tako nesrečna……

Pozdravljene vse, ki berete moje vrstice in z menoj delite svoj dragoceni čas. Pravzaprav se k vam zatekam bodisi po tolažbo bodisi po nasvet. Popolnoma sem obupana, namreč že drugič v življenju sem dobila delovno mesto, skorajda identično prejšnjemu, ki me je dobesedno dušilo in ubijalo in v katerem nisem več mogla zdržat zato sem iskala naprej. Pa je to sploh možno, da je skoraj enako mučno in dolgočasno. Saj vem boste rekle bolje drži ga kot lovi ga. Zame pa ni tako. Vsak dan me mentalno uniči, same številke, sama statistika, vse dela računalnik namesto tebe. kakšna žalost, za vklop računalnika rabiš pa tri strani inštrukcij. pa imam več kot nadpovprečno izobrazbo. Enostavno sem tako zelo razočarana, čisto na dnu. pa kaj ve mislite, a se je res treba v nekaj dobesedno prisilit, ali bi vztrajali naprej pri iskanju……..ker jaz enostavo ne morem več.

pozdrav..nina

razumem te, sem v podobnem polozaju kod ti. preostane ti samo iskanje nove sluzbe. ne obupat.

Jaz sem še na slabšem, službe niti ne dobim.

Ampak, vseeno te razumem… išči naprej, enkrat se bo že nekaj pokazalo.

Išči naprej, ko najdeš službo sebi primerno pa zamenjaj.

VEliko sreče do takrat.

Pa daj no. Ne stokaj. Pa saj smo vsi narejeni tako, da se takšnim preprostih stvari da naučiti. To da imaš probleme v službi pa so ugotovili tudi v neki raziskavi, ki so jo delali v Eu-ju. Tam je namreč 28% zaposlenih po hudim stresom in v depresijah zaradi službe. Ampak razlogi so naslednji: nasilje, diskriminacija, nepotrpežljivost itd.

Jaz osebno menim. Glede na to, da tudi sama niti pod razno ne opravljam dela, ki sem si večno želela, ne bom zaradi tega zaskrbljena in se smilila sama sebi. Iz tega bom potegnila kar se da največ in potem počasi odšla. A ni to logično. Pa ne razumem ljudi, da že takoj obupajo in iščejo neke povezave s preteklostjo. Pa prosim no. Če se je moja mama pri 50-ih naučila delati z računalnikom se pa lahko tudi kdo drug. Pa tudi pod razno ni nadpovprečno izobražena. Saj za to konec koncev tudi ni potrebno biti. Dejstno je samo to, da mislite, da ne morete. Vsega se da. Tisti ki misli nasprotno, se pa naj kar smili sam sebi in naj bo nesrečen še naprej.

Ne odnehat! 1x boš že našla sebi primerno službo, samo vseeno je lažje iskati službo, ko si še nekje zaposlena, kot pa z borze. Glavo pokonci in samozavestno naprej, ne smeš se pustiti občutku, da nisi sposobna. S problemom izobrazbe se pa ukvarja skoraj vsak; tisti ki je nimajo zato, da bi jo pridobili, če že imajo tako delavno mesti, tisti ki pa jo imamo pa da bi dobili ustrezno delavno mesto.

Jz tudi tko pravim, razmisli kaj bi rada pocela, ce je treba se se dodatno izpopolni (kaksen jezik, dodatni izpiti ali tecajcki) in hops na lov… Veliko srece!!

Kako te razumem!!!!! Ko sem sama po dolgih mukah našla novo delo in bila valjda vsa navdušena in v devetih nebesih me je realnost že čez dva meseca pahnila nazaj na zemljo. Sploh mi ne dajo delat, cele dneve gledam v zrak ( za crknit, vrjemite, da bi raje imela kupe dela, kot pa da glumim glive ), vse postori sodelavka, še telefona mi ne pustijo dvignit. Plače mi niso dali že dva meseca, tu sem pol leta inimam eno samo plačilno listo, stroške prevoza in prehrane so mi črtali skratka za umret. Si iščem novo službo, pa me je tako strah ponovnega razočaranja. Sovražim oglase za delo, pisanje prošenj, razgovore… Na bruhanje mi gre. Kako rada bi končno enkrat dobila službo, kjer bi si rekla, tu mi je lepo, tu bi rada ostala. Pa vem, da ni za obupat, da enkrat tudi jaz dobim pravo službo. So pa dnevi, ko sem čisto potrta in brez volje. Bom pa vsekakor vztrajala še naprej pri iskanju službe. Nisi sama s tem problemom, še kar nekaj nas je ki te razume in podpira. Glavo pokonci in pogumno naprej pri iskanju službe. Saj smo borke a ne?!!