Strah na dolgih potovanjih
mene je vedno in edino strah samo v letalu, ko sem na poletu nekje nad oceanom , ko let traja8-12 ur, odvisno na katero obalo in celino letim; pa v tisti zaprti “trugi” od avjona na 10 km nadmorske višine in na pritisku, da mi noge otekajo….., pa turbulence, da smo vsi tiho ko riti od strahu takrat…..Ko pridem dol, na zemljo, se ga bi najprej napila. Na letalu se ga ne – ker mi je slabo….
Jaz iz tega razloga ne potujem, vcasih se prisilim, da grem na krajše , max petdnevno, obcutek nelagodja je vseeno prisoten ves cas. Zakaj potem grem? Da ne zamorim vse druzine z zapeckarstvom, hb sta otroka, zdaj sta19, 21 let, od 14 naprej sama z druzinskimi prijatelji, s solo, zdaj pa kar sama s svojo druzbo prerajzala evropo in bila se na 2 celinah. Jaz sem zalostna zaradi te moje motnje, saj me zelo zanima dozivet utrip zivljenja drugje in ko pridem domov, se mesece obujam spomine in gledam fotke in sem vesela, da sem vidala kaj v zivo, samo na samem potovanju je pa obup, stalen obcutek groze, v zelodcu, stiskanje v grlu, prsih. Niti trenutka pristnega uzitka, Ze prvi dan komaj cakam, da grem domov, domov. Hb tudi, da moz razume in da uziva v skritih kotickih slovenije, kamor se pa vsi 4 pogosto odpravimo skupaj, taka rukzak varianta, enodnevna. Zadnjih 10 let treniiram tek, obiskujem pilates, ne pomaga nič, v glavnem zalostna zelo zaradi potovalne fobije.
Hvala za tvojo iskrenost. Zelo podobno doživljam – dam pobudo, želim, da vidimo, doživimo, ampak zame muka in ne vidim ure, da bom spet bliže domu.
V mladosti so mi bila potovanja v veselje, počutje svobodno, potem pa v trenutku Izgubljena varnost, ki si jo v vseh teh letih ne morem več povrniti.
Razmišljam o antidepresivih, ali bi lahko pomagala?
ostaneš doma, pa je 🙂 zakaj bi moral vsak letat okoli sveta in se na instagramu dokazovat, da “ima lajf”? prav zoprni so že te wannabe popotniki, ki se bahajo koliko ljudi iz kolikih držav so že spoznali, medtem ko nekega globjega odnosa z eno osebo pa niso sposobni imet. kvaliteto je treba cenit, ne kvantitete. te pa imaš v domači okolici premnogo, samo znat jo je treba videt 🙂
Antidepresivi bi bili smiselni, če bi te občutke imela stalno prisotne. Če pa se to pojavi (samo primer dajem) enkrat na leto, ko “moraš” za teden dni v Umag, je pa to malo brez veze, se ti ne zdi? Ni kar vsak negativen občutek potreben zdravljenja. Jaz se bojim iti na luno. A naj razmišljam o antidepresivih? Pa nisem proti njim, da ne bo pomote. Vendar menim, da za take bedarije niso potrebni. Zakaj bi pa pravzaprav morala potovati? Ker je cool?
Mene je navadno strah dan prejin na dan D tik pred odhodom. Ko stvar zalaufa, je dobro. To je bolj mogoče neke vrste rejzefiber;). No, aviona me je vedno malo strah. Če je polet normalen, v pol ure mine.
Zaradi tega res ne bi ostajala doma. Imam nekako naštudirano. Ne morem pa tega čisto preprečiti.
Odkaro mi je na potovanju umrl prejšnji partner, imam tudi jaz strah na potovanju. Predvsem spet to,da bi se mi zgodba ponovila.Ko sem takrat povedala to mojo terapevtski mi je rekla:
1.Kaksna je verjetnost,da se ponovi?Zelo mala.
2.Ce se, boste bolj kot kdorkoli drug vedela kaj narest.
3.Ce imate slabe misli,ne dovolit da se le te razvijejo,takoj preusmerit misli in mislite na kaj lepšega.
4.Imejte s sabo pomirjevalo.Imam,helex.Uporabim ga če je res nujno.
5. Čim več potujete,samo tako se bo sčasoma strah polegel.
Upam,da sem kaj pomagala. Meni pomaga, je pa strah se prisoten,ampak bistveno manj.
Forum je zaprt za komentiranje.