Travmatični spomini iz šole

Pred dnevi sem tukaj brala eno temo o deklici, ki je dobila menstruacijo na avtobusu in kako ji je ena druga punca diskretno namignila, da ima kri na hlačah. Jaz te sreče nisem imela, so se mi pa obudile stare travme.

Menstruacijo sem dobila konec četrtega razreda. Bi rekla da je to zelo kmalu. Ker nisem čisto točno vedela kaj se dogaja, sem skrivala. Namesto vložkov sem uporabljla toaletni papir, bilo mi je zelo nerodno ali pa sem sosedo prosila, da mi je šla kupit vložke v trgovino, kao da so za mojo mati. V šolo sem tiste dneve nosila krilo, ker je bilo manj možnosti, da bo se mi videlo na hlačah, da imam v njih neko veliko gmoto, gmoto toaletnega papirja. V tem obdobju sem zaradi sramu zelo trpela. Tudi prsa so mi začela poganjati, nosila sem spodnje majice, da sem si jih tako zatlačila za in nategnila za spodnje hlače, da mi je sploščilo prsa. Spomnim se, da sem bila poklicana k tabli in med tem ko sem reševala nalogo na tabli je po razredu završalo, začel se je smeh, šepetanje,… Učiteljica mi je pred celim razredom rekla naj se očedim na stranišču. Pojma nisem imela kaj naj. Nikogar ni bilo, ki bi mi pomagal. Na hodniku v škatli so se zbirala izgubljene in pozabljene stvari. Okoli riti sem si zavila en star smrdljiv pulovar, da sem prišla do razredničarke in jo prosila če grem lahko domov. Rekla mi je da zaradi menstruacije še ni nobene umrla in da ne smem domov. Še danes imam travme zaradi dogodkov povezanih z menstruacijo.

Moja menstruacija je v zadnjih vzdihljajih, komaj čakam, da je bo za večno konec, a še vedno imam paranojo, da bi bo prišla kri čez oblačila. V tistih dneh sem zaščitena več kot bi bilo potrebno in vedno imam sabo ekstra oblačila.

Ne vem kako je to danes, se mi zdi, da so punce bolj opremljene z informacijami, da so tudi mame bolj odprte za pogovore z otroki. Skratka želela sem samo povedati kako lahko za nekoga nič, za drugega pa travmatični spomin za celo življenje.

Zelo mi je žal, zata, ampak težava je, da te mati ali kdo drug v družini ni prav pripavila na takšno obdobje in se s tabo pogovoril. Če bi se, se ti tole, neglede na dogodke nebi tako vtisnilo v spomin. Moja se z mano tudi ni kaj dosti pogovarjala, povprečno bi rekla, ampak tak ključne teme – menstruacija, simpatije, spolnost, droge, to sva se pa vse pogovorili.

Imaš otroke? Si se spomnila in bila ti boljša od nje?

Redko kdo bo razumel. Ce že pa ne pozna občutka, ko te cota, dan za dnem.

Še posebej, če te poznajo in se norčujejo.

Velikokrat sem imel prevelika oblačila. Včasih malce obledela, kakorkoli.

Izločili so me in norčevali,

Me kar stisne, ko preberem tvoj zapis, kako zmorejo nekateri šaliti se spovnem nase.

Takšno osebo, kot si ti bi bilo vredno poznati, ker imaš vrednote, ki znaš ceniti kaj pimeni biti človek, če dela dobre stvari

Kdaj pa mislis odrasti?

Ker pri 50 bi pa ze morala biti odrasla in zrela zenska, ki je prebolela otroske travme.

Pac 10 letnikom je smesno, da se ti je madez krvi poznal na riti, saj dejansko niti niso vedeli, kaj se ti dogaja, ker v tistih casih je bila M tabu in sramota. Ce ti tega kot zrela odrasla zenska ne mores razumeti je dejansko cas, da se zamislis nad seboj.

Tudi sama sem dobila M pri 10ih in me je bilo sram, ker sem bila prva v razredu in tudi jaz nisem imela pojma, kaj se dogaja, sem mislila, da sem na smrt bolna in bom umrla. Moja mama je rekla, da mi ni nic povedala, ker ji je bilo se prezgodaj, v soli smo se pa ucili, da deklice dobijo M od 12. leta naprej, torej kako potem pri 10ih menstruacija.

Takrat sem se potem zaupala sosedi, 2 leti starejsi od mene in je ona potem govorila z mano in mojo mamo, da sta me pomirili, da ne bom umrla, ampak je samo M.

Torej, vem, kaksna je travma in vem, kako je, ko si prva v razredu, ampak sem vse to predelala ze zdavnaj, sem pac odrasla, zrela in razumem tisti cas, svojo mamo in sosolce.

Ne morem sprejeti, kakšne matere ste to imele.

Z njimi razpucajte in pazite, da takih “stamežljivosti” ne prenašate na svoje otroke in vnuke.

Je pa zdaj za neke travme res prepozno in zelo nezrelo. Get over it!

Ker pri 50 bi pa ze morala biti odrasla in zrela zenska, ki je prebolela otroske travme.

Nič ji ni treba. Nabijanje krivde nekomu zaradi travm iz otroštva  je nekaj najbolj pritlehnega. Sploh pa tale zguncana o odraslosti. Poznam kar nekaj ljudi, ki na veliko opletajo z temi velemodrostmi, a so take zgube, da se jih vsak izogiba, če le more. Travme vsi nosimo s seboj, tudi ti arogantni avtor/ica. Prav je, da se jih zavedamo, ti se svojih nočeš. Ne boj se, ti pa drugje ven sekajo.

In zaradi tega travmiras se danes? Meni mama tudi ni nicesar povedala. Menstruacijo sem dobila pri 11ih letih na avtobusu, ko sva se z mamo vracali z obiska pri teti. Zacelo se je ze na avtobusni postaji in sem se celo pot sprasevala, ce mi tece kri in zakaj. Ker mi je eno leto prej umrl oce, sem mislila, da bom umrla tudi jaz. Ko sva prisli domov, je mama videla kri na hlacah in  rekla:” Zdaj si pa zenska.” To je bilo vse. Pac, ni znala drugace. In ja, takrat je bilo precej neprijatno. Ampak po tvoje naj se danes pogrevam tiste case in naj zaradi tega naj travmiram se danes?  Poisci si psihoterapevta, ker zdaj si odrasla, nisi vec otrok, in  zato je cas, da zacnes gledati naprej, ne pa pogrevati neprijetnih dogodkov iz otrostva.

Avtorica, ne oziraj se na neumen komentarje. Zaradi neprijetnega spomina na tisto obdobje, verjela ali ne, večina  žensk  ima klavrne spomine  na prvo menstruacijo in na sranje, ki je sledilo doma. Sploh med starejšo generacijo. Jaz sem jo skrivala, dokler sem le lahko. Ko me je mati dobila me je malodane pretepla in zahtevala, da sem ves čas doma. O ženski anatomiji in telesnih funkcijah se ji seveda ni moglo niti sanjati, vedela pa je, da lahko dobim nezakonskega otroka. To je bilo zanjo največja sramota, ki jo ženska lahko pridela svoji familiji. Na dnevni ravni je opletala z grožnjami kaj mi bo naredila, če ji domov privlečem “sramoto”. Še dobro, da je bila šola obvezna, sicer bi morala res ves čas čepeti doma, njej na očeh.

Ja, menstruacija je bila včasih obravnavana popolnoma drugače kot danes. Punce smo imela bistveno manj informacij, mame z nami niso govorile o tem ali spolnosti. Smo se kar morale same znajti in kaj zvedeti od starejših prijateljic. Mene je bilo full sram vprašati doma.

Eh, super. Tri ali štiri zgodbe o zastarelih nazorih pomanjkljive izobrazbe in vzgoje še, pa ima MM novo knjigo…

Rojena sem pred letom 1960, pa smo imeli spolno vzgojo in pri biologiji vse o mendtruacijah, oploditvi in ostalem.
Knjigi Kaj mora ženska vedeti o sebi in Kaj mora moški vedeti o sebi in ženski so bile v vsaki šolski knjižnici in v šestem razredu so nas vse usmerili, da si ju preberemo. Bilo je več vrst vložkov v trgovinah (iz vate ali samolepilnih) in OB tamponi, vsak šolski zdravnik je na sistematskem pregledu dekletom in fantom pojasnil vse dileme okoli spolnega dozorevanja.

Nehajte se napravljat za mučenice, ne pritiče to 70- letnicam. Vse, kar je mlajših, pa samo dokazujete, da ste očitno nepismene. Pa seveda, da nakladate, da se kar kadi.

A bi nehal, ker mi sprožaš kozlanje.

Podpis pod tole! Ne bi mogla bolje odgovoriti vzvišeni dušebrižnici.

Vse smo imele križe in težave s tem.

Ker pri 50 bi pa ze morala biti odrasla in zrela zenska, ki je prebolela otroske travme.

Pravi baba, ki menstruacijo imenuje M.

Ob branju te teme se spomnim grozljivke iz 80-tih Carrie. Človek je najhujše bitje na planetu.

No pa glih ni blo ravno tako!

Sem nekaj mlajši kot ti in ni se o tem pogovarjalo nikjer drugje kot samo med sabo frendi!

Kaj šele šolski zdravnik!

Moja je je mlajša , torej proti koncu 60ih let prejšnjega in tudi pravi da so samo s prijateljicami raziskovale! Mamo ki bi kaj več povedala o menstruaciji in kaj šele o spolnosti pa je redko katera imela!

Še dobro da je bila revija Antena in smo od tam izvedeli veliko!

Spomnim se ko je ena spraševala da je njenemu fantu prišlo v usta in če je sedaj noseča!

Ja take so bile še ne dolgo nazaj!

In ja, ljudje smo različni in različno se nam travme vtisnejo v spomin ter nas spremljajo čez vse življenje.

Tako da avtorica neglede če sem moški te zelo dobro razumem.

Če si res rojena pred letom 1960 si tudi zi že blizu 70, če si imela v štacunah že samolepilne vložke. Ja tam koncem 60. so imele velike trgovine na svojih oddelkih za higieno tudi že ob tampone. Samo nedolžne jih še nismo uporabljale. Ne vem zakaj, a so nam grozili, da se bomo z njimi same  razdevičile. Traparija. Solidni samolepilni vložki so prišli tam koncem 70. let prejšnjega stoletja. Prvi so bili čisto neuporabni, ker je lepilo, zgolj ozek trak takoj popustil. No, če ste bili bolj fini in tudi vse to kupovali v tujini potem mogoče teh problemov ne poznaš. Leta 1968 je izšla knjiga Pogovori o spolnosti in zakonu pa Figure veneris. Smo vse brali kot nori pod šolskimi klopmi seveda. Knjige, ki jih ti navajaš so izšle precej kasneje. Bila pa je revija Naša žena, odlična s svojimi ginekološkimi članki in zdravniškimi nasveti. Tiste, ki smo imele dostop do te revije smo imele srečo. Kmalu potem pa je prišla tudi hrvaška revija Adam in Eva. Vse o  spolnosti, kar mora vedeti najstnica smo kar lepo pobrali tam. Fantje pa še kakšno sliko, ki so jo zatlačili za kotliček na sekretu, tako za burjenje domišljije. Da  bi v knjižnicah spraševali po določeni literaturi nam pa kraj pameti ni padlo. Saj bi knjižničarke vse zgobcale naokoli. Bilo nas je preveč sram lastnega telesa, njegovih funkcij, lastne spolnosti se pa še zavedele nismo. Vse je bilo zavito v rožnato romantično vato.