svakinje – za tiste, ki se ne razumete z njimi

Pa si se zmotila :-)))))))))[/quote]

Čaki bejba, saj še ni konc dneva. Zdele bo mal zatišja, da se babnce zvozjo po froce, u štacuno, pa domov …. pol proti večeru bo pa še en ruker :-))))

Po mojih izkušnjah so običajno razlogi za to, da se svakinje med seboj videt ne morejo, nekako tako tehtni, kot tista zgodba par tem nižje, kjer se je avtorica pripravljena na smrt skregat s starši in sestro zaradi ene garaže.

In vedno zna tisti, ki ima priložnost razložit svojo plat zgodbe, vse skupaj predstavit tako, kot da je nasprotni udeleženec zloben, manipulatorski, posesiven, konflikten,… Zanimivo je potem še drugo stran slišat.

Ah, jaz jo preprosto ignoriram, če se le da, se izognem pogovorom z njo. Je zelo težka oseba, sama, nikoli poročena, nič otrok, stara 53, ima svoja načela, s katerimi se jaz ne strinjam…… Mož mi nikoli ne teži, da naj se z njo pogovarjam, ker se tudi sam najraje izogne kontaktu z njo. Tako, da se ne obremenjujem z njo, niti ne dovolim, da bi ona težila mojim otrokom.
Dokler je bila tašča živa, (moram reč, da je bila res super tašča in mi je žal, da je tako prekmalu umrla) sem bila za svakinjo vedno TISTA, brez imena, vedno je name gledala zviška. Po taščini smrti, pa se je hotela z menoj začeti pogovarjati, kakor da sva stari prijateljici, ee, takrat pa jaz nisem želela nič imeti z njo. In tako je še danes in NE, NI mi žal.

Svakinja me je prizadela že pred poroko in še potem mnogokrat zelo grdo. Držala sem se nazaj zaradi moža, ki ji ni nikoli rekel niti besede, celo mene je pred njo postavil na ignore. Jaz sem bila do nje normalna in je resnično nisem nikoli prizadela.
Po toliko letih sva se z možem odtujila in živiva vsak svoje življenje, danes si ne predstavljam da bi s svakinjo sedela za isto mizo. V meni ni jeze, ne gneva, ničesar, le ko se srečava sem vesela da me ne stisne pri srcu in to jemljem kot dobro da sem dozorela, zame je ona le steklo, nevidna je nič (zame). Kot mlinski kamen, ki mi je padel iz vratu.

Moj partner popolnoma razume moj organski odpor do svakinje. Hudo mu je za brata, ki mora živet z njo. Hudo mu je za nečaka, izgubljeno dušo, ki mu ni pomoči. Včasih me partner prosi, da naj se udeležim srečanja, sicer me ne sili. Ona ne ve točno, zakaj je ne maram(o), ker njen moten značaj je psihosomatske narave, ki bi že rabil strokovno pomoč…