TenAiBudo je tolk car
Moram pripomnit, da mi tale del deluje nekako v nasprotju s tvojo doktrino ne-individualizma in posledično tudi vsega temelječega na narodni zavesti o kateri podučuješ v sosednji temi.[/quote]Klub vsemu in vsem njegovim doooolgim spisom je le eden izmed nas, nič drugačen… ;)[/quote]
Morda le za kaka 2 ali 3 cm višje lebdi. Le, da ne začne letati previsoko nad nami in preklinjati nebo :-)))
Spoštovani Robi,
Na tem mestu bi vas želel opozoriti, da malo bolj dosledno upoštevajte dejstvo, da to, če nekdo uporablja isti jezik kot vi še ne pomeni, da tudi izvira iz enakega družbenega in/ali civilizacijskega okolja kot vi. Za razumevanje drugačnosti je potrebno še marsikaj drugega kot zgolj to, da smo jo sposobni zaznati. In nekateri nikoli ne razkrivamo svoje dejanske narave, preprosto zato ker imamo drugačna prepričanja in verovanja kot drugi. Ali kot je eden izmed mojih nekdanjih učiteljev, Takenouchi Tojuro Hisatake sodenke, ob zaključku mojega šolanja na Dai Nippon Aizu Nishinkanu dejal: “Commitment to Budo first of all means to commit oneself to the Darkness, budoka is defined by the teachings of Darkness. We all thread upon the path of Darkness. From the Darkness we were born, by Darkness we have been conditioned, with Darkness we continue the long walk alone and at the end we all return to the Darkness.”
A v kolikor se ne motim vam bo narava sporočila, ki mi ga je predal Takenuchi sodenke nadvse tuja in povsem nerazumljiva. Na tem mestu bi želel le izpostaviti, da to kar vi razumete pod skromnost zame pomeni ponižnost in podrejanje, medtem ko to kar za vas pomeni modrost zame pomeni zgolj neusklajenost z voljo Poti. Sedaj pa imava na voljo zgolj dvoje, in sicer da ostaneva pri najinih razlikah ali pa da poizkusiva odkriti skupni jezik, ki bo temeljil na medsebojnem spoštovanju in sprejemanju najine drugačnosti.
Kar pa se zadeva komplimenta, osebno izhajam iz prepričanja, da slednjega preprosto ni moč doživljati, temveč ga lahko edino prepoznamo in sprejmemo. Doživljanje komplimenta je nekaj kar je povsem tuje mojemu načinu razmišljanja. Kompliment pa lahko prepoznamo in sprejmemo zgolj, v kolikor ga slišimo z očmi ali preberemo z ušesi.
V skladu z mojimi osebnimi prepričanji in verovanji nihče ne more povzdigniti ali ponižati kogar koli drugega, saj je to izključno v domeni samozadostnega in svobodnega posameznika. Sleherni samozadostni in svobodni posameznik lahko edino sam povzdigne ali poniža samega sebe bodisi z njegovimi dejanji, besedami bodisi z njegovimi mislimi. Kdor koli, ki pa si dovoli, da ga nekdo drug povzdigne ali poniža pa se je že zdavnaj odpovedal njegovi samozadostnosti in s tem posledično tudi njegovi svobodi, ki mu je bila dana iz strani Poti same. V sklopu Buda poznamo tudi naslednji aksiom: “Respect your family, nation, lord and mighty Buddhas of past, present and future but do not depend upon them.”
Kot prvo sem se vam dolžen zahvaliti za vaš kompliment. Vendar pa se preprosto ne morem strinjati z vami, da je moč kakršno koli znanje objektivno predstaviti v obliki aksiomov, rekov ali modrih misli. V kolikor bi temu bilo tako se odrasle laične osebe zahodnih družb, ne bi soočale s tolikšnimi težavi pri razumevanju najbolj osnovnih zadev iz področja Buda, katere so znotraj okolja, iz katerega izviram tako rekoč splošno znanje, ki ga posedujejo že naši otroci in mladostniki. Na primer kako je moč pri nasprotniku inducirati strah in preko slednjega obvladovati njegovo telo, um in duha. Ali pa kaj dejansko pomeni pravilna uporaba telesa, uma in duha pri našem gibanju. Ali pa na drugi strani kakšna je razlika med stvarnim in iluzornim (parcialnim) občutkom. In osebno vam lahko zagotovim, da nadvse intenzivno preučujem poti, ki bi omogočile zahodni laični skupnosti lažji in hitrejši prehod v našo miselnost. Prav tako pa vam lahko tudi osnovi lastnih izkušenj zagotovim, da omenjena pot ne leži v kratki in jedrnati predstavitvi naši znanj in učenj v podobi aksiomov, na katerih dejansko tudi temelji naše poučevanje, temveč v postopnem vodenju posameznika skozi labirinte naše simbolike in našega načina razmišljanja. Kajti naši izreki so vam povsem tuji in vas edino begajo. V kolikor pa dvomite v slednje vam z veseljem navedem še enega izmed številnih naših aksiomov, ki združuje bistvo kar nekaj različnih učenj in znanj – “Dokler nasprotnika gledaš ne vidiš ničesar, ko nasprotnika zaznavaš vidiš vse.” Pri čemer pa vam lahko namignem, da za razumevanje navedenega aksioma za začetek potrebujete kar lepo število ur vadbenih spopadov ter marsikatero predznanje, preden se boste uspeli vsaj delno dokopati do njegovega razumevanja.
Lep pozdrav,
TenAiBudo
Sem si ogledal že cel kup njegovih intervjujev. Ampak glej, pri njemu je pač tako, da je zaprt v celici že skoraj celo življenje, novinarji pa sami hodijo k njemu in mu zastavljajo vprašanja. Medtem, ko Buda sam od sebe piše na forum, njega noben ne sprašuje za mnenje :>
Spoštovana Misonkka,
Najlepša hvala za nadvse prisrčen kompliment.
Do mlajših generacij moramo biti strpni, prizanesljivi in razumevajoči, a hkrati tudi strogi in pravični. Predvsem pa se moramo občasno tudi spomniti, da smo v svoji mladosti tudi sami bili nespametni, zaletavi ter nepremišljeni. In včasih se jim dejansko še najbolje približamo z rahlo hudomušnostjo, kakršno ste tudi vi nadvse simpatično ubesedili v vaši objavi. Nekaj čemur sem se osebno odrekel že zelo dolgo časa nazaj, kar je med drugim tudi zahtevala cena za znanja in izkušnje, ki jih posedujem. Zaradi česar se vam tudi najlepše zahvaljujem za vaš nadvse simpatičen dodatek.
Lep pozdrav,
TenAiBudo[/quote]
Skromen in moder človek takšnega komentarja ne doživlja kot kompliment, saj je namen samega komentarja nekoga povzdigniti, drugega pa ponižati.
[/quote]
“Veliki govorci” so bili tudi zelo narcisistični (samovšečni in lačni pohval) in imeli hudo željo za ploskanjem, za vzkliki in ovacijami ob njihovih večurnih govorih (pisanjih). ;)) Torej vsakega, ki je spoznal njihovo “velikost” (nečimrnost) in mu kimal, so spoznali takoj za “pametnega”, “simpatičnega” itd…. 😀
Veliki govorci, so delovali, in še vedno delujejo narcistično, ker je to edini način, da pridejo na sam vrh. Od njih se pričakuje tak govor, ki se ga potem nagradi z bučnim aplavzom in vzklikanjem. Točno takšno obnašanje mora imet politik, da lahko nekega dne vodi državo. Delovati mora vseveden, kot da ve odgovor na vsako vprašanje, nima veze kako velik problem preži državi se mora z njim spopasti mirno, pomiriti narod in predstaviti rešitev kako se bodo izvlekli iz določene situacije.
Ta forum operira na gostilniskem nivoju. Po tem spoznanju, “drugacnim”, ki smo se nekoc tukaj spotaknili, preostane naslednje:
– odpeketati stran,
– spustiti se na gostilniski nivo,
– obcasno ironicno komentirati.
Osebno vlogo stalne zasedbe foruma vidim predvsem v opomin, zakaj je dobro, da do vecine ljudi v reali ohranim razdaljo. Vecina je bog-pomagaj. Ce ne bi bilo obcasnih prislekov, foruma se za minuto na mesec ne bi pogledal.
Ta tema lepo pokaze resnico pregovora, da se pameten clovek nauci vec od neumnih ljudi, kot vase zaverovani butli od pametnega.
Veliki govorci, so delovali, in še vedno delujejo narcistično, ker je to edini način, da pridejo na sam vrh. Od njih se pričakuje tak govor, ki se ga potem nagradi z bučnim aplavzom in vzklikanjem. Točno takšno obnašanje mora imet politik, da lahko nekega dne vodi državo. Delovati mora vseveden, kot da ve odgovor na vsako vprašanje, nima veze kako velik problem preži državi se mora z njim spopasti mirno, pomiriti narod in predstaviti rešitev kako se bodo izvlekli iz določene situacije.[/quote]
Ja, morajo biti tudi “socialno spretni” in znati ljudem “emocionalno zlesti pod kožo”, prepričati v svoj prav, če želijo (populistično) manipulirati z volilci, dejansko pa to zlorabljajo le kot sredstva za izkoriščanje drugih in lastno okoriščanje, služenju sebičnosti in lastnnim interesom, samozaverovanost, občutku priviligiranosti in izjemnosti….
Spoštovana antilopa,
Glede na to, da v vaši komunikaciji, ki jo naslavljate direktno name skrbno pazite, da ne kršite nepisanih pravil vljudnosti vam bom na vašo pripombo tudi odgovoril.
Kot prvo niti v eni izmed svojih objav nisem podal kakršnega koli svojega strokovnega napotka, slednje podajam izključno svojim poslovnim partnerjem. Medtem ko v svojih objavah podajam izključno svoja osebna razmišljanja ter občasno celo kakšen osebni napotek, a slednjih v mojih objavah ne boste opazili prav veliko.
V kolikor pa se boste kakor koli bolje počutili pri vašem analiziranju mene vam lahko zagotovim, da za razliko od vas ne ločujem tako zelo svojega strokovnega dela in osebnega načina življenja. Kajti tako doshu kot operativni poveljujoči častnik sta dejansko načina življenja. Prvega določata Budo in Koryu Budo, drugega pa vojno bojišče in posameznikovo poznavanje vojaških in vojnih ved. Kar pa se zadeva Buda sem bil v skladu z njim vzgajan od zgodnjega otroštva dalje in moj šestletni študij na Nishinkanu je zgolj predstavljal zaključek nekega procesa, ki se je začel veliko prej.
Bi pa vas želel na tem mestu vprašati v kateri moji objavi ste opazili, da sem podal svoje strokovno mnenje ter predvsem v kateri objavi naj bi po vašem prekoračil pristojnosti svoje strokovne usposobljenosti, na kar tudi posredno namigujete. Pri čemer pa vas v naprej opozarjam, da bodite nadvse previdni pri vašem nadaljnjem diskreditiranju mojih objav, saj vaš pristop brez kakršnih koli težav obrnem proti vam. Pri čemer se bom tudi do določene mere zabaval. Seveda pa lahko celotno zadevo pustiva pri miru in vam osebno še v naprej ‘spregledam’ vaše občasne provokacije, ki se navezujejo name. In glede na to, da ste precej razumska oseba imam nekako občutek, da ne boste imeli kakršnih koli večjih težav izbrati možnosti, ki je v vašem najboljšem interesu. Čeprav pa seveda priznam, da po tihem navijam, da bi vaš temperament prevladal nad vašim razumom.
Želel pa bi vam tudi namigniti, da strokovna izobrazba nikoli ni bila merilo posameznikovega dejanskega razumevanja in uporabe določenega znanja. Kajti če bi bilo temu tako se mi na tem mestu poraja sledeča dilema. Osebno nimam strokovne izobrazbe iz področja medicine niti iz področja kitajske tradicionalne medicine, a sem tekom svojega službovanja v sklopu britanske vojske opravil kar nekaj operacij, od tega dve pod sovražnim ognjem, saj bi v nasprotnem primeru ranjeni vojaki pod mojim poveljstvom umrli pred prihodom naših okrepitev. Seveda so vse fante, na katerih sem izvedel nujne operativne posege kasneje temeljito pregledali in prevzeli v nadaljnjo oskrbo vojaški kirurgi, a za čuda nikogar od njih niso ponovno odpirali, temveč so le nadaljevali od tam, kjer sem osebno zaključil. Iz česar sledi, da sem kar precej dobro opravil svoje delo, četudi nimam ustrezne strokovne izobrazbe.
Vojaški kirurgi imajo eno nadvse ‘neprijetno’ univerzalno osebnostno lastnost, in sicer da se vedno držijo varnega zavetja vojaških baz, ki pa so vedno kar precej oddaljene od dejanskih bojišč. Ko pa si težje ranjen na bojišču, ki je od tvoje matične baze oddaljen vsaj 60 km zračne linije pa to zate načeloma pomeni smrt, v kolikor nekdo ni pripravljen izvesti nujnega operativnega posega, saj bodo prve okrepitve, ki jih bo pripeljala konjenica (helikopterske enote), prispele najprej v roku 30 minut. In v sklopu teh okrepitev ne bo vojaškega kirurga, temveč v najboljšem primeru le en paramedic, kar za ranjenega pomeni vsaj še dodatnih 30 minut preden bo dejansko prišel do vojaškega kirurga. Torej bi v skladu z vašim stališčem v tem primeru težje ranjenega vojaka kar takoj zapakirali v črno vrečo, saj bomo v bazo pripeljali edino truplo. A prav zaradi tovrstne miselnosti, ki je razširjena med precejšnjim številom častniškega osebja ima ogromno število operativnih poveljujočih častnikov tako visok bodycount kot ga imajo. Nekateri pa se raje odločimo tvegati celo soočenje z vojaškim sodiščem, da ohranimo pri življenju osebo, ki nam varuje levi bok. In glede na to, da ste zaključili študij prava imate vsaj približno predstavo na kakšnem konceptu temeljijo vojaška sodišča. Prav na osnovi tovrstnih pristopov pri mojem poveljevanju je moja enota tudi dosegla tolikšne uspehe kakršne je ter sem v dveh letih bojišča izgubil skupno le tri fante.
Za sam konec pa bi vam želel tudi omeniti glede nujnih operativnih posegov, ki sem jih izvedel, da so bili daleč od tega, da bi bili perfektno izvedeni ter da sem jih izvedel na zelo osnoven, a navkljub temu pravilen način. Kar bi vam lahko tudi potrdila moja partnerka, ki pa ima strokovno izobrazbo iz področja medicine, kakor tudi kateri koli kirurg oziroma zdravnik. Bojišče je nadvse zanimiva zadeva in osebno v celoti podpiram naslednji rek: “Vojna prebudi v človeku vse kar je najboljšega in najslabšega v njem.” Kakor se tudi strinjam s tem, da vojna v celoti spremeni posameznika bodisi na bolje bodisi na slabše, naravo spremembe pa v celoti določa posameznik sam.
Lep pozdrav,
TenAiBudo
bom označil s podčrtano kar je bikov_drek … filanje stavko, zapisa … :
[sup]prvič, zadnjič in nikoli več, da sem resno prebral več kot 7 (+/- 2 vrstici – Muelerjevo število smiselnosti sestavka)[/sup]
Spoštovana Misonkka,
Najlepša hvala za nadvse prisrčen kompliment.
Do mlajših generacij moramo biti strpni, prizanesljivi in razumevajoči, a hkrati tudi strogi in pravični. Predvsem pa se moramo občasno tudi spomniti, da smo v svoji mladosti tudi sami bili nespametni, zaletavi ter nepremišljeni. In včasih se jim dejansko še najbolje približamo z rahlo hudomušnostjo, kakršno ste tudi vi nadvse simpatično ubesedili v vaši objavi. Nekaj čemur sem se osebno odrekel že zelo dolgo časa nazaj, kar je med drugim tudi zahtevala cena za znanja in izkušnje, ki jih posedujem. Zaradi česar se vam tudi najlepše zahvaljujem za vaš nadvse simpatičen dodatek.
Lep pozdrav,
TenAiBudo[/quote]Tudi v svojem imenu se pridružujem misonkkinemu komplimentu in se hkrati zahvaljujem za pronicljivo spoznanje o moji neinteligenci, ki je tu čisto irelevantna, namreč dejstvo ostaja isto, vas spoštovani tenai budo je težko brati, ne toliko zaradi torej ofenzivne drže na pram neumnejšim, sploh ne zaradi dolžine vaših prispevkov, ampak ker preprosto ne znate pisati, vaši baročno okrancljani stavki se zatikajo v oči podobno kot če bi hudo dehidriranega posiljevali s prepečencem. In škoda je vašega enciklopedičnega znanja, če ga ne znate manifestrati drugače kot v te neskončne spise in popise dogodkov, ki ste jih nemara doživljali v sanjah, ker oprostite, z vaša težnja pomagati ljudem pa najsi je to na bojišču, kjer ste izvajali vse tiste kirurške operacije ali pa tukaj na forumu, kjer sedaj dotično agresijo pretvarjate v ofenzivno držo…je čisto preveč fantastična.
[code]"Nekoč bo lepo,
ko blazni bomo ob ognjih čepeli
in bomo odprte rane imeli-
takrat bo lepo..."[/i][/code]
Eni pa se prav nič ne potrudijo in delujejo, kot da se želijo prikazati popolnoma “nerazgledani.” Pa je res point v tem, kako se želi nekdo prikazat? Verjamem, da imaš tudi takšne, ki želijo nekaj sporočit drugim in se ne ozirajo na to, kako bodo izpadli. Pa še med temi eni izpadejo obupno arogantni, medtem ko so drugi spoštljivi. 🙂
Moram pripomniti, da sem se ob teh dveh komentarjih:
Mali dobiš za pir! Nikoli si nisem mislil, da se bom s tabo strinjal!!
AVE Sadni[/quote]
nasmejala. Res, zabavno mi jih je bilo prebrati.
G. TenAibudo.
Sprva nisem želela nič komentirati, ker ponavadi ne komentiram, saj ponavadi, iskreno, tudi (pre)berem ne, kar je napisano.
Pa vendar, tokrat sem prebrala vaše komentarje, in moram priznati, da me je ta citiran sestavek zmotil. Bi rada ob njem pripomnila, da sem ga brala (upravičeno ali pa ne) kot neko prikrito grožnjo. Seveda ne kot grožnjo v nekem kazenskem smislu, ampak kot “grožnjo” v smislu neke zelo avtoritativne osebe. Predvidevam, da je mogoče pristop nekako obarvan z vašim poklicem, če vam lahko verjamemo, da ste opravljali poklic inštruktorja v vojski. Kakorkoli, meni tovrstni pristopi niso všeč. Niso všeč iz razloga, ker imam občutek, da imate (glede na to, da pišete na forumu) tudi do povprečnih ljudi pristop kot do svojih vojakov, katerim ste poveljevali. In nekako dvomim, da se ima kdo na forumu za vojaka, ki bi potreboval poveljevanje.
Lahko pa tudi, da se motim.
Še nekaj sem našla, kar bi želela pokomentirati…
Pod št. 1: se strinjam. Vendar le v primeru, da gre za Vaše znanje oz. znanje nekoga drugega, in ne za naše lastno znanje oz. spoznanje. Naj ob tem uporabim besede/zgodbico meni zelo všečnega misleca (napisano po spominu):
Učitelj gleda ribe v ribniku, okoli njega učenci. In reče (učitelj), kako svobodne so ribe, kako lepo se imajo, tako plavajoče v ribniku, kako so polne miru in sreče.., nakar vpraša eden izmed učencev, češ, kako to, da to ve, saj ni riba. In učitelj odgovori: Kako to, da pa ti veš, da nisem riba, saj nisi jaz.
To zgodbo je moč brati na več načinov. Vsak posameznik ima svoj način. In vsak posameznik ima lahko svoje spoznanje ob branju in predvsem razmišljanju teh besed. Iz tega potegnem zaključek, da je ena modra misel ali kratka zgodbica dovolj, da nas spodbudi k razmišljanju, razmišljanje pa nas (lahko) vodi k samospoznanju.
Pod št. 2: Misel je zanimiva, in nimam pojma, kaj pomeni. Če pa lahko domnevam, bi pa rekla, da za neko uspešno borbo ni zadosti samo opazovati, vsaj ne samo z očmi, ampak naj bi se za uspešno borbo uporabilo vse čute in verjetno tudi kakšna intuicija ne bi bila odveč. Lahko pa da je pomen globlji, pa meni zaradi pomanjkanja praktičnega znanja (iz borilnih veščin) nedoumljiv. Se pa strinjam, da resnična globina nekega razumevanja misli lahko pride le iz lastnih izkušenj, kot produkt skozi svoja lastna doživetja. Skozi sebe.
Spoštovana ga. it,
Kar se zadeva mojega nekdanjega poklica bi vas prvo želel opomniti, da v sklopu britanske vojske nisem opravljal nalog iz naslova inštruktorja, temveč iz naslova operativnega poveljujočega častnika, točneje stotnika; kar sem tudi več kot le eksplicitno tudi navedel.
V zvezi z omenjenim mojim sestavkom bi vas želel dobronamerno opozoriti, da je slednjega prav tako kot zgodbo, ki ste jo navedli, moč brati in razumeti na več različnih načinov. Drugače pa je bil iz moje strani mišljen kot rahlo hudomušni izziv osebi, ki nadvse rada uporablja tovrstne pristope.
V kolikšni meri pa vi ali kdor koli drug verjame v verodostojnost mojega nekdanjega poklica, pa mi je osebno zelo malo mar. Po drugi strani pa tudi menim, da je to povsem brezpredmetna razprava. V kaj nekdo verjame je izključno v njegovi domeni in v skladu s svojimi osebnimi prepričanji in verovanji tudi nimam nikakršne pravice posegati v integriteto posameznika s tovrstnimi pristopi. Vsaj dokler nimam za to zakonsko legitimne osnove.
Kar pa se zadeva mojega pristopa do ‘povprečnih’ ljudi slednjega vedno uskladim s tem kar si nekdo zasluži; v skladu z mojo osebno presojo, prepričanji in verovanji ter seveda v skladu z določenimi družbeno sprejetimi normativi.
Iskrenost je začetek spoznavanja in odkrivanja nečesa novega.
Zgoraj navedeni moj citat ne sodi med misli, temveč med aksiome. V tem primeru gre za aksiom Koryu Buda (tradicionalne borilne veščine) in kot velja za vse aksiome Koryu Buda, je tudi slednji dejansko zapis nekega sklopa naravnih principov. A v kolikor želimo omenjeni aksiom dejansko razumeti moramo prvo osvojiti vsaj osnove miselnosti na kateri sloni oziroma katera ga je zapisala. Z omenjenim aksiomom se nekdo, ki preučuje Koryu Budo na laični osnovi, prvič sreča šele nekje po dveh letih aktivnega in predanega preučevanja Koryu Buda, saj v nasprotnem primeru ne bo nikoli dejansko razumel njegovega pomena, še manj pa ga bo kakor koli sposoben aplicirati v sami borbi. Medtem ko tudi ne bo videl nikakršne poti kako bi ga lahko apliciral v njegovem vsakdanjem življenju, preprosto zato ker ne bo imel zadostnih predznanj o naravnih principih na katerih temelji princip, ki ga ponazarja omenjeni aksiom.
Lahko pa vam na tem mestu tudi namignem, da je njegov pomen veliko globlji od tistega, ki ste ga vi uspeli uvideti.
Lep pozdrav,
TenAiBudo
TenAiBudo
Poklicno in zasebno življenje je potrebno ločiti. Eno je delo, drugo je dom, prijatelji, družina…
Do “poklicnih deformacij” ne prihaja samo v tem poklicu, je pa to še posebej zoprno za bližnje, če smo povsod vojak, torej tudi takrat, ko smo doma.
Namreč v tvojem pisanju se čuti avtoritaren (poveljajoč) pristop do drugih ljudi, ki jih morda nezavedno doživljaš kot podrejene vojake? 😉
Preveč rigidno je vse skupaj, čuti se odsotnost humorja, ko se kaj pošalimo, ki bi pomenil suspenz ali protiutež tej vojaški striktnosti, urejenosti, korektnosti, stalni resnosti, poslušnosti, racionalnosti, trdoti…
Upam, da tudi svojih otrok, če jih imaš, ne vzgajaš “po vojaško” z železno roko discipline, ampak da znaš biti tudi ohlapnejši.
Jasno pa, da kot vojak ne moreš biti preveč sentimentalen, čustva pomenijo slabost ali dekoncetracijo na bojišču, ampak obvelja le prvinski (živalski) nagon po preživetju, ko smo najmanj podobni ljudem.
Ampak kaj pa v domačem okolišu z ženo in otroki npr.? Prav nasprotno, veliko oviro za nežnost in tople odnose z ljudmi.
Neka praznina in strog racionalistični hlad veje iz teh tvojih postov. Namreč vojne grozote, razčlovečenja in udejstvovanje na bojiščih verjetno tudi zahtevajo svoj davek? Ki ga najpogosteje plačamo s psihičnim zdravjem ali pa da nas oropa človeškosti, neke notranje čustvene živosti. Lep primer je sindrom vietnamskih vojakov.
Spoštovani matjazko,
Najlepša hvala za vašo izraženo skrb in dobronamerne nasvete. A v kolikor dovolite bi vam v zameno za vaše namenil tudi kakšnega svojega.
Moder človek se izogiba kakršnemu koli opredeljevanju osebe, temveč se zgolj omeji na opredeljevanje njenih dejanj. A v kolikor želimo objektivno opredeliti posameznikovo dejanje moramo slednjega prvo razumeti. Za kar pa moramo prvo ustvariti primerne pogoje odprte komunikacije, ki temelji na medsebojnem spoštovanju in vljudnosti. V kolikor se ne motim vam je poznan rek – žanješ kar si sejal.
Bi pa vas na tem mestu želel vprašati kaj dejansko veste o posledicah bojišča na posameznikovo psiho? Ste morda dali čez kakšnega?
Vas pa lahko na tem mestu pomirim, da osebno nikoli nisem smatral svoje zaznave (občutke, občutenja, čustva in čustvovanja) za kakršno koli pomanjkljivost ali nekaj kar bi moral odpraviti. Nasprotno. Osebno sem bil vzgajan v duhu, ki mi je omogočil, da razmišljam primarno na zaznavno-intuitivni ravni, pri čemer pa sem vseeno uspel do določene mere obdržati in tudi nadaljnje razvijati svoje razmišljanje na podzavestno-zavestni ravni.
Vam pa sem dolžen priznati, da ste vseeno uspeli precej dobro opisati način razmišljanja, ki je še vedno pretežno razširjen med vojaškimi kadri. A slednji žal meni ni lasten in mi je odkrito povedano tudi nadvse tuj navkljub temu, da ga do določene mere precej dobro razumem.
Posttravmatski sindrom se vedno pojavlja izključno pri vojakih, ki niso bili primerno usposobljeni za bojišče in predstavlja enega izmed zelo resnih problemov sodobnih armad. Kar tudi potrjuje mojo strokovno tezo, da je potrebno v celoti reformirati postopek usposabljanja vojakov, ki so predvideni za dejansko bojišče. A slednja je žal aplikativna zgolj za elitne enote, saj regularne enote preprosto ne opravičujejo stroškov in časa, ki je potreben za tovrstno usposabljanje. Po drugi strani pa sodobne armade tolerirajo posameznike kot sem sam zgolj v okviru elitnih enot, saj imamo to nadvse grdo navado, da na bojišču zahtevamo ogromno avtonomnost ter seveda, da skrbimo izključno za naše podrejene. Kar pa je redkokdaj v interesu naših nadrejenih, ki so vedno precej oddaljeni od dejanskih bojišč.
Na primer, ena izmed prvih zadev, s katerimi sem seznanil svoje podrejene, ob prevzemu poveljstva določene enote ali pred odhodom na določeno operativno nalogo, je tudi njihova pravica do naslednjega nadvse preprostega vprašanja – “Koliko nas nameravaš pripeljati domov po zaključku naloge?” Kar je temeljna pravica slehernega vojaka, a s katero se vedno nadvse rado pozabi seznaniti vojake. In moj odgovor je bil na omenjeno vprašanje vedno enak – “Vse ali pa nikogar.” Seveda pa miselnost, ki jo ponazarjata omenjeno vprašanje in odgovor dejansko nista del vojaške, temveč bojevniške miselnosti. Bojevniška miselnost ima pa zelo malo skupnega z vojaško, zaradi česar smo tudi vsi njeni predstavniki v zahodnih armadah bolj kot ne nujno zlo.
Preden pa se boste vehementno lotili analiziranja bojevniške miselnosti se prvo vprašajte kaj sploh veste o njej.
Lep pozdrav,
TenAiBudo
Tale ugotovitev mi je najbolj všeč. Človeček sam sebi skačeš v zobe!
Največ specialcev se samih poči, Googlaj malo! Med navadnim kanon futrom in tistmi, ki so dali skozi posebna usposabljanja, je razlika 50:100 v samomorilnosti!! V korist(če je samomor korist) specialcev .
Ošabnost, napuh, samovšečnost s primesi osladnega govoričenja, ki v svojem bistvu ne pove veliko, skoraj nič. :/
TenAiBudo kljub vsemu si (zame) precej omejen v svojem razmišljanju in še nimaš empatije niti sočutja do soljudi, vsaj do teh na forumu se nisi izkazal podobno kot prostak NM le da si ti svojo arogantnost zapakiral v neko zaigrano osladnost.
Spoštovani On_
Ne podtikajte mi vaših osebnostnih lastnosti. Osebno vedno nadvse vestno pazim na pravila vljudnosti in spoštljivosti v sleherni svoji objavi. Medtem ko vi na drugi strani niti ne razumete koncepta vljudnosti, o konceptu spoštljivosti pa bolje, da niti ne izgubljam besed; kar nadvse lepo dokazuje tudi vaša zgornja objava.
Lep pozdrav,
TenAiBudo
Forum je zaprt za komentiranje.