Tiste/i, ki ste se preselili k partnerju
… v precej oddaljen kraj…
Kako ste se vživele/i v nov kraj, nove ljudi?
Moje vprašanje se nanaša predvsem na tiste, ki v tem kraju niste imeli znancev, prijateljev.
Ste imeli kaj domotožja? vam je bilo (vsaj na začetku) kaj hudo?
Razmišljam o selitvi k partnerju, 100km daleč. Sem trenutno brezposelna, zato mi ni problem spakirati in oditi od tu, kjer sem sedaj. Me pa skrbi kako se bom vživelav novi kraj med nove ljudi, saj tam nikogar ne poznam. Službo iščem, ampak dandanes se službe ne da najti čez noč. Vsekakor pa ne nameravam biti dolgo časa odvisna od partnerjevega denarja.
Domotožja nisem imela, resda se pa nisem selila prav daleč (20 km). Takrat se mi je toliko lepega dogajalo v življenju (zaljubljena, začenjala sva skupno življenje, našla sem si prvo redno službo, dobila nove sodelavce, snovala sva si nov-skupen prijateljski krog itd.), da niti slučajno nisem pogrešala “prejšnjega življenja”. Je pa tudi res, da nisem pustila za samo kakšnih silnih na moj kraj vezanih prijateljstev, ampak sem imela večino kolegic v LJ (kamor sem se tudi preselila).
Jaz sem šla iz mesta na vas, 150km daleč. Poznala sem le fanta in nekaj njegovih prijateljev iz okoliških krajev. Službo sem našla po dveh tednih, prvo dobro prijateljico pa dobila komaj po 3 letih. Zdaj sem tukaj 8 let in še vedno se občasno počutim kot tujka. Je pa res, da sosedje niso nič kaj ljubeznivi in me še zdaj postrani gledajo.
Domotožja nisem čutila, bolj pogrešam pokrajino in mestni vrvež. Tu je takooo sivo!
Tudi jaz sem se preselila stran – 80km. Iz Ljubljane v eno manjše mestece, ki se mi še zdaj po dveh letih življenja tu, zdi ena mala vasica.
Tu imava samo njegove prijatelje in kopico sorodnikov, s katerimi se odbro razumem. Prave prijateljice še nimam. Življenja v drugem kraju se navdiš, a vedno hrepeniš po tistem, od koder izviraš.
Težko je postalo zdaj, ko imava otoka. Njegovi starši lahko vedno prideko, se oglasijo za pol urec, medtem ko moji, ki so oddaljeni kar nekaj več, vidijo vnučko veliko manj. Vidmi, da jim je zato zelo težko, posledično tudi meni. No, zato smo veliko na poti in se poskušamo redno obiskovati. Sva pa pred selitvijo imela dogovor, da se bomo (z družono, ki jo bova imela) redno vračali v Ljubčljano, saj je tu veliko mojih prijateljev in moja družina.
Na splošno lahko rečem, da nam je tu leo – oba imava tu službe, imamo krasno lastno stanovanje in okolje je za razvoj otrok zelo zdravo. Se pa vedno rada vračam v domače mesrto.
Vse je stvar dogovora. Pretehtajta možnosti tu in tam in se odločita. Bo pa vedno nekdo moralzaputiti domači okliš.kar bo za tistega verjetno težko.
jaz se sicer tudi nisem selila daleč, cca 20-25km, ampak mi je isto kot če bi se 250km daleč. doma nič ne pogrešam, sem čisto vesela, da sem odšla. nekaj ljudi sem sicer spoznala že prej, nekaj kasneje, so kar sami prišli do mene in se predstavili, nekaj me še po 3 letih čudno gleda, ker kao če nisi poročen po njihovem nisi normalen. hja svašta se najde. jaz se za nič na svetu nebi več vrnila nazaj. bližje imam do lj-faxa, večjih trgovin,…nevem meni je fajn.
pojdi pa boš videla kako bo, če ti bo prehudo se lahko vrneš nazaj, ampak se mi zdi, da bo to tvoj partner sprejel kot zavrnitev do njega, vsaj tako se je zgodilo eni znanki
Forum je zaprt za komentiranje.