tabor mojca
se strinjam, sama sem v taboru tudi opazila odnos do mentorjev in se zgrozila… da jih nadira pred nami (otroki) in še ponavadi za popolnoma nesmiselne stvari se mi zdi res neprimerno. z tem se je strinjala tudi večina mojih prijateljic in vse smo se pogovarjale, da na tabor prihajamo samo za to da med seboj ohranjamo stike…
Tukaj se tako grozno zgražate nad tem taborom. Tam sem bila že petkrat! In je use okej in super. V taboru so določena pravili ki jih je potrebno upoštevati, ampak pravila so pravila. Janez(upravnik) je super človek, zelo prijazen, peprost in razumevajoč! Ko kdo ne upošteva pravil, zakriči iz drugega konca tabora:”ej ti! dol s trave!” in to je to. Rad se tudi kaj poheca in se pogovarja s taborniki. On ni grozen starec ki se samo dere, ampak je prijazen človek, ki ima rad disciplino in upoštevanje osnovnik pravil(ne hoditi po travi, ne kaditi, spati ko je treba,..). Ampak mislim, da je tudi odgovornost imeti na grbi 200 otrok! Bi vi zmogli?
Glede kajenja pomočnika pa je tako: on kadi ponavadi le ponoči in to pri ograji izhoda od tabora. In tisti kadilci sami veste, da je težko ne kaditi kar cel dan. Zato pa se pomočnik umakne in v miru pokadi.
Mentorji so super in zelo zabavni. Otroci se na njih zelo navežejo. Je pa res da bi lahko imeli malo višjo plačo..
Torej:tabor mojca je super in ga priporočam prav za vse! Otrok spozna nove prijatelje,ina svojo skupino in se neizmerno zabava! Zame so tedni v taboru bili najlepši tedni mojega življenja in že komaj čakam naslednje poletje, da spet doživim tak teden!
Zanimivi komentarji, moram rect :), sam pa zal nevem vec kaj je res in kaj ne, definitvno se bom prijavil in sam stestiral tega groznega Janeza in njegovo Dolce&Gabanna druzino. Verjamem da ljudje odhajajo z razlicnimi izkusnjami, lepo da se o tem debatira dejansko ste mi dali le zeljo preveriti kaj se res dogaja. Ce bo res tak podn pa obvestim! 😀
LP
ODGOVOR: Včeraj sem bil na sprejemu 7. letošnje skupine, hčerka bo tam prvič. Imel sem dober občutek. Pri takšnem številu otrok je potrebna disciplina.
Zanimivo, kakšne komentarje vse tu berem.Tipične slovenske manire – metanje polen pod noge, obrekovanje, zavistnost…in seveda večina komentira pod skrivnimi šiframi. Zanimivo, da si noben ne upa napisati svojega polnega imena in priimka. Kje imate jajca? To me spominja na forume na Siol,RtvSlo, 24ur itd.
Povej človeku v obraz, če imaš kaj v hlačah. Ali pa ne pošiljaj otroka na tabor. A če je imel tabor doslej 40.000 otrok, potem lahko to normalnemu človeku da misliti….
Samo pozitivno.
Z dobrimi željami naprej.
Se oglasim, ko bo hči v soboto prišla domov.
NENENENENENENENENENENENENENE NIMAMO JAJC! JAZ SEM OSEBNO ŽE BLA NA TABORU IN JE BEEEEEEEEEDNOOOOOOOO!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!! TI KAR GOVORI ITAK ŠE NISI BIL NA TABORU,KR PEJT PA ME ZANIMA KOK TI BO VŠEČ!
Meni je bilo na taboru tako zelo fajn!
Jst sicer nisem odrasel ampak sem šla pa NI blo dober in pač nočem več tja pa me mami sili.tega tabora pač ne maram in vam ga ne priporočam!
vitica vita! Všeč ti ni bilo samo zato, ker si imela domotožje in ker si pogrešala mamico, to vem, ker sem bila s tabo, saj veš, jaz sem NINA BEŠTER. Bila sem tam kot udeleženka in to dvakrat! In bilo mi je fajn! Ne samo fajn! noro fajn! In mi sploh ni všeč, da je tistih, ki se pritožujejo nad taborom več, kot tistih PAMETNIH! Razumete!? Meni so bile pesmi kot vsako leto všeč in mentorica ni nikoli rekla: “Ajde, da mi greste hitro pet pesmi z drugimi!” (primer) Ampak je rekla (vsaj v naši skupini) : “Lahko se pridružite peti pesmi, ali pa se še naprej učimo.” JA; TOČNO TAKO JE TO BILO!
In kar se tiče Janeza: Kot so že vsi ponovili desetkrat, BI SE VAM DALO VSAKO LETO ŠEST ALI NEVEM KOK DNI ZAPOREDOMA (tok hitro je minilo, da se sploh ne spomnem :)) BREZ POČITKA (ali en dan počitka) NO BI SE VAM DALO TOLIKO DELAT???!!! IN TO DESETKRAT (deset tednov) ZAPOREDOMA? Ne. Ker se tudi meni ne bi dalo, ker bi že po polovici leta odnehala. (in ne govorte: “Saj si še otroook!”) In zato bodite veseli, da je gospod Janez tako vztrajen!
Če koga nisem v nič prepričala, naj kar lepo pove! Imam še veliko za povedat!
Pozdravljeni,
sama sem bla v taboru trikrat in je res super. kot prvo, če imate 6 let starga otroka in sam NE VE da se more umit pred večerom in zamenjat obleke vsake toliko časa vsaj to kot prvo ni stvar mentorjev! Vsak ima 17 otrok in ne more poskrbeti za vsakega.
Tako ali tako se Janez dere na vse, razn na otroke. Nikoli še nisem slišala, da bi se drl na katerega od otrok, vsaj ne po krivem.
največji problem je njegova žena Marija, ki je baje letos v 6. terminu starejšim puncam (14,15 let) odprla kovčke in jih temeljito pregledala, pa tudi enemu od fantov, ker naj bi menda sumila, da so ponoči kadili.
ko so to omenile janezu je trdil, da so najbrž same pustile odprte kovčke.
skratka stara je prf*knena. prsluškuje vsem, PONOČ GRE ZA ŠOTORE in posluša.
za mlajše pa je izjemno lepo poskrbljeno. tako da dokler otrok ni v starejši skupini, kjer so večinoma pizdarije je z njim vse ok. če pa otroka nimate naučenega, da bi lahko v četrtem razredu vedel, da bo treba kdaj pa kdaj tudi hlačke preoblečt pa to ni problem mentorjev in janeza ampak vaš.
ni edini v taboru, če ni dorasel, da je vsaj malo samostojen ni primerno da ga vključujete v take programe. kaj tudi lulat mu morate svetovati da gre?
skratka, tabor je super, če otrok zna vsaj malo poskrbeti zase. če je tudi prilagodljiv ni nobenega problema.
glede janeza je pa tako. 97% dneva se tk al tk fura na unm svojm motorčku gor pa dol po kampu in dela ništa in usake tolk mau pizdi. drgač pa je prjazen in se zna potrudit. mu pa mau splošne razgledanosti manjka, včasih nenamerno koga užali (pa ne v hujšem smislu, noben ne bo imel travm zarad tega 🙂 ).
ne da se mi cenzurirat kletvic, pač izpusti tistih par besed, upam da bo kaj pripomoglo k vaši odločitvi.
lp
*največji problem je njegova žena Marija, ki je baje letos v 6. terminu starejšim puncam (14,15 let) odprla kovčke in jih temeljito pregledala, pa tudi enemu od fantov, ker naj bi menda sumila, da so ponoči kadili.
ko so to omenile janezu je trdil, da so najbrž same pustile odprte kovčke.
Pa še res je! Za zgago delat je najboljša!
Janez je pa car!
hej.
Jaz se strinjam s sergi. Janez se jezi samo na mentorje, ko naredijo kaj narobe ali po svoje. Do otrok je prijazen. Crklja jih če je treba. Mojo tamalo je crkljal ko je bila prvič in je imela domotožje. Dobila je celo igračo. In diplomo za naj crkljivčka. Res je zakon. Zdaj vsako leto vztraja, da jo vpišem. Letos gre že petič in nasem slišala še nobene pripombe. Imela se je zelo lepo. In nikoli jim ni dolgčas. Zato se mi ne zdi da je Janez nesramen. Čisto vredu je kot se vidi na posnetkih!
lp
Moja dva sta letos že 5-ič. Do zdaj se ni še noben pritožil glede takih incidentov. Edino nad upravnikovim sinom, da češ je tečen in sodeluje na vseh tekmovanjih. Ker ima veliko prakse seveda tudi zmaga. To jima je šlo edino v nos.
Je pa upravnik Janez super, naša dva ga zelo “porajtata”, tudi njegovo ženo Marijo – ful prijazna. Prvo leto nismo dali nič žepnine s sabo in jima je ona plačala kar nekaj sladoledov – za kar lahko rečem spet HVALA. Pa še to, že naslednje leto ko smo prišli ponovno na tabor ju je poznal po imenu – to je pa pri toliko otrok uauuuu.
Pri nas se že od maja veselita in delata načrte za tabor, pa sta po mojem mnenju kar razvajena in navezana na naju.
Živjo, letos sem se prijavila na tabor mojca oz. še čakam na odg, ker je vse zasedeno in je moja prijava uveljavljena samo v primeru,da kdo odpove.
Ko sem vtipkala na google tabor mojca mi je vn vrglo ta forum in seveda sem v upanju,da bodo o taboru napisane dobre stvari pritistnila na povezavo.
Zdaj pa me res zanima, je na taboru grozno? Res nesmeš imeti mobitelov? Se moraš udeležiti ČISTO VSAKE dejavnosti kot npr. jahanje konjev ali kopanje v bazenu ( konje obožujem to ni problem vendar npr sem alergična na klor in se v bazenu ne morm kopati) pa imaš kaj prostega časa? In ali je res vse tako strogo? Priznam,da sem navezana na starše pa se nimam za razvajeno, ker nisem zahtevana pač sem bolj občutljiva in sezibilna po naravi, z veseljem bi se slišala z njim vsaj 2x v tednu polnem dejavnosti brez,da bi se morala skrivati.
In še zdaj še preden sploh vem, če bom sprejeta, me je tako strah tega Janeza in nisem prepričana,da bi v takem duhu morala sploh oditi, čeprov sem se najprej samo po opisu na internetni strani tako veseilla,da bi se tabora lahko udeležila. http://www.drustvopm-mojca.si/
Mogoče veste kako je bilo lani? So stvari boljše? S tem Janezom?
Živjo, letos sem se prijavila na tabor mojca oz. še čakam na odg, ker je vse zasedeno in je moja prijava uveljavljena samo v primeru,da kdo odpove.
Ko sem vtipkala na google tabor mojca mi je vn vrglo ta forum in seveda sem v upanju,da bodo o taboru napisane dobre stvari pritistnila na povezavo.
Zdaj pa me res zanima, je na taboru grozno? Res nesmeš imeti mobitelov? Se moraš udeležiti ČISTO VSAKE dejavnosti kot npr. jahanje konjev ali kopanje v bazenu ( konje obožujem to ni problem vendar npr sem alergična na klor in se v bazenu ne morm kopati) pa imaš kaj prostega časa? In ali je res vse tako strogo? Priznam,da sem navezana na starše pa se nimam za razvajeno, ker nisem zahtevana pač sem bolj občutljiva in sezibilna po naravi, z veseljem bi se slišala z njim vsaj 2x v tednu polnem dejavnosti brez,da bi se morala skrivati.
In še zdaj še preden sploh vem, če bom sprejeta, me je tako strah tega Janeza in nisem prepričana,da bi v takem duhu morala sploh oditi, čeprov sem se najprej samo po opisu na internetni strani tako veseilla,da bi se tabora lahko udeležila.
Mogoče veste kako je bilo lani? So stvari boljše? S tem Janezom?
Na taboru SPLOH ni grozno. Sama sem bila dvakrat v taboru, letos sem se pravkar vrnila in je res najboljše. Ni res da ne smeš imeti mobitelov, lahko jih imaš vendar včasih kak mentor vidi problem v igranju igrice po 23. uri ko bi naj spali in ti vzame mobitel in ga takoj zjutraj ob prvem alarmu dobiš nazaj.
Da udeležiti se moraš vsake dejavnosti razen če imaš dober razlog zakaj ne smeš npr. kot pri tebi alergija na klor(vendar to moraš predhodno napisati na prijavnico seveda) se ti ni treba kopati v bazenu ampak si pač zunaj. Prostega časa je kar nekaj: po zajtrku, malo pred in kar nekaj po kosilu in in po večerji.
Ja je strogo glede ure spanja in tega ampak meni se sploh ni zdelo da bi bila kakorkoli omejena več kot doma. Kličeš pa lahko domov kdajkoli med prostim časom oz. ko ne motiš ostalih npr. v delavnicah, med večernimi prireditvami…
In glede Janeza. Janez se preveč hvali in je nesramen do mentorjev ampak jaz ga v teh dveh tednih ko sem ju preživela na taboru nisem niti enkrat videla da bi bil kakorkoli nesramen do nas otrok. Mlajši ga dejansko občudujejo, in v našem terminu letos je bilo nekaj mlajših, ki so dejansko samo hodili za njim da bi se pogovarjali z njim. In videla sem ga pockrljati kar nekaj otrok, ki so imeli domotožje. Njega te res ne rabi biti strah. ;Đ
Zelo redko zahajam na forume … na tem sem se znaša danes zato, ker sem ravno končala telefonski pogovor z g. Janezom iz Tabora Mojca. Pogovor ni bil prijeten in kot mamica otroka, ki je ta trenutek še v taboru, sem ogorčena nad komunikacijo, ki sem jo ravnokar doživela. Začela sem brskati po internetu ali je kaj napisano o slabih izkušnjah ipd. – to bi verjetno morala preverit, že preden sem dala otroka v tabor … ampak sem zaupala kolegici in njenemu priporočilu.
Kar nekaj časa sem oklevala ali poklicati v tabor ali ne, ker mi je jasno, da vsi, tako mentorji kot upravnik, nimajo časa za telefonske pogovore s starši, saj jih čakajo otroci in celodnevne aktivnosti. Ker sem sama bila prostovoljka v taborih, vem kako dinamično je in da voditi skupino 200 otrok ni mačji kašelj.
Moj otrok je trenutno na taboru in dogajanje lahko spremljam samo preko fotogalerije – saj stiki niso dovoljeni. To razumem in spoštujem. Nisem mama, ki si želi imeti 100% nadzor in sem si tudi sama vzela teden na off.
ZAKAJ SEM SE ODLOČILA POKLICATI? Na slikah že 6 dni gledam svojega otroka, ki je vedno enako oblečen. Smešno – ja in ne! Seveda ima kovček z oblačili, skupaj sva ga pakirala … otrok je star 7 let in ne znam si razložiti zakaj je od prvega dne enako oblečen. Dva dni nazaj je padel dež, v NM je bilo 15 st zjutraj in skromnih 20 čez dan. Oblačila ista kot na dan ko je bilo 33 st. Morda se ima res noro fajn in je pozabil na oblačila … no, odločila sem se poklicati in jih opozoriti, da se mi to ne zdi primerno in da bi želela, da za otroke, ki so mlajši bolj poskrbijo glede primernosti oblačil, saj še niso samostojni tako kot tisti, ki imajo 13 let. Skratka g. Janez je želel ime mojega otroka … ker sama delam v šoli, vem, da je najslabše izpostaviti otroka poimensko, zato sem rekla samo, da naj mentorica iz dotične skupine bolj pozorno skrbi za skupino v celoti in da ni problem moj otrok, ampak gre za to, da morda mentorica nima pravih navodil za kaj vse je potrebno poskrbeti …. takrat pa se je g Janezu kar malo “odpelo” in je bil užaljen, hkrati agresiven in predvsem neprofesionalen.
Kaj naj rečem … res je nabolj pomembno, da so otroci živi in zdravi, da se na taboru imajo fajn in da spoznajo nove prijatelje … ampak komu jih zaupamo in kako se z njimi ravna, je tudi pomembno. Ne bom sodila, ne bom blatila … tukaj sem samo opisala izkušnjo, ki sem jo ravnokar doživela. Upam pa, da mi bo jutri po pogovoru z otrokom bolj jasno kako je bilo.
Nisem starš, sem 14 letna punca in bom šla letos že četrtič na tabor Mojca.
Takole je :
Tabor Mojca ima veliko prednosti in veliko pomankljivosti. Večina otrok in tudi staršev se pritožuje predvsem nad vodjo, Janezom, ki med nami otroci, bodimo iskreni, ni ravno priljubljen. Zakaj? Ker je njegov odnos do njemu podrejenih neznosen in nasploh zatežen. Nevem, če je le take narave, ali pa pač že prestar in naveličan svojega dela. Vem, da je imet pod kontrolo 200 otrok na teden velika odgovornost, ki pa pač ne zahteva zagrenjenosti in nesramnosti.
Lani so bili v taboru tujci, Italijani. Bili so naših let in punce smo pač trenutno v takem obdobju da nas fantje zanimajo. Ampak Janez se nam je, iz meni neznanega razloga, prepovedal družit z njimi. Na spletni strani piše nekaj o tem da v tabor prihajajo otroci iz različnih držav, ampak kje je smisel, če nam je druženje prepovedano?
V zgornjih vrsticah sem zasledila komentarje nekaterih staršev ki so svoje otroke že peljali v tabor in bili deležni Janezovega ‘toplega sprejema’.Iz lastnih izkušenj vam povem, da se čez pol ure, ko vi vsi srečni in zadovoljni, da ima vaš otrok dobrega voditelja in mu gotovo ne bo hudega odidete domov, Janez spremeni v popolnoma drugo osebo. Prvo leto ko sem bila na taboru sem dobila sončarico, bili smo sredi najhujšega vročinskega vala Dobila sem visoko vročino, z enim od mentorjev sem poklicala domov in se dogovorila da me pridejo iskat. Janez me je poskušal pregovorit, da ‘ja ne bom odšla en dan pred koncem’. Ko je prišla mama pome, in so ostali veselo jedli večerjo, ji je ponudil naj ostane in je z nami, kot da je prišla pome predčasno ker ji je to v veselje in ne ker ima njena hči ‘štrdeset’ vročine.
Mogoče sem nerazumna, ker Janez kot vodja nosi veliko odgovornost, ampak vsistarši ki ste tukaj tako glasni, bi morali z njim preživeti teden ali dva, da bi razumeli o čem govorim.
V tem spisu je nekaj resnice, je pa tudi veliko nakladanja. Ja, Janez kot vodja nosi veliko odgovornost, kar pa ne pomeni da mora kričat na svoje podrejene ter jih zmerjari, sploh pa ne pred otroci. Na otroke Janez nikoli ne kriči ali jih žali, vendar z vsemi neprimernimi in nepremišljenimi dejanji zbuja v otrocih strah. Večino časa se po taboru vozi s svojim motorjem on kriči na vse poprek, ker normalno povedati bi po vašem mnenju ‘vzelo preveč časa’.
Kar pa se tiče vse dejavnosti, preveč si zadanejo za 170 otrok na teden. ‘Vožnja s kolesom’ vključuje spust do parkirišča 100 metrov pod taborom in ponoven vzpon. Vsega skupaj pa otrok ‘prekolesari’ 500 metrov na kolesu, ki mu je po možnosti premajhen, prevelik ali celo nevaren(punca se je v predlani poškodovala, ker so ji dali kolo brez delujočih zavor). Lokostrelstvo vključuje tri strele z lokom. Kako zabavno. Če ravno nisi celo svoje življenje treniral lokostrelstva, ti to najbrž ne predtavlja posebne zabave. Torej na c’tekmovanju v lokostrelstvu’ zmaga skupina z največ sreče. Radi bi nam omogočili veliko več kot zmorejo, pa četudi le zato da lahko v svoj oglas napišejo več dejavnosti.
V taboru res sodeluje cela družina, ne samo Janez. Njegova hči vsako leto sestavi preprosto ‘koreografijo’ ki se je lahko naučijo vsi otroci, pa čeprav le zat, da se lahko Janez ob koncu tedna staršem pohvali o ‘dosežkih’ njihovih otrok. Sin Gospoda Pavlina, z imenom Miklavž , vendar vsem počitnikarjem znan pod imenom Miki, se cel dan potika potaboru in počne enako kot njegov oče, grdo govori z mentorji, ker očitno misli, da ker je sin vodje ima to pravico. Kakeršen oče, tak sin.Sodeluje in pogosto tudi zmeguje v raznih igrah in dejavnostih tabora, npr. je eden od žirantov pri ‘Tabor ima talent’, če prav bi si njegovo mesto morda želel kdo drug.
Glede tega kako rad in z srcem pa Janez opravlja svoje delo, raje nebi govorili. Tako ali tako, ko Janeza enkrat ne bo več, ga bo nasledil eden od njegovih otrok, ki se že zdaj obnašajo kot da so kralji sveta.
Sama sem bila kot mentor v taboru..In naj opisem svoje izkusnje..Otroci(6-8let) so rabili malo vec casa da so se usedli tako kot on zahteva in upravnik-Janez jih nje neclovesko nadrl,kaj rabijo toliko casa,tako da so bili cisto prehlajeni.Poleg tega sem jih pelala med delavnicami vse skupaj na wc pit in lulat,pa me je prisel nadret,da so sedaj delavnice in jimamo kej okol skakat.Problem je pa v tem ker drugace ni casa.
Vem da more bit nek red in disciplina ki bi pa se jo dalo pridobit na drugacen nacin.Niso prisli v vojsko. Pa kmi je par malih oojamralo da je ta tabor zelo strog.
Zal nimam lepih izkusenj,upam da sem vsaj otroke malo zavarovala pred tem groznim upravnikom.
Sama imam trenutno v Taboru Mojca svoje tri otroke. Prijavila sem jih na priporočilo prijateljice najstarejše hčerke (12 let). S starejšima hčerkama se skoraj vsak dan čujemo po telefonu (ki ga imata poleg) in zaenkrat je vse super … Našega najmlajšega (6 let) pa še nisem čula, čeprav hčerki pravita, da se ima tudi on super … Edino, kar me je malce zmotilo, je to da sem na objavljenih fotografijah opazila, da je sin že od prvega dne dalje v istih oblačilih … Tudi doma imamo včasih s tem težave (ene in iste stvari bi nosil po več dni), tako da ga najkasneje po 2-3 dneh “prisilno” preoblečem v kaj drugega … Vendar pa je edina stvar, na kateri insistiram, da se dnevno menjava, sp. perilo in nogavičke. Ker ne želim sedaj na vrat na nos težit upravniku (za katerega sem tukaj prebrala, da ima kar nekaj problemov s krotenjem svojega ega), ki bi nato verjetno zagrenil življenje sinu in mentorici, sem hčerkama sporočila, naj stopita do sina in mentorice, ter malo preverita in uredita to okoli preoblačenja … Upam, da bo misija uspešna … 🙂
Po prebranih dveh straneh mešanih mnenj o taboru Mojca, upravniku Janezu in njegovi družini sem se odločila, da vam tudi jaz povem nekaj svojih doživetij v tem taboru, kjer sm pred nekaj leti delala kot mentorica. Po prvem telefonskem pogovoru s tajnico Ireno dobi človek občutek da boljše študentske službe ne bi mogel dobiti ( če imaš rad otroke seveda)- 6 dni druženja, ustvarjanja in učenja z otroki od jutra do večera, vse po urniku z namenom, da pričaramo otrokom nepozabne počitnice. Vsa pričakovanja pa so se kar hitro razblinila, ko sem spoznala Janeza na prvem sestanku. » Če ne bo otrok pridn ga ustrel pa zakoplji tam pod smreke!«, je rekel z grozečim glasom brez nasmeška na obrazu. Čeprav smo se mentorji nasmejali ob tej bolj slabi šali sem v prihodnosti pričakovala večjo profesionalnost od takšnega pomembnega otrokoljubnega človeka. Namesto tega smo dobili dretje in nerganje na vsakem vogalu , kjer se je pojavil. Veliko kritike nemalokrat kletvice, redka pohvala. Osebno nisem doživela, da bi se drl name, kar je pomenilo, da sem bila dobra mentorica, a veliko mentorjev, ki so bili tako dobri ali celo boljši kot jaz niso imeli te sreče. Naredil si eno stvar tako kot je treba pa te je nadrl, v naslednjem trenutku je pa že za isto stvar, ki jo je drug naredil pohvalil nekoga drugega, ki mu je bil bolj pri srcu, čisto refleksno in brez pomislekov. Njegova žena Marija je pa zgodba zase; špijunira vsepovsod in išče napakice mentorjev, da jim lahko zmanjša še tako nizko nagrado, ki jo dobijo za delo. Vse kar je kdorkoli rekel, ona izve, sam vrag ve kako. Dogajalo se je, da je mentorjem, ki se niso ob koncu dela prišli poslovit od nje odbijala tudi po 20 evrov. Drugače pa ni tako sitna kot Janez, se da vse zmenit z njo in na nek način je ona glavni pogon tabora, Janez pa samo maskota, ime. Njihov razvajen sinček Miklavž je totalno nevzgojen in nesramen tako do otrok, kot tudi do mentorjev in si dovoli mnogo preveč; posnema očeta v ukazovanju in vladanju v taboru. To, da pobere vse športne nagrade ni nobena novost. Potem pa imamo tukaj še hči Andrejo, ki se od časa do časa prikaže v taboru v finih oblekicah in ogromno vrečko galerije Emporium. Njena ljubezen do tabora je razvidna že na njenem obrazu- tabor je zadnje mesto na svetu, kjer si želi pristati, vendar, ker ima rada denar, bo ona najbrž naslednjica Janeza ali Marije, kdorkoli pač v njihovi družini bo naslednji prevzel tabor, da denar ostane v familiji. Posebna družina v glavnem. Kar me je osebno zmotilo tiste 3 tedne, ko sm delala je bil odnos Janeza do močnejših otrok in otrok s posebnim izgledom. Posmehoval se jim je pred mentorji; » poglej tistega, sej se komej premika kok je debel!« ali pa » haha kakšna štrleča ušesa ma, kot podgana!«. Dogodek, ki se mi je pa najbolj vtisnil v spomin pa je bil na dan slikanja. Postavili smo se v taborni krog, da bi naredili skupinsko fotografijo nakar je zakričal: » ti ta najbolj debela, dej se umakni in premakni malo, a ne vidiš da si jih 14 za sabo zakrila!«. Mentorji smo bili osupli, si lahko predstavljate kako se je ta deklica počutila? Prepričana sem da je ni bilo nikoli več nazaj! Še en podoben dogodek je bil, ko je rekel domotožnemu fantku: »Kaj jokaš? Nehej jokat, sej maš 100 kil!« Ja, dragi starši, vaši otroci niso varni pred zmerljivkami s strani Janeza. Janez je od nas zahteval, da se pozanimamo kdo so kej starši naših otrok v tem smislu ali so kakšne »velike živine« direktorji, zdravniki, politiki, razni vplivneži in športniki. Le čemu ga je to zanimalo? Da se bo lahko šopiril čigavega otroka je mel v taboru, mogoče kakšno novo vezo?! Ali zanj kot za prostovoljca niso vsi otroci enaki? V celih 10ih tednih od 2000 otrok sprejmejo le 50 socialno ogroženih. Pa še to nergajo, kako je težko z temi otroci delat, ker prihajajo iz drugačnega okolja in niso naučeni nobene kulture. Veliko vas, komentatorjev pravi, da vsaka čast Janezu, ki se trudi že 20 let z 10 tedenskim taborom in da nebi noben zmogu tega…sploh ni res, marsikdo bi rad imel tak posel kot ga ima Janez in ga bi bil sposoben obdržati, samo priložnosti ni dobil, ker je tle dinastija Pavlinovih. Ti delajo leta in leta vse po istem kopitu…program za starejše otroke sploh ni ustrezen in hodijo na tabor samo zaradi družbe… Ne more bit program za 4 letnega otroka enak programu za 15 letnega, ker jih zanimajo druge stvari. Kar se tiče zbiranja donacij za dedka mraza pa marsikatera firma ne da prav zaradi Janeza… v glavnem pomanjkljivosti in napak je veliko, samo razve se ne….
Še iz moje strani nekaj.
Letos so me poklicali iz tabora Mojca, če bi pršla delat kot menotrica in seveda , ker nisem imela drugega dela in ker me delo z otroci veseli sem se pozitivno odzvala.
Glede poletnih tabor z otroki imam že 8 ali več let izkušenj, zato sem pričakovala lahko delo.
Ko sem prišla tja in spoznala Janeza in njegovo družino se je vse obrnilo na glavo. Aroganten človek, ki ima vedno prav (čeprav to ni res) in njegova družina, ki je ista mi niso dali upanja. Glede na to, da sem sicer vztrajen človek, vajen avsega hudega, sem hotela po tretjem dnevu domov. Ker žal nisem prenesla vseh žaljivk in pripomb cele družine (Oba otroka se neprimerno in celo žaljivo vedeta do vseh menotrjev in verjetno tudi do otrok. posebaj Andrejki se vidi, da se ji dejansko ne da biti tam). Vendar mi ponos ni dal tega da odidem. Janez in njegova žena sta iz istega testa. NImata pojma kaj pomeni biti vodja (mentorje je treba usmerjati, ne pa žaliti na vsakem koraku).
Ko starši pridejo sta vsa priliznjena, potem pa se vse v trenutnku spremeni- postaneta drugi osebi. Mentor se mora obrniti na svojega vodjo, ne pa da ves čas beži od njega. To je prvič in zadnjič da sem bila v njihovem kampu.
Pozdravljene, sem mamica 8 letne deklice in prijateljica mi je povedala o taboru Mojca, nad katerim je bila njena hči zelo navdušena. Zato tudi jaz razmišljam, da bi poleti mojo deklico dala v ta tabor. Ampak sem ob prebiranju forumov zelo zaskrbljena. Zanima me, če ima kdo kakšno tako pozitivno kot tudi negativno izkušnjo iz letošnjega tabora?
Zdravo,
moja hči je lani dopolnila 8 let in je šla prvič v Tabor Mojca. Na začetku sem bila precej prestrašena, saj sem ob prebiranju foruma naletela na številne kritike, seveda pa tudi na pohvale, ki pa jih velikokrat radi pozabimo. Ne sodelujem veliko na forumih, ampak sem se odločila da ti odgovorim in z drugimi delim svojo oz. hčerkino izkušnjo s Taborom Mojca.
Svojega otroka dovolj dobro poznam, zato vem, kdaj ji je nekaj res všeč in se ji globoko vtisne v spomin. Majhni otroci vedno govorijo resnico. Naša deklica kar ni mogla nehat govorit o Taboru Mojca, opisovala nam je dogodivščine na dolgo in široko še več tednov in že se veseli naslednjega tabora.
V taboru je bila v 7. terminu, ko je bilo zelo vroče (res nevzdržno), ona tega sploh ni opazila, bila je polno zaposlena in vse aktivnosti so se ji zdele navdušujoče. Zanimivo se mi zdi, da lahko v taboru vsako stvar izkoristijo v dobro, tudi vročino so recimo izkoristili za špricanje in igre z vodo.
Počnejo najrazličnejše stvari (kot si verjetno že seznajena), dopoldne so se učili angleščino, popoldne pa plavanje na bazenu, jahanje konj (moja ni omenjala nikakršnega predolgega čakanja na konje), peka palačink, kuhanje čaja,… Zelo ji je bila všeč tudi jutranja telovadba in plesne in pevske vaje. Pravi, da je bilo zelo fino, ko so se drli na vse grlo, da bi bili najglasnejši.
Zelo je pohvalila tudi hrano, no saj jedilnik je sestavljen naravnost za želodčke otrok. Od pizze, lazanje, testenin in dobrot z žara.
Mislim, da je ta tabor zanjo res lep spomin, na to kako je šla prvič sama od doma. Prav tako pa ima veliko zelo lepih in vrednih spominov v obliki slik in delovnega zvezka, z zelo lepim posvetilom njene mentorice Katje, ki mora biti res neverjetna. Tako lepega govorjenja o vzgojiteljih še nikoli nisem slišala iz njenih ust. »Mami vedno je bila z nami, je najbolj prijazna na celem svetu, brala nam je pravljico za lahkonoč, nam igrala na kitaro, nam pletla kitke in delala zelo lepe frizure, skoraj tako dobra mami za en teden je bila kot ti« Zato bi na tem mestu rada pohvalila mentorico Katjo, ki je skrbno vodila najmlajšo skupino, res vse pohvale. Opazila sem jo že prvi dan, ko sem hči pripeljala v tabor in prijetno se je smejala vsem otrokom in takoj sem vedela, da je moja hči v dobrih rokah.
O Janezu mi moja hči ni povedala nič kaj novega, je pač strog in zahteva red, kar pa ni nujno narobe. So pa zelo velik vtis nanjo naredili tudi drugi mentorji. Pravi da je najboljša njena mentorica Katja, pa Matjaž, ker je zelo zabaven. Ko bo velika in ne bo več v skupini pri Katji, ki ima majhne otroke, pravi da bo pri njem.
Skratka pri nas smo nad taborom navdušeni in komaj čakamo da pride poletje, da bomo šli spet v tabor.
Pozdravljeni,
Tabor malo drugače?
Vse podrobnosti na:
http://www.mavricnibojevniki.com/
Dobrodošli,…
predsednik društva ETERNIA,
DejanS
Forum je zaprt za komentiranje.