TA DOLGČAS

Vsak dan eno in isto opravjanje gospodinjskih poslov in strežba tistih, ki so doma, to je zame takšna muka.

Nekdo bi vendar moral zazznati potrebe, ki so v meni in brezpogojno spremeniti konec tedna v dogajanje v izlet v pohod v odhod iz tega kuhanja, pospravljanja, likanja in brisanja prahu.

Kje je tista brezpogojna ljubezen, ki jo je obljubljal, ko sva se spoznala, le kje, njega od nikoder ni in sama sem s tem mukotrpnim opravljanjem gospodinjskih opravil, iz dneva v dan, isto delo, ista rutina, ni vikenda, ki bi oznanil nekaj poživljajočege, veselega, vse ena sama turobnost in žalost.

In če se postavim zase, je kruta realnost, ki grozi tudi s pestmi.

A to si ti monmonci? Kaj je krap pri drugi ribici.

Ah, daj no vzemi laf v svoje roke in se malo organiziraj sama, saj ni treba čakati na brezpogojno ljubezen, ki je utvara.

In zakaj ostajaš z nekom, s katerim ti ni lepo?

Steraj ga ven, ali pojdi ti.

Zakaj tičite skupaj, če niste za skupaj?

Varnost in pripadnost v nekdanje sožitje in soglasje, mogoče celo v brezpogojno ljubezen, mi daje moč in pogum, da ostajam v taki vezi.

Vsekakor moč v brezpogojno ljubezen, kjer bo moj ljubi že v kali zaznal moje potrebe in želje, je povsem poniknila.