na tem svetu, kot mi je bilo dano. Dokler živim.

Oba sta tipučna zakonsko partnerska “migetalkarja”. Migetata zaciklana v svoji zvezi in stagnirata. Vprašaj se, zaaj. Kaj je tisto lepilo, kar te veže na tako zvezo? Material? Seks -če je ? Fasada za javnost, za sosede in žlahto kako “perfect zakonca” sta še vedno, pa sta zdaleč od rtega? Ne si metat mivke v oči. Če si se pa vdala v to zaciklano usodo, potem jo trpi in živi in ne piši na forumu. Osebno grem iz take situacije, takoj – brez pardona, ker imam svoje dostojanstvo, ponos in ker se zavedam, da je naše zemeljsko življenje minljivo in neponovljivo.

Vidim samo dve moznosti. ?

1. Vclani se v club 40%.?‍♀️

2.Pod nujno moras na enomesecni tecaj h kaksnemu Mohamedu. ?

Porocaj o rezultatih! ?

Deluje tole, ojoj nočem biti sama, raje gledam vsak dan človeka, ki ga ne prenesem.

Mislim štrik si daj okoli…

A sedaj pa nisi sama?

Uspeh v življenju se je odselit od staršev in nato od cimra/cimer. Sploh če se z njimi nisi ujel.

Kaj je v tvojem primeru drugače?

AH ne vpras. Brezvezen dolgocasen zakon mava. On bi rad da se starava skupi. Jz pa ne. Ampak kr ostajam. Neda se mi spet od zacetka. V garsonjero sluzbo al pa na csd .poloznice mah kurcic neda se mi.vcas ga gledat ne morem ne kak je hodi spi se umiva. Vse mi je grozn. Vem da on tko mocno ne cuti do mene kot jaz do njega.

Ti mas gnar ti lahko gres in tud pojdi .jz nimam gnara pa sem bolj  v zacoprani situaciji

Seveda, lahko bi bila ujetnik zakona svojih staršev, ne bi bila prvo tak otrok.

Ampak v tej besedni zvezi je “lastnega” za poudarek in ni redundantno, temveč doprinese k sporočilnosti, če bi rekli samo ujetnik zakona, bi lahko razumeli, da gre za nek pravni akt.

Kako sta se pa najdla dva taka, sej se ti ne začne človek kar graužat, najbrž so moral bit nek red flagi že ves čas.

Včasih ko bereš o teh zakonih, se zdi, kot da ženske kar neke random tipe dobijo za moža, kot da so iz klobuka vlekle imena in je pač ven prišel tak in tak, ne pa, da je šlo za daleč najbolj pomembno odločitev v njenem življenju, za odločitev, ki bo definirala njen cel lajf in če tle zajebe, si zna cel lajf zajebat in za povrhu mogoče še stran ne bo mogla, če nima resursov.

Ajde da je vsaj bogat, pa da gresta lahko lepo narazen, če nista za skup, tko sta pa dva, ki se praktično sovražita in prezirata, obsojena na zbujanje en ob drugem, ne vem, če obstaja hujša kazen.

Te popolnoma razumem.. prihajam na isto kot ti. Vseeno mi je zanjga bi najraje da ga kar ni.  Cutim da se bo nekja zgodilo. Imam svojo izpolnjeno ziviljenje in se cedalje manj oziram nanjga.

Leta naredijo svoje. Imaš seveda več možnosti kot le dve, a naj se ti ne mudi kaj preveč, ker res ni fino bit sam na stara leta, prav tako ne z nekom, ki ga videt ne moreš. Poznam različne primere, pa imam možnost spremljati kako se zgodbe odvijajo z leti in malo kdo je resnično zadovoljen – tako tisti, ki ostanejo v takem zakonu, kot tisti ki ga zapustijo. Vedno se pa lahko najde nek tretji kompromis, ki bo ugoden za vse. Jaz sem pristaš tega, da se človek odloči za odhod šele takrat, ko je preizkusil res vse možnosti in se ni izšlo. Z leti se namreč tudi mi spreminjamo in kar te je nekoč veselilo, radostilo, vlivalo žar in vodilo naprej, se lahko prav tako čez noč spremeni. Danes ti gre na živce, jutri boš presrečna da ga imaš ob sebi. Nekoga, ki mu lahko zaupaš, ki ti stoji ob strani, ki je tvoj najboljši prijatelj. Vsi imamo napake, nihče ni popoln. Poglej raje vase pa razmisli kako bi si lahko polepšala življenje, kaj bi lahko skupaj počela lepega, pa ti s časom morda ne bo več tako tečen. Res je, da kregarija ruši mostove, delata pa lahko ravno na tej komunikaciji potem. Jaz mislim, da je vse rešljivo, samo želja in trud morata biti obojestranska, pa se da. Vprašaj ga kaj si o tem on misli.

čiiista jeba….

zajebano…

največja jeba je, ko tist, ki živi, sobiva, v tem primeru tip od avtorice, ne kapira, ali noče kapirat, da je avtorici s katero samo sobiva…, doqurčol…

ta občutek bi moral vsak zrel človek imet v sebi, da se bi sam odstranit iz odnosa.., ni tukej vprašanj.. zakaj itd.., samo zviz…., če ne.. je pa za tipa, največji šok, da dobi svojo kao partnerico med sexom z drugim tipom in to v položaju, ko je ona na njemu..

malo zajebancije ampak je kar dosti resnice..

včasih je bila na srbski televiziji oddaja, menjam ženo, moža… in to bi bilo odlična terapija za take mrtve zakone.., ker se bi predvsem dogajala zabava katere ni niti 1% v takih mrtvih zakonih kot ga ima avtorica..

Ja, hitr teci k odvetniku in se loci. To je danes moderno. Saj menda noces migetat in stagnirat a ne? V dobrem in v slabem ja valda

Ni nujno da mu zaupaš, pa da je tvoj najboljši prijatelj… Če se on oddalji, je lahko vse kaj drugega, to zgoraj opisano pa sploh ni nujno.

Pri nama podobno, vendar nikoli kregov. Enostavno, ko je sin odrasel ni bilo več klika.

Ločila sva se sporazumno in zdaj diham in ljubim na polno.

To kar doživljaš ti je umiranje na obroke, zna trajat še naslednjih 30-40 let. Si želiš tega?

Narava je splanriala, da bodo ženske imele starejše moške, ki bodo lahko poskrbeli zanje in za zarod. Življenjska doba je bila dosti krajša tam 40-50 let.

Ženska nima v genih prenašat moškega po rodni dobi.

Tako ne živeti. Povej mu kar čutiš. Tišina med vama je strup. Za te in zanj. Samo eno življenje imamo. Razščistita. Če je še kaj iskre je mogoče vredno delati na odnosu, če ne, pojdita vsak svojo pot.