Težko otroštvo – govorite o tem?
Tisti, ki ste bili v otroštvu žrtev psihične ali fizičnega nasilja, spolnega nasilja, takšnih ali drugačnih zlorab, zasmehovanja, poniževanja. Ali se sedaj to lahko pogovarjate ali ste to skrili na dno duše?
Recimo pri nas je to družinska skrivnost, da sem doživljala fizično in psihično nasilje.
Drugi ste kake otroške travme, ki so vam jih prizadeli drugi, razkrili še komu drugemu? Se lahko pogovarjate o tem z vrstniki?
Ali pa vaši nasilniki v soseski, sorodstvu veljajo za odlične očete, dobre strice, skrbne mamce, dedke?
Meni osebno je grozno, ko poslušam kakega sorodnika ko reče, da je bil moj oče tako skrben zame. Čista umazana laž.
Bravo za nesramno laž. Nikoli nisem krivil nikogar za to, kar se mu je zgodilo v otroštvu. Pravzaprav sem vedno zagovarjal to, da otrok ni kriv za starše, ki jih ima in za vzgojo, ki jo je imel. Ampak imaš pravico do svojega mnenja, čeprav je izkrivljeno in krivično. Si pač narobe razumela, na forumu ti je to oproščeno, v življenju pa ti takšnih laži, sodb, ljudje ne bi kar tako oprostili.
Avtorica.
Ne vem kako težko otroštvo si imela, ampak jaz recimo tudi v pozni puberteti nisem imela najlepšega, pa še v enem obdobju prej, pa še v obdobju pozneje, kot odrasla. Enkrat sem nekaj celo omenila, nikakor ne vse, kar bi lahko, priznam, včasih je težko o tem govoriti. Določene rane vedno ostanejo rane, in bolj se jih spominjaš, bolj se v tebi prebujajo tudi občutki, ki si jih doživljal, kar je pa še vse skupaj skozi pogled odraslega, kar je lahko še težje, saj se še bolj zavedaš nekih nepravilnosti, bolj poznaš, kaj naj bi bilo, pa ni bilo.
Kaj naj ti rečem, pri meni je bilo tako, da sta v mojem otroštvu bila dva izrazita nasilnika in potem še eden. O enem nisem nikoli govorila, in tudi tega ne želim, čeprav se zavedam, da bi lahko bilo še veliko huje kot je bilo, tako močno obsojam dejanja, ki so se zgodila, da o tem vsekakor nisem pripravljena niti razmišljati, kaj šele govoriti.
O nasilju pozneje v otroštvu oz. najstništvu in odrasli dobi, lažje govorim, mogoče zato, ker sem nekako “vse” naredila, da sem se izognila temu nasilju in nekako ostala še vedno tisto dekle, v katero so me vzgajali. Torej brez mamil, brez alkohola, cigaret, brez kakšnega mojega lastnega nasilja ipd., bila sem samo ranjena, zmedena in nekako brez “doma”.
Ja, težko je, če za koga veš, da je nasilnik, drugi pa o njem mislijo najbolje, ga kujejo v “zvezde” ali vsaj zagovarjajo ipd.. Nekako krivično. Kot da s tem nekako negirajo tvoja občutja, dogodke, kot da si ti “kriv” za stvari ki so se zgodile. Težko je to gledati, ker ti gre ob tem nekako “na bruhanje”. Kot da bi se nekako nasilje nad tabo s tovrstnimi pogledi okolice nadaljevalo. Ampak ljudje so lahko tako ozkogledi. Vidijo samo svojo resnico, tisti delček nekih dejanj posameznika – nasilnika, tisto eno masko, za drugo pa vztrajno nočejo slišati in vedeti. Enostavno si okolica želi lagati. In si laže. In laži “verjame”. In dovoli, da se nasilje lahko nadaljuje, nadaljuje, nadaljuje…
Ne vem. Jaz bom končala, sedaj, kljub veliki količini nekih besed, dogodkov, lastnosti teme, ki bi jih lahko povedala, pokomentirala, sem ob pisanju prišla v stanje, ko je to zadosti. Preveč žalosti, preveč prizadetosti.
Bravo za nesramno laž. Nikoli nisem krivil nikogar za to, kar se mu je zgodilo v otroštvu. Pravzaprav sem vedno zagovarjal to, da otrok ni kriv za starše, ki jih ima in za vzgojo, ki jo je imel. Ampak imaš pravico do svojega mnenja, čeprav je izkrivljeno in krivično. Si pač narobe razumela, na forumu ti je to oproščeno, v življenju pa ti takšnih laži, sodb, ljudje ne bi kar tako oprostili.[/quote]Marko v bistvu sva lahko vesela za ta komentar, ki lepo pokaže zakaj avtor/ica tako prezira in se ji gnusijo ljudje, ki tako brez argumentov, na suho postavljajo neke trditve.
Za take stvari rabiš pri sebi predelat določene zadeve potem čutiš olajšanje, ko lahko poveš svojo plat zgodbe. Za tiste “dobra duše”, ki imajo tako lepo mnenje o nekom se je pa dobro naredit malo bedastega in jih še kaj vprašat naj povedo, jih pustit, da razpredajo kar so si namislili potem jim pa predstavit prave argumente. Potem lahko opazuješ kako obmolknejo in se krivinčijo v svoji sramoti……
Tudi ta miltipla nick nekoga od rednih (registriranih?) bralcev foruma bi lahko bil deležen take obravnave pa je preveč strahopeten, da bi si upal še kaj napisat, argumentirat svojo trditev. Bila je vržena sem z z nekim drugim namenom. 😉
v naši vasi na kmetih smo imeli eno punco naše generacije, ki nam je svojo luliko kazala in nas za tiče vlekla, ko smo bili stari 5,6 let pozimi pod kmečko pečjo. Poleti pa je z nami v stoje lulala.
od takrat nimam miru pred lulikami
Ni prijetno, ampak sedaj je kar je, od tu naprej moraš nekaj naredit in to sama. Najslabše kar je je, da obupuješ nad preteklostjo. Vsi smo imeli “nekaj” v otroštvu skozi kar smo morali kot odrasli prebrodit 😉
Poizkusi z nekom (razumnim) predebatirat vse kar se ti je dogajalo, boš dobila še kak drug pogled iz druge perspektive in ko boš zadevo premislila, ko ti ne bo več nerodno zaradi stvari, ki jih nisi ti kriva, ko boš nehal sebe krivit, ti bo lažje.
Starši so vedno kakršni so in nekako delajo najboljše kar vedo in znajo, mnogi pa zelo malo vedo in še manj znajo…. 🙁
Nima smisla obupovat nad njimi, ker s tem ne bo prihodnost nič boljša 😉
A upaš tu kaj napisat? Čeprav tvegaš, da te bodo/bomo polili s kakim žolčem….. 😉
No bi rekel, da si vseeno pogumna že zato, ker si odprla temo.
Mogoče raje napišeš komu kaj na privat, če se ti zdi zaupanja vreden ali pa izpostaviš svoje težave na kakem cenzuriranem forumu, kjer prispevke predhodno odobri moderator in praviloma ni žaljivih komentarjev. Samo tam komunikacija poteka bolj počasi, lahko traja cel teden, da dobiš kak odgovor :/
Ma ni tako enostavno + vse to je povezano z nekimi stroški, ki danes večini niti niso tako zanemarljivi…. :/
V bistvu pa plača za nek pogovor, ki ga lahko toretično opravi tudi na (brezplačnem) forumu seveda, če sama premore nekaj kritičnega razmišljanja.
Človek, ki ima probleme in to celo sam s sabo… naj posluša nasvete tukaj???
Se hecaš?
Za tu moraš imet močno razvito samozavest in potrplenje .. moraš biti trden in znat ločit kaj je prav in kaj totalno jeb.anje
Ne bi ji jaz tega privoščil 🙂
In se najde tip ki je NAJ na vseh področjih .. da jo spljuva in še bolj uniči…
Res je, na forumu je to nemogoče, posebej na javnem. Mora bit neka oseba, ki ji lahko zaupa, najpogosteje so to osebe, ki imajo neko licenco. Ampak vidimo, da tudi to ni nujno dovolj. Če že, potem prekoprivat sporočil. Res pa je, da mora taka oseba bit pripravljena tudi poiskat izvor težav v sebi, ne le v drugih. Za to, kar se ji dogaja v sedanjosti je v veliki meri odgovorna oseba sama, za to, kar se ji je zgodilo v družini kot otroku, so seveda odgovorni starši. Oboje pa je med sabo povezano, saj se vzorci (odzive, dojemanje, razumevanje drugih in sebe) iz otroštva lahko prenesejo pozno v odrasla leta.
Avtorica, jaz sem pravzaprav imela veliko srečo, da sem že sicer kot odrasla, našla prijateljico, ki sem ji lahko zaupala. In ki sem ji upala zaupati. Z njo sem lahko govorila o vsem, kar sem skrila v najtemnejši kotiček svoje duše. Veliko sva se družili in premlevali tako vsakodnevne skrbi ene in druge, kot tudi politično situacijo, pa dogajanja po svetu… in vmes, tako skoraj nehote, sem ji pripovedovala tudi o sebi. Ni me obsojala, pa tudi pomilovala ne. Nekako v tem smislu, da je res hudo in nepravično vse, kar sem morala kot otrok, pa tudi kasneje prestajati, da pa sem sedaj odrasla, odgovorna ženska, ki se v življenju dobro znajde in zna stvari postaviti na svoje mesto… In sem jih. Počasi… Mogoče jih še vedno postavljam.
Zdaj mi večinoma ni več težko govoriti o tem. Ko sem spoznala svojega (bodočega) moža, sva se ure in ure pogovarjala o vsem, tudi o mojih skrivnostih. Ugotovila sem, da vsak človek nosi v sebi svoje strahove, bolečine, travme… Nekatere so večje, druge manjše, a vsi jih podobno doživljamo.
Ko sem začela govoriti o tem, sem se s tem nekako zdravila. Sama sem si oblikovala svoje mnenje, pa tudi pogledi drugih ljudi na mojo stisko so mi pomagali odpreti oči, da vendarle nisem sama naredila ničesar narobe.
Če lahko, poskusi komu zaupati. In če nimaš nobene takšne prijateljice ali prijatelja, mogoče res poskusiš anonimno na kakšnem forumu. Res je, da znamo biti ljudje včasih grdi, a večina nas je še vedno pripravljena prisluhniti in začutiti bolečino sočloveka.
Vse dobro ti želim!
Jaz bi ti vseeno priporočala, da si izbereš nekoga, in poskušaš sprva debatirat s tem človekom. Lahko rečem, da sem vesela, da poznam kar nekaj takih, ki tudi tu gor pišejo, in so vredni zaupanja in imajo svojo merico empatije, in še več, izkušnje in znanje, kako iti naprej. Spremeniti se. Ne dovoliti več, da te preteklost omejuje ampak razpreti krila in odleteti v svet, živeti.
Jaz bi ti jih nekaj svetovala, ampak javno ti jih ne bom. Ker če kaj javno napišem, bo cel kup kakšnih opazk, ki te bodo puščale v dvomih, bojazni, da bi bila lahko zopet ranjena.
Če želiš se registriraj in mi piši na ZS.
Mogoče res ne tukaj na tem forumu – monu so pa še kaki drugi kjer poteka debata na bolj kulturnem nivoju.
Saj tudi terapevt ni samo prijazen, res pa je, da če samo nekaj prebiraš lahko marsikaj “narobe” prebereš, si napak razlagaš…. samo toliko pa že mora imet vsak nekega kritičnega razmišljanja drugače bi osebo že kje hospitalizirali…… :/
Vsekakor ni lahko nikjer 😉
Res, kakšni komentarji te lahko premetavajo sem pa tja, ampak da se odločiš za nek upor, da se odločiš, da ni vsaka (provokativna) beseda kot sol na rano, ta moč, da to spremeniš, pa je v nas samih. Moč je v odločitvi.
Robi je v eni izmed drugih tem napisal, kako ne mara samopomilovanja in jamranja… kaj misliš zakaj?
Težko otroštvo ni in NE sme biti izgovor, da si ne upamo živeti bolj polnega življenja, ki se vedno odvija (kakor wc papir) h koncu. Bolj, ko se iščemo v glavi s preteklostjo, manj živimo sedanjst, manj nas zanima prihodnost. Vsekakor je forum dobra izbira za začetek novega kraja iskanja zaupnikov, zanesljivo pomaga, da človek napiše iz sebe kaj ga teži. Včasih odgovori ostalih udeležencev niso niti toliko pomembni, ravo zaradi izpovednega pisanja se lahko rodi nov pogled na pretekle (travmatične) dogodke…tako da, kar pogumno z besedo na dan.
Res, kakšni komentarji te lahko premetavajo sem pa tja, ampak da se odločiš za nek upor, da se odločiš, da ni vsaka (provokativna) beseda kot sol na rano, ta moč, da to spremeniš, pa je v nas samih. Moč je v odločitvi.
Robi je v eni izmed drugih tem napisal, kako ne mara samopomilovanja in jamranja… kaj misliš zakaj?[/quote]
tud jaz ne maram ljudi, ki igrajo “obogi jaz” vlogo. Ampak so, obstajajo in taki rabijo pomoč. Kajti znajo čustveno izsiljevat, kar je včasih še huje
Forum je zaprt za komentiranje.