Ste raje v družbi ali sami?
Takole med prostim časom, imate radi svoj mir in ste bolj samotarski tip ali sta raje v družbi več ljudi? Recimo da je treba iti nekaj nakupiti – raje sami ali v družbi? Če greste na sprehod, kolesarjenje, v hribe…. – raje sami ali v družbi?
Meni bolj paše biti sama, kvečjemu da greva skupaj s partnerjem, drugače pa imam raje “svoj mir”.
@jaz pa: kužek je seveda čisto nekaj drugega 😉
Potrebujem precej časa zase. Če sem utrujena, potem sem najrajši samo z možem (otrok je šele na poti). Sicer imam rada tudi družbo, a sem pri tem precej izbirčna. Rada se družim s svojimi prijateljicami, pa z nekaterimi sorodniki, pa z nekaterimi moževimi priajtelji. Nisem pa potrebna družbe v smislu ‘samo da je družba’. Prav nobene volje nimam hoditi na kavico od vrat do vrat ali pa cele popoldneve posedati z žlahto in kar nekaj klepetati v prazno. Meni ni problem biti tudi po cele dneve sama, mi je to v večje veselje, kot pa kar neka družba. Posedanje z ljudmi, s katerimi se ne morem resnično pogovarjati, ampak gre bolj za izmenjavo klafter in za obrekovanje in prazno čvekanje, me spravlja v slabo voljo in mi ni v sprostitev ali zabavo. Potem imam že rajši knjigo za družbo.
Izkušnje so me naučile, da mi je družba partnerja in otrok čisto dovolj. Res je, da včasih pomislim kako fino bi bilo, če bi imeli otroci še koga za igranje ampak ko pomislim, da to potegne za sabo še pogostitve in ‘čvek’ z njihovimi starši – me pa kar mine.
Pa neskončno prilagajanje, če greš kam skupaj – kdo bo plačal sladoled, kdo pico itd.
Zato ostajamo več ali manj sami- smo sami sebi dovolj. Vse stvari pa rada počnem s partnerjem in ne čisto sama, preprosto zato, ker sva odličen sinergističen tim – zato se večina stvari opravi v polovičnem času.
Tudi ko delav j+kaj vsak zase in otrok ni/spijo mi je fino, da je blizu mene, dobivam tako fajn energijo od njega.
mir. Služba je služba, ko se je rešim, ne potrebujem druženja. Družina gre po svoje in tisti trenutki, ko ostanem popolnoma sama, takrat mi počivata duša in telo. Imam tudi kužka. Na sprehodih opažam, da se jih po 10 lastnic kužkov sprehaja skupaj, ogovarjajo do nezavesti in to je sproščanje? Hvala! Najlepše mi je , kadar sva sami, jaz in moja kužika…se stisneva, pogovarjava…
Ljudje, predvsem ženske, so me preveč prizadele, .Iz njih sije sama zloba in zavist…
Kadar nikomur nič nočem, želim, da tudi drugi pustijo mene pri miru..
Cenim trenutke, ko jih lahko v miru izkoristim – solo ali samo v dvoje 😉
JVčasih prav paše malo samote, da zbistriš misli in nimaš okrog ušes neprestanega dnevnega hrupa. Takole, na terasi, na soncu, po končanem zmenku s kosilnico, počivaje s knjigo v roki in šalico dobre bele kave pred nosom 😉
Ali pa še celo malo bolj “egoistično”: s partnerjem malo v dvoje romantike zganjat, doma,ali na vikend pobegu – ker tako ceniš tiste trenutke, ko se ti tako redko ponudijo in si jih brez kančka slabe vesti vzameš samo zase, oziroma samo za dva. Se prerodiš, da ne pregoriš.
Npr. na tek nikoli ne hodim v družbi, ker me to moti, da bi morala neprestano čvekat z nekom, ki izkoristi ta čas med tekom za pogovarjanje – tudi tehnika dihanja ni potem pravilna, če med tekom neprestano govoriš 😉 Slušalke v ušesa in gasa…
Forum je zaprt za komentiranje.