ste kdaj fouš?
Ja, sem fouš. Pač tko, da bi jst tut.. in tko, kok jim velja pa tko… Na grd način sem pa fauš tistim, ki imajo in ne znajo cenit. Npr. partnerja takega, kot ga lahko skoraj vsaka ženska samo sanja, a ta, ki ga ima, ga ne ceni… potem zdravje, ker ga sama nimam in bi dala vse na svetu za te organe, ki mi bodo crknili 🙁 drugi se pa igrajo… pač ne vem. Sem fouš, na en in na drug način, odvisno od situacije, odvisno od ljudi…
Ne, nisem fouš. Imam sicer svoje želje, kaj vse bi imela, če bi lahko… ampak neoziraje se na druge. Kar imajo drugi, jim prav iz srca privoščim, čeprav jaz tega (še) nimam. Na kraj pameti mi ne pade, da bi komu želela, da “naj mu krava crkne”. Živim v prepričanju (pa niti ne vem, kdo mi je to prepričanje vcepil), da kar želim drugim, se prej ali slej zgodi meni – zato sakramensko pazim, kaj drugim želim. 😉
sem prav razmišljala, če ljudem zavidam. pa če jim zavidam, kaj bi to bilo. pa nisem nič takšnega našla. morda kakšno malenkost, ampak še ta je takšne narave, ko je pozitivno zavidanje v smislu, ne bi bilo slabo, če bi bila tega deležna malo bolj tudi sama, pa malo odsanjam za pet minut in grem dalje z realnostjo naprej. morda prej dobim kakšno motivacijo za kakšno izboljšanje kot pa kaj drugega, če že.
da bi pa zaradi tega komu nagajala, kot se dogaja pri tisti grdi foušiji pri ljudeh, pa ni v moji naravi.
Forum je zaprt za komentiranje.