Ste vsi navdušeni nad dojenčki?
V otroke ne silim, niti ekstra ne prosim, če ga lahko v naročje vzamem, in tudi sama kdaj zavijem z očmi, če se znajde več žensk na kupu, in si ubogega otroka, ki jih vidi prvič v življenju, podajajo kot fotoaparat (jebiga, albumi so out). “Joooj, a lahko še jaz???” …in pred otrokovo faco nov obraz totalne tujke. Ne, hvala.
…po drugi strani me pa veseli, ker srečujem vedno več mladih staršev, ki sami nasprotujejo tovrstni vsiljivosti, in terjajo upoštevanje otrokovega osebnega prostora. In ni več ene tuje glave zarinjene v voziček, pa ščipanja za lička, pa posiljevanja z “dej mi lupčka” …
Pri nas je pa to standard. Vse na kup, če je kak dojenček in potem sledi podajanje iz rok v roke in sladke besede ter seveda fotkanje. Jaz pa tega ne maram početi in potem mi dojenčka kar porinejo v roke. Moški imajo pa mir. Če pa moški ni poln sladkih besed in se ne grebe za dojenčka pa ne velja za čudnega.
Se pa spomnim iz svojega otroštva, tam par let, da mi je tudi blazno šlo na živce to ščipanje v lička. Celo kaki slinavi poljubčki odraslih. Nisem marala tega.
Kolk vse trpite, pa nbena ne upa nič rečt al kaj?? Meni ne morejo ničesar poturiti v roke, če si tega ne želim. Vam se pa dogajajo same krivice in počnete vse tisto, kar drugi pričakujejo od vas. Hinavke!
Otroci obožujejo, da so v središču pozornosti. Nič jim ni odvzeto, če se jim namenja lepe poglede, lepe želje in prijazne objeme. Ščipanje ličk je že zdavnaj mimo, to so počele naše prababice.
Me prav zanima, če bi ti upala reči navdušeni mamici, ki ti porine otroka v naročje, da ga nočeš? Ko ti reče, daj prima ga, ker moram jaz to pa to uredit? Jaz se seveda, če se le da, izogibam takim sitauacijam. Potem pa mi težejo ja zakaj pa ti ne greš tja, zakaj pa ti ne…
Očitno si še zelo mlado dete, da se spomniš ščipanja samo prababic. Tudi razno trpljanje, božanje, cmokanje na lička. To vse me je motilo. Počutila sem se kot razstavljen predmet, ki ga lahko vsi cmokajo, božajo, prijemajo. Beda. To sem bila sicer par let stara. Verjamem pa, da tudi dojenčkom vse to ni všeč.
Sem že rekla. da ne bom vzela dojenčka v naročje. Povedala sem tako kot sem čutila, niti pod razno ne bi na silo vzela dete v roke. Ne spomnim se svojih prababic, pravim da je ta “obred” izhajal iz starih časov. Danes folk ne ščipa otrok po licih, tudi jih ne lubčka vsepovprek. Jih pa vzamejo v naročje, delajo razne grimase, popačijo svojo govorico in so nasploh vzhičene. Ampak to otrokom godi. Razen, če je recimo starost otroka okrog 8 mesecev, za kar je značilno, da se začne bati tujcev itd., ampak to obdobje tudi mine. Otroci imajo radi gužvo. Seveda pa morajo biti naspani, previti in siti. Ko so primarne potrebe zadovoljene, se pustijo cartati:).
Jaz nisem nikoli bila navdušena nad dojenčki. Tudi nad otroki ne. In kot ti nisem nikoli razumela, kaj je tako luštkanega na njih…
Tudi pri svojem otroku sem začela ob njem dejansko res uživat, ko je postal bolj “intelektualno” bitje, nekje med 2 in 3 letom, ko se že relevantno pogovarjaš z njim, ima zanimiva vprašanja in razmišlja izven (naših družbeno pogojenih) okvirov.
Tako da – ne, nisi edina. 🙂
Danes si pa že starejša, pa se verjetno počutiš zelo podobno, kot ena razstavljena polica, kamor lahko mamice odlagajo svoje dojenčke. Je tako?
Kdo trpi? Ob vsem navdušenju (ostalih) nad dojenčkom pač ne pridem na vrsto, ker se vanjo ne štulim, tako da se, kar se mene tiče, situacija čisto lepo uredi sama od sebe. Tiste mlade mamice, ki so moje prijateljice, pa zelo dobro vedo, kako gledam na te zadeve, tako da si izraz “hinavke” lahko mirno nekam zatlačiš, pa ne glede na to, kako dobro si se počutila, ko si ga napisala.
Forum je zaprt za komentiranje.