Star in bolan pes-inekcija da ali ne?
Prijateljica ima psa, ki je že zelo star, bolan in brez moči. Je gluh, slabo hodi…Skratka, jaz bi ga peljala k veterinarju na odrešilno injekcijo. Vendar ona ne misli tako. Razumem jo, saj je nanj zelo navezana. Kljub temu se mi zdi, da pes zelo trpi, meni se smili. Ona pa dela vse, da bi čim dlje živel. Vem, da je ne bom prepričala, se niti ne trudim več. Zanima me še kakšno mnenje. Še nekaj: pes rad je, vendar ga ona strada, da se ne bi zredil. Joj, kaj ima sploh še boga žival od življenja. Ta ženska je en velik egoist.
Dokler pes hodi, so očitno bolečine še znosne. Ko ne bodo več znosne, tudi vstal ne bo več. Saj ljudi na stara leta tudi vedno kaj boli in jim kaj je, pa zaradi tega še niso zreli za smrt. Ko bo prišel čas, bo tudi tvoja prijateljica vedela, da je to to in ne bo več imela pomislekov.
Kar se pa oskrbe tiče – očitno nimaš psa in se ti niti ne sanja, kako je treba skrbeti zanj. Zate bi bil dokaz ljubezni, če bi ga spitala kot prašiča za zakol, da bi imel še težave s težo in zato še hujše bolečine, pa še kake ledvice, prebava in tako naprej.
Pojdi brat Lady in podobno čtivo, nekaj skratka v svojem dometu in na kar se spoznaš.
Takole po tvojem opisu težko presodimo. So primeri, ko je jasno, da žival trpi, in takrat absolutno podpiram evtanazijo, čeprav je za lastnika hudo. Tudi sama sem dala to skozi z živaljo.
Ampak najtežje se je po mojem odločiti pri visoki starosti. Je starost že sama po sebi kar avtomatično razlog za pokončanje? Kje je meja med normalnimi starostnimi težavami in trpljenjem? Kdo si ti, da boš sodila o tem? Že lastnik to težko oceni, kaj šele nekdo, ki žival vidi samo občasno. Meni se zdi tvoja prijateljica kar odgovorna, če ne dovoli, da se žival poredi, čeprav ti praviš, da “pes rad je”. Ja, normalno, da rad je, večina psov rada je, če le niso razvajeni preko vsake mere.
Skratka, mogoče ti pač nisi poklicana, da se vmešavaš v to in opravljaš svojo prijateljico po forumih. Rajši naredi kaj lepega zanjo.
Jaz sem posvojila psa, starega 16+ let. Popolnoma gluhega, popolnoma slepega, seveda tudi z nekaj težavami kot so artritis, revma ipd.
Zato še ni bil za uspavat. Zakaj? Ker ni slišal in videl? Eni to že od rojstva ne, btw. Mimogrede, v tistem cca 1 letu, kar je bil pri meni, sva po njegovem ritmu prehodila marsikaj. Rad je aportiral žogico, pa sem se prilagodila, da je to zmogel kljub slepoti. In mu je bilo všeč. Aja, pa dementen je tudi bil. Si ga pač moral spomnit na pol poti, da se je namenil pit vodo ali jest.
No, evtanizirat sem ga peljala, ko so od starosti začeli odpovedovat notranji organi. Ker časa nazaj pač zavrtet ne moreš.
Če misliš, da njenega psa poznaš bolje od nje, se motiš. Ona dela vse, da bi pes kar se da dobro živel, kljub starosti, kljub tegobam; to, da psa, ki že zdaj težko hodi, ne želi zrediti, ji štejem pa prej v plus kot v minus.
O egoizmu pa lahko kakšno tudi na tvoj račun rečemo – ti bi verjetno raje gledala zdravega, veselega in poskočnega psa, ko pa je pes star, ni več prijeten na pogled, zato naj ga kar uspava, da se tebi ne bo več smilil, a ne? Pa uspavajmo še vse starostnike, ki pristanejo na berglah, hojcah ali v invalidskih vozičkih, pa vse hendikepirane, da bo svet poln samo zdravih in lepih ljudi, ne pa tistih, ki se tebi smilijo. Ampak veš kaj, marsikdo od teh bi ti rekel, da si pomilovanje nekam vtakni, ker hendikepi ne determinirajo volje do življenja.
Pa zaboga, nikoli si ne umisli psa, ker ga boš verjetno zavrgla, ko enkrat ne bo več lep in srčkan. Pes ni igrača, zato ga ne odvržemo, ko se “pokvari”.
Nas pes je bil tudi gluh in delno slep in je tezko stopal zaradi artritisa in smo ga pustili umreti naravne smrti.
Nas macek je zbolel, bil slep, bruhal, shujsal, da je bil kost in koza, in smo ga tudi pustili umreti naravne smrti.
Hkrati je zbolela nasa mama, rak, kot macek je bruhala in le se bila kost in koza in ni mogla vec hoditi. In ne bos verjela, tudi njo smo pustili umreti naravne smrti.
Zdaj nas pa prijavi.
Forum je zaprt za komentiranje.