ubijam se
Težave v zakonu so nekaj normalnega. Ko pa so prevelike, jih zakonca ne rešujeta več sama, ampak eden vmeša tretjo osebo, gre pa navadno vse po zlu. Seveda, če ta oseba ni povezana strokovno, ampak na osebni ravni.
Tako je mož reševal najine partnerske spore namesto z mano, z prijateljico, ki jo je spoznal. Si popestril življenje, pobegnil od vsakdana. Ja, dokler nisem izvedela. Opažala sem da je razpoloženja menjaval – euforija do apatičnosti, sex je postal bolj grob, bolj pogost, opazila sem da se je pričel samozadovoljevati,… Ob vprašanju kaj dogaja, je rekel samo, da me daje paranoja. No, pa me ni. Kar se je izkazalo precej kasneje. Vmes pa so bile laži z njegove strani, ter besede, da ga obtožujem nečesa in zato beži od doma. Hahaha, bežal je, ker je imel kam. No, na svojo željo je prekinil z njo, se želi potruditi za zakon, ampak – spreminja razpoloženja še vedno. Sex z njim se mi upira, vem da masturbira, ampak – a misli nanjo ob tem? Ga naj vprašam? Ja, seveda mi bo povedal, naivnica. Mene pa to ubija, saj sem zaupanje izgubila in na tak način se ga tudi ne bo povrnilo. Pogovor – pošten, odkrit – mu je muka. Zakaj, če so misli iskrene?? Kljub njegovim besedam, nekaterim dejanjem čutim, da se mi ni odprl, da se pretvarja, da ni iskren do naju, kaj šele do mene. Trenutno obiskujeva skupaj (prej je šel sam!) zak. svetovalca. Ne vidim uspeha, niti ne verjamem da bo uspelo, saj teoretično mož obvlada vse, v praksi pa odpove. Tudi dogovori kako se bova pogovorila, spremenila, potrudila… ko sva sama – izgine vse. Odpove. Ne more, ne gre tako hitro…. Vmes pa pade med nama še kakšna laž, a nikoli ni kriv mož. Vedno nekdo drug. Kot pri otroku. Kaj mislite – nama bo uspelo, ali….. Se moški lahko spremeni – neha lagati, prevzame odgovornost nase, če je kriv, je zmožen imeti odkrit odnos z partnerko,… Sama sem odkrit človek, imam vrednote, ki jih pričakujem od bližnjih ter katere sama pridno vračam. Mislim, da pogovor rešuje marsikaj, če je le odkrit. Tega ne doživim od moža. Samo prikrivanja, laži,… Je upanje, da se spremenijo zadeve, ali bolje spakirati in pobegniti, dokler še nisem čisto na tleh?
Mislim, da tukaj ne gre za to, ali se on lahko spremeni, ampak predvsem za to, ali te ima sploh dovolj rad za reševanje zakona.
Če si sebe predstavljaš, kakšna si bila, ko si bila zaljubljena … tak je zdaj on. Ne verjamem, da se je že otresel očaranosti nad prijateljico. In v tem primeru je vsako zakonsko svetovanje samo metanje denarja stran.
Ampak verjetno bi si prej dal odsekati desno roko, kot priznal, da je njegovo srce (trenutno) nekje drugje.
Saj to je tudi ravno ena izmed dvoumnih stvari. Na svetovanju trdi kako želi ohraniti zvezo, da me ima rad, ampak sem jaz hladna. In ko povem za kaj gre v bistvu – ja, kar ćez noč se on ne more spremeniti. No, tudi jaz ćez noč ne morem pozabiti, kaj je delal. In nikakor ne prideva iz (po besedah svetovalke) kaznovanja eden drugega. Če ti ne boš, tudi jaz ne bom. Preveč trmasta sva očitno. Ampak – jaz sem bila vsaj poštena ves čas, torej – zakaj jaz popustiti. In se mogoče opeči ponovno, ker še mož vedno ne bo vedel kaj bi pa on sam s sabo?? Nikakor ne pokaže, da mu je bilo česa – kar me je prizadelo – iz preteklosti žal. Sama vem, da bi bila kot muca, če bi ga želela pridobiti nazaj, oz njegovo zaupanje. On pa – hladen. Ustrežljiv, ampak…. ne čutim pristnosti.
Tega ne prenesem, vse drugo pa bi! In to sem že večkrat povedala – možu ter na svetovanju![/quote]
evo uspeh!! – eno opcijo si že izločila.
sedaj pa še ostalih par milijonov neželjenih opcij, da ti ostane samo ena — do katere ne znaš priti že v vsaj drugo, tretje ☺
Vse je odvisno od tega, kakšen odnos in komunikacijo sta imela pred tem. Če so se težave pojavljale že prej in jih nista videla in sproti reševala, je to samo vrh ledene gore in je konec neizbežen. Če ni bilo tako, je upanje, ampak naložila si boš težko breme. Glede na to, da se tudi zdaj ne pogovarja in ne trudi iskreno – pojdi novemu življenju naproti.
Tega ne prenesem, vse drugo pa bi! In to sem že večkrat povedala – možu ter na svetovanju![/quote]
Poznam kar nekaj parov, ki so hodili na svetovanja. Vsi so se uspešno razšli!![/quote]
tukaj pa MON_ovke že v vrsti čakajo na ločenega/razvezanega samca z otroki
Saj to je tudi ravno ena izmed dvoumnih stvari. Na svetovanju trdi kako želi ohraniti zvezo, da me ima rad, ampak sem jaz hladna. In ko povem za kaj gre v bistvu – ja, kar ćez noč se on ne more spremeniti. No, tudi jaz ćez noč ne morem pozabiti, kaj je delal. In nikakor ne prideva iz (po besedah svetovalke) kaznovanja eden drugega. Če ti ne boš, tudi jaz ne bom. Preveč trmasta sva očitno. Ampak – jaz sem bila vsaj poštena ves čas, torej – zakaj jaz popustiti. In se mogoče opeči ponovno, ker še mož vedno ne bo vedel kaj bi pa on sam s sabo?? Nikakor ne pokaže, da mu je bilo česa – kar me je prizadelo – iz preteklosti žal. Sama vem, da bi bila kot muca, če bi ga želela pridobiti nazaj, oz njegovo zaupanje. On pa – hladen. Ustrežljiv, ampak…. ne čutim pristnosti.[/quote]
Menim, da so se zadeve in zamere tako globoko zasidrale in nakopičile, da jih več ni možno rešiti. Morala bi iti nazaj ter ugotoviti zakaj sta se odtujila….
Če bi se želela spremeniti, bi morala biti volja in interes. Tega pa ni. Vsaj pri njem ne.
Tukaj ne gre za masturbiranje, ampak avtorico mučijo druge stvari, med katerimi je pač povedala spremembo. Prej pač tega najbrž ni bilo. Seveda na nek način to je varanje, če si ga mož meče ob misli na drugo. Kakšen mož pa je potem?? Kaj počne z njo? In kaj ona z njim?? Skratka, to bosta mogla sama razrešit, seveda se s pogovorom da veliko narediti, a če eden nima interesa, je vse brez smisla nekoga silit v nekaj. Če pa že pristane na pogovor, kateri potem ne bo iskren, se pa zadeve samo še zaostrujejo in prah pod preprogo se samo še dodatno nabira. Svetujem, da poskusita rešit, kar se sploh še rešiti da, morda pa vama bodo terapije pomagale, a najprej morata razčistiti s čustvi, željami,..kaj si sploh še želita en od druzga. Kar odnehati in vreči puško v koruzo, se mi zdi neumno. Da zakon obdržimo, se je treba pač kdaj malo trudit, potrebno se je pa zavedati, da se v zakonu ne cedita vedno le med in mleko, ampak si gresta tudi kdaj na živce, se skregata, naredita kaj kar obžalujeta..vse to je vredno rešiti, če si oba želita nadaljevati. Kadar pa čustva od enega odplavajo k drugi/emu ali se ohladijo, potem pa nima kaj dosti smisla.. Vsekakor pa srečno obema, ne glede na razplet, pa glavo pokonci 🙂
Nikoli ni tako slabo, da ne bi moglo biti še slabše!:-)
Sprašuješ, če vama bo uspelo. To je odvisno izključno od vaju. Za začetek si morata oba iskreno odgovoriti na vprašanje, če sploh želita, da uspe. Tudi ti, ker po tonu pisanja sodeč ravno ne dobim tega občutka in tudi odgovor glede njegovega “varanja” bo potreben: je to predvsem vzrok ali posledica, katera v marsikakšnem primeru “prevaranim” celo pride prav na nek način. Predvsem takrat, ko brez “utemeljenega razloga” nimajo jajc priznati, da so se njihova čustva ohladila.
To na kaoga ali kaj kdo misli …. ti ne moreš imet vpliva, niti nihče drug in o tem je škoda razglabljat in nekomu nabijat občutke krivde ter ga tako “obvladovat”, obsojat….. Obsodit nekoga ker ne misli pravilno….. :/
Zakaj se zlažemo? Ker nam je to fino? Neeee.
Zlažemo se ker nem je težko povedat resnico, še sploh, če pričakujemo, da nas bo tisti drugi na osnovi povedane resnice, (upravičeno ali neupravičeno) obsojal!
Torej delček tega zakaj se nam nekdo zlaže nosimo tudi sami.
Seveda želi ohranit zvezo, vprašanje je le kakšno zvezo 😉 On si jo predstavlja po svoje, ti po svoje. Ti trdiš, da je to edino pravilno kar si ti želiš, on tisto kar si on. V bistvu si želita enako le poti po katerih naj bi prišla skupaj so različne, če so sploh prave… :/
Forum je zaprt za komentiranje.