tašča in snaha- kakšni biti druga do druge?

Se spomnite prvih srečanj z vašo snaho ali vašo taščo? Kako je bilo? Kakšno vzdušje je bilo med vama? Kako sta se počutili ena z drugo? Kako je danes med vama?

In zdaj še: kako bi si vi želele… kakšno taščo in kakšno snaho?

Super sva, druga do druge sva vljudni, prijazni, se spoštujeva, ne vtikam se v njeno življenje z mojim sinom…, je ne bi menjala 🙂

To je pa lepo slišat. Verjetno ste jo toplo sprejela.

lepo… najbrž se ti je zgodil lapsus in smo prav razumeli če smo prebrali * z mojim možem :)))

jaz tudi mislim,da je treba biti spoštljiv, prijazen, vljuden… in potem upaš,da to dobiš nazaj in če je tako.. potem ni razloga zakaj ne bi bil to en super odnos.

Moja tašča se zame ne zanima, jaz pa zanjo tudi ne kaj dosti. Nihče ni od nikogar odvisen in imamo vljudnostne obiske na približno 2 meseca. Nihče nikogar ne pogreša.

Zelo dobro se razumeva z mojo tasco. Od prvega dne sva zastekale. Kot druga mama mi je. Zame pravi da si boljse snahe ne bi mogla zeleti, jaz pa da boljse tasce ne. Vedno se potegne zame in veckrat jih njen sin slisi od nje. E to mi je se posebi vsec :))

S tamlado se tudi dobro razumeva, ne vtikam se med njiju, sem tu ce me rabijo.

Korektni in prijazni. Nisva prijateljici, imava pa globoko medsebojno spoštovanje in se tudi zaneseva ena na drugo, če katera kaj potrebuje.

Isto. Samo da se vidiva se manj, parkrat na leto, ko je res neizogibno.

Vsa leta se trudim, da jo spostujem, ker je to mati mojega moza in res se zelo mocno trudim, ker zadnja leta mi niti to zavedanje ne pomaga vec kaj dosti, pomaga pa, daso srecanja bolj redka kot vcasih.

Snahe se nimam, te deklice, ki prihajajo in odhajajo so cisto ok. Tista, ki bo prisla za stalno pa, ce bo ona ljubila mojega otroka, je to najvec, kar si lahko zelim od snahe.

Jaz sem z mojo pokojno taščo živela v isti hiši 26 let, in sva se odlično razumeli,do pred par let, ko je že starost naredila svoje,pa ji nisem zamerila,tudi jaz nisem še tašča imam pa zlato deklico od mlajšega sina že 4 leta in si boljše ne bi mogla želeti, in tudi jaz pravim,tista ki bo ljubila in spoštovala  moja sinova bo pri meni vedno dobrodošla

Ko sem bila mlada, sem imela žleht taščo, zdaj ko nisem mlada imam pa žleht snaho.

Takrat, ko res ne gre drugače, grem z možem k njegovim, drugače ne hodim tja. Mož me podpira, se zaveda, kaj vse nama je njegova mati rekla in naredila, tast pa prav tako samo molčal.

Se pa vseeno pri sebi zavedam, da sta to njegova starša, da sta že starejša in občasno potrebujeta kako pomoč, ker živita sama – a takrat gre mož tja sam.

Sem si nekoč želela, da bi se s taščo dobro razumeli, zdaj sem zadovoljna, da nas pusti pri miru in se ne srečujeva, a ne teži več svojemu sinu, mu ne joče, kako ji bo odpovedalo srce in bo umrla.

Uro na leto pa recimo, da nama uspe biti v istem prostoru.

Je tudi nikoli ne kličem, tudi onadva mene ne, tudi za rojstni dan si ne voščimo. Jaz vem, kdaj ga imata, zanju nisem prepričana, da vesta za mojega.

S partnerjem sva skupaj več kot 20 let.

Vidim jo vsak dan, skupna kuhinja, tudi če jo hočem spoštovati se preveč spotikava ena čez drugo vsakodnevno.

O ja se. Kot bi bilo vceraj in ne pred dobrimi 20 leti.

Ko me je prvic videla … ce bi pogled ubijal padem v sekundi. Od prve sekunde me ni marala. Nikoli. Vse usluge sem naredila, vedno na obisk prinesla domace peceno pecivo. Po nekaj letih sem obiske zmanjsala na minimum. Nikoli nikoli niti sekunde me ni marala. Ni se veselila ne poroke, ne rojstva vnuka – kaca od cloveka.

Pa jo je tepla bolezen pa ni dojela. Sedaj ima cas razmisljati – zgoraj ali spodaj, kjerkoli ze je

Zadržano, vljudno, prijazno, nesproščeno v začetku, nato napeto zaradi taščinega oblastnega vmešavanja, nato napeto zaradi moje burne reakcije na to, zdaj že kašnih 15 let odnos odkrito prijazen, spoštljiv in iskreno topel. Imava se radi, druga drugo pustiva, da vsaka živi in dela v življenju po svoje. Če je treba si pomagamo. Prva leta ona z varstvom, zadnja leta midva z možem njej .. Nič ne bi spremenila ne v najinem.odnosu, ne na njej, takšna kot je, sem jo sprejela, ona pa mene.

Taščo sem poznala le kratek čas, bila je blaga oseba, ki me je lepo sprejela. Druga drugo sva spoštovali, imeli pa sva zelo različna stila življenja.

S snaho imava lep, topel, sproščen, na nek način prijateljski odnos. Sproščeno se nasmejiva, rada poslušam, kako mladi živijo zdaj, mlada dva spodbujam, da živita čimbolj dinamično, izkoristita mladost. Spoštujem jo, ker je disciplinirana, odgovorna in posledično tudi uspešna. So lastnosti, ki meni manjkajo. Pa zelo pozorna je do mene. Da bi ji kaj solila pamet, ker sem starejša, mi na kraj pameti ne pride. Hvaležna sem ji, da je moj sin srečen z njo.

Kljub dobrim odnosom pa nikoli nisem pomislila, da bi živela pri tašči, ali pa da bi bili s tamladima skupaj. Sem pa vesela, da smo blizu.

S sinovo družino živimo v isti hiši ločena gospodinstva. Ta snaha je v redu,pridna, delovna, v njihovo življenje se ne vtikamo, jim pa zeloo pomagamo ( otroka v vrtec peljem, grem iskat, sta ob daljši službeni obveznosti enega ali drugega pri nas,) imamo pa čez vikend skupna kosila. Naj ostane tak odnos še naprej. Druga snaha – živijo v drugem kraji je pa celi hudič. Ljubosumna je na to domačo snaho, stalno nekaj kritizira, sina je pa ona in njena mati naredila za pravega revčka, še huje kot copato. Pri svojih 40 letih nima še dneva delovne dobe, izkorišča sina da joj. Pustimo pri miru.

Zakaj pa nima snaha delovne dobe? Mogoče je kaj bolna in ji ne date miru. Ne verjamem, da bi ena ženska pri svojih 40 letih kar brez tehtnega razloga ne imela nič delovne dobe. Kako bi si snaha lahko to privoščila? Kaj potem ima samo tvoj sin plačo?

Ni zainteresirana za delo, pač ima dve leve. Žal črpa socialne transferje kot samohranilka, prijavljena vsak na svojem naslovu. Žal mi je , ker tega ne podpiramo, samo jih pustimo pri miru.

Moja tašča je super ženska, imam jo rada takšno, kakršna je, z vsemi njenimi fintami vred. Tudi jaz sem daleč od popolnosti, pa me je sprejela kot svojo. Vem, da ji v življenju ni bilo z rožami postlano, zato jo razumem, čeprav ima včasih takšne, da glava boli…a zadržim zase ali pa obrnem na hec. Si pomagamo, ona s kakšno ozimnico, za varstvo le tu pa tam…mi častimo izlete, dopuste…pa se pogliha.

Sem pa pravi čas preprečila, da bi živeli v eni hiši, ker potem bi bilo teh odnosov konec. Smo pretežki karakterji, da bi si delili prostor.

Imela dobro taščo. Ko sem bila mlada mi je šla včasih na živce. Potem sem spoznala da želi meni in družini le dobro. Mnogo me je naučila.

Sedaj sem tašča, imam zeta in snaho. Z obema se razumem, se spoštujemo in nam je vsem lepo, ker ne živimo skupaj. Če rabijo pomoč vprašajo (me ne izkoriščajo) in jaz vedno priskočim.

Pravijo, da sem tudi sama ne komfliktna oseba. Trudim se zgledovati po tašči, ne mami.