stanovanje/najem ali nakup
Ko smo mi razmišljali – najem ali nakup, je bila računica taka:
primerjaš stroške najemnine (v vašem primeru 300 EUR) proti stroškom, ki si jih banka vzame za to, da ti da kredit (torej obresti + začetni dodatni stroški, ne šteješ to, da odplačuješ glavnico – v vsakem amortizacijskem načrtu, ki ti ga naredijo na banki, se vidi, kolikšen del gre za obresti).
Dokler plačaš bistveno manj za najemnino, greš v najem in v tem času šparaš denar. Ko si našparal zadosti, da razlika več ni tako velika, vzameš kredit, od takrat naprej pač namesto najemnine plačuješ obroke za svoje stanovanje. Gre pač za to, da vzameš kredit, ko imaš že našparano za nek del (vsaj pol) stanovanja.
V primeru najemnine in v primeru obresti, ki jih plačuješ banki, je ta izdatek (najemnina ali obresti) metanje denarja skozi okno, gre pa za to, koliko denarja zmečeš skozi okno vsak mesec. Dokler nimaš nič denarja, več zmečeš skozi okno pri najemu kredita, ko imaš nek del stanovanja že pokri (rabiš manjški kredit–>manjše obresti), pa manj denarja zmečeš za obresti banki.
Pri nakupu
+ si na svojem
+si lahko stanovanje opremiš po svoje
– te ves čas krbi, kaj bo, če ne boš mogel odplačevati kredita
– si ponavadi v manjšem stanovanju kot pri najemu
Pri najemu
+si lahko privoščiš večje stanovanje
+če boš izgubil službo, imaš ponavadi kar nekaj našparanega, da boš preživel, dokler je spet ne dobiš, v tem času ti ne bodo na dražbi prodali stanovanja
– te lahko kadarkoli (razen, če si eden od redkih, ki jih dejansko prijavijo kot najemnik) vržejo na cesto
– si stanovanja ne moreš preurejati po svojem okusu
Odrekanja je pa v obeh primerih isto, v obeh primerih pa krepko oklestiti izdatke – ko varčuješ za stanovanje, je treba spustiti kar nekaj dopustov.
Še najbolj preprosto – trajnik na banki, ki vzame denar čimprej po plači in sploh ne veš, da si ga kdaj imel – pri vajinih prihodkih bi lahko po moje (v varianti 2) pogrešala vsaj kakih 130.000 na mesec – in še zmeraj zelo solidno živita z 250.000. V enem letu je to 1.600.000.
Blokec v roke, zapišita vse svoje izdatke, ugotovita, česa se lahko z najmanjšimi problemi odrečeta in naredita finančni plan. Vem, da zgleda tri leta grozno daleč, ampak verjemi – če ves čas veš, kaj je tvoj cilj in za kaj varčuješ, mine en dva tri…..
Odvisno je torej od vaju, definitivno pa se v vajinem primeru splača še malo vztrajati pri starših, če le imata to možnost – na ta način bosta prihranila bistveno več kot pa pri najemu. Vprašanje tu pa je seveda, koliko je ta možnost realna, ali se s starši razumeta toliko, da bosta lahko to brez škode za vajino duševno zdravje par let prenesla.
Barbara,
naj hvala. Ta tvoja varianta z izčrpno razlago, se mi zdi še najbolj realna in smiselna. Dejansko bi morala iti za nekaj let v najem ter nekako prihraniti tistih 4-5 mio. Bom vsaj mirneje spala ponoči, ko ne bom imela pretečih kreditov nad glavo.
Prepričalo me je razmišljanje o metanju denarja stran za obresti – isto kot za najemnino…
Upam samo, da ne bodo stanovanja čez 3 leta še dražja kot so danes….plača pa ista. V naši državici je to čisto možno 🙂
Hvala vsem za mnenja.
kaja
Če imata skupaj 500.000 SIT plače, pa zraven še nafušata recimo okol 100.000 SIT je možno našparati 420.000 SIT na mesec.
Prej smo govorili o povprečnih dohodkih tam okol 350.000 SIT brez fušanja. Tvoj primer zelo izstopa navzgor in je to čisto drugače, sicer je še vedno potrebno, če začneš iz nič, kar nekaj let stiskati pas, da prideš do svojega stanovanja oz. hiške.
Kaj je boljše – najem ali nakup je čista matematika. V osnovi jo je razložila BarbaraK, če pa znaš tudi cenovno ovrednotiti pojme, kot so varnost, občutek imeti nekaj svojega, svoboda in podobno, pa res ne bo težava. še posebej, če se izkažeta alternativi kot primerljivi.
Sicer sem Andrejkin partner, tako da me lahko kdo obtoži neobjektivnosti :), ampak nekaterih postov na forumu pa res ni dobro brati – kvazi argumenti in tipkanje na pamet (kako že gre – 1000 opic s tipkalnimi stroji – neskončno časa – Shakespearjeva drama) prej poneumlja ljudi, ki potrebujejo malo bolj trdne argumente.
Dragi moji: tudi z Andrejko nisva “obogatela” (ne bi sicer jaz temu tako rekel) čez noč, pač pa je šlo počasi, začetki so težki, kot vedno in povsod (razen za rojene s srebrno žlico v ustih), VENDAR: če se odrekaš enim stvarem, si lahko privoščiš druge. Po domače povedano:
– ne zapravljava časa v diskotekah, barih, gostilnah, pizzerijah; tu in tam si kaj privoščiva, vendar redko. Ne potrebujeva, nimava želje, prihraniva veliko (sploh proti povprečnemu Slovencu);
– zabavava se na cenejše načine;
– ukvarjava se s poceni športi;
– nimava dragih hobijev;
– nisva ravno škrta, a zelo zelo pretehtava vsak nakup – cena pač mora opravičiti dodano vrednost za naju, če jo taka stvar sploh ima;
– trudiva se dobro zaslužiti in državi plačevati čim manj davka, vse v okviru zakona seveda;
– zadovoljna sva tudi z malim stanovanjem, ki požre relativno malo stroškov na osebo – konec koncev preživiva zelo malo časa tam, več ga pobere služba;
– imava dobro izobrazbo, osebno sem tudi podiplomski študent – če ne investiraš vase, potem tudi obresti ne bo;
– in še in še bi lahko povedal.
Koncept najema nepremičnin na nivoju gospodarstva je pa očitno tako ali tako prezahteven za večino udeležencev tega foruma, da bi bilo smiselno obdelovati tako tematiko. Verjemite mi na besedo: ima svoj namen in nišo v gospodarstvu vsake urejene države.
Morda bi vseeno še omenil, da nimava stacionarnega telefona, jaz imam službeni telefon, Andreja Mobi, interneta v stanovanju tudi ne. Samo to prihrani ca. 15-20k SIT na mesec.
Vem, da ne morejo vsi imeti takšnih možnosti in priložnosti varčevanja, vendar imajo drugi možnosti, ki pa jih midva morda nimava. Vse je stvar trezne presoje in včasih celo malo manipuliranja…
Kar se tiče varčevanja oziroma šparanja, je zame varčevanje to, da ne razmetavaš denar oz. ne kupuješ nepotrebnih stvari. Nikakor pa ne stiskanje na vseh koncih in krajih in delo oz. garanje od jutra do večera, čeprav na ta način več privarčuješ, ampak zame tudi nekaj pomeni prosti čas in uživanje v dobrinah in življenju…
To v praksi pomeni, da ne kadiš, ne posedaš vsakodnevno po gostilnah, kupovanje oblačil zaradi blagovne znamke…in kupovanje nepotrebnih stvari, katerih se kasneje izkaže, da jih nisi nikdar potreboval.
Nikakor pa to ne pomeni odrekanje hoditi na kosilo ali večerjo v gostilno 1x tedensko, izleti, dopust najmanj 14 dni na morje…igranje tenisa…obisk kina, gledališča…kupujem kvalitetna modna oblačila ne glede na blagovno znamko, saj se danes dobi enako kvalitetno stvar druge znamke za recimo 3000 sit ali 12.000 sit…torej kupim takrat ko najdem kaj ugodnega in bom ternutno ali v letu dni potreboval…
kaja jaz sem ravno takoiz obale in ker so cene blazne in se skoraj da dnevno višajo…žal napovedujejo da se bodo še precej dvignile…..saj z vstopom v EU tujci lahko kupujejo pri nas….sva kupila stanovanje na kozini…cene so smešno nizke…morje imam 20 minut oddaljeno….do kopra je 20 minut oz. z novo avtocesto jih bo še pol manj pa še poleti se lažje spi.
ferdo: se mi je zdelo, da boš dobil napačen občutek. 🙂
Delava planinsko in jamsko transverzalo – imava popust in včasih še dodatno študentski popust. Hodiva v pizzerijo – skupaj pojeva 1 veliko pizzo in ne 2 mali (primerjaj cene), pa sva povsem sita. Ne kadiva, ne pijeva. Hodiva na dopust k staršem v garsonjero. Kupujeva oblačila in obutev na razprodajah, pa še vseeno niso najcenejša (primer: v petek sva našla primerne čevlje za moj rojstni dan, v ponedeljek se je začela razprodaja in sva jih dobila 50% ceneje). Jaz ne garam od jutra do večera, razen ko se učim za izpit ali pa pišem diplomo za Andrejo. 🙂 V kino ne hodiva – ne samo, da je enostavno predrag, ampak kot amaterski cinefil preziram nekvaliteto, ki jo servirajo pop-corn generaciji. Na leto pride v kino samo 5-10 kvalitetnih filmov, pa še vseeno se mi zdi 1000 SIT na osebo odločno preveč. Sicer pa tako ali drugače dobiš vse filme ali na TV ali pa v videoteki – nisem tip človeka, ki mora prvi videti, prvi preizkusiti, prvi imeti vse, kar je mogoče.
Morda je to, kar počneva z Andrejo, komu žrtvovanje. Nama predstavlja svojevrstno veselje, ker veva, da bova imela tisto, kar sva si vedno želela imeti. In to mnogo prej, kot veliiika večina Slovencev. Razen tistih, ki se seveda utapljajo v kreditih ali pa tistih, ki so “čez noč” leta 1991 in kasneje obogateli.
Še to: danes povprečen Slovenec/-ka, ki dobi nekaj denarja v žep, najprej pomisli na nakup novega avta. Pravzaprav poznam malo ljudi, ki ne pomislijo na nov avto ob tem. Voziva poceni korejski avto, ki pa je začuda zanesljiv, njegovo vzdrževanje pa poceni. Pa mislite, da trpim in živim asketsko življenje, ker nimam novega Audija, Golfa, karkoli pač? Prej obratno, vesel sem, da sem homo economicus v pravem pomenu besede.
No saj nisem mislil, da vidno tako počneta, jaz sem na splošno pisal, pač v par stavkih pa tud vidva ne morta vse napisat, tko da je v začetku lahko izpadlo tudi drugače.
Potem smo nekako na enaki valovni dolžini in enakega mišljenja.
Glede avta, pa jaz raje kupim večjo prostorno limuzino dobro ohranjeno (2leti staro z malo kilometri pod 20 tisoč km ) sicer je izjemno težko dobit ampak se tudi najde. Recimo imam laguno za katero sem dal manj, kot če bi takrat kupil novega Cliota in mi sedaj že sedmo leto služi brez problemov in stroškov, pa še vožnja je udobna, razlika je več kot očitna :)))
S prejšnjim avto je bilo ravno tako, imel sem ga 6 let tko da sem takrat zgubil v 6 letih samo 4 tisoč takratnih DEM :))) (razlika med nakupno in prodajno ceno) Pri avtih sem največ prišparal, pa kljub temu se udobno vozim.
Lepo se imejta oba skupaj z andrejko in želim vama da bosta čimprej v novi hiši. Seveda brez trapastih kreditov…
Forum je zaprt za komentiranje.