Srečanje
Hm, zadeva je bila napačno zastavljena. Vabilo se ne bi smelo glasiti le za samske moške, ker se to razume tako, da se na pikniku pričakuje parčkanje. Nekaj dni nazaj je bila celo zamera, ker je Robi rekel, da bi prišel s partnerico.
Tudi, če bi bile na pikniku samo ženske, ne bi bilo nič narobe, le manj bi bilo zanimivo in zabavno. Vseeno pa mislim, da verjetno marsikdo od piknika pričakuje preveč, verjetno tudi od tega foruma.
Tudi, če bi sama šla na ta piknik (pa ne grem), bi od piknika pričakovala samo – piknik.
Nekaj podobnega bo izgledalo na pikniku:))
Nekaj podobnega bo izgledalo na pikniku:))
http://www.youtube.com/watch?v=xat1GVnl8-k&feature=related%5B/quote%5D
OK, jz potem pridem 🙂
Saj ni! Njena objava je bila točno določena, je objasnila, zakaj odpira tisto temo. Vsi, ki se ob tem počutite iz kateregakoli razloga ogroženi, vzemite v zakup, da gre zgolj za vaše lastne občutke in ne odraz napisanega. It je že vedla, zakaj je tisto napisala, kar je.
Včasih je bolje kaj prebrat skozi hudomušna očala, ne tako presneto resno. In osebno imam poln ku*ac folka, ki se stalno pritožuje in analizira, v vsem vidi samo negativno in svoj negativizem trosi okoli sebe.
Pa kaj, če je objavila vabilo za samske dečke, je s tem odvzeta resnična vrednost nekemu dogodku? Je s tem povedano, da bodo na dogodek prišle potrebne obupane ostarele device? Ne. Vabilo na piknik visi že vsaj 3 tedne, okoli katerega je bilo 3/4 smetenja in je skoraj padel v vodo zaradi tega. Ko pa se je pojavilo vabilo za samske moške, je pa nastal cel halo?!? Kaj vas sploh briga, kako bo srečanje izpadlo, če na njega tako niste nameravali priti?
Pozdravljeni!
Pišem zato, ker nujno potrebujem vaš nasvet.
Kot otrok sem imela veliko prijateljic in prijateljev, nekako bila sem “popularna” oz. zaželena v družbi. Z leti se je krog prijateljev manjšal zaradi velikih obremenitev v športu, “prijatelji” niso razumeli, da jim ne morem biti cele dneve na voljo, nekateri so si razlagali, kot da jih zanemarjam. V glavnem takrat sem bila res še mlada(10,12 let) in nisem še vedela, da bi morala prijateljstva bolj negovati. In to me zdaj še kako tepe. Ampak kako naj to popravim?? Preprosto nimam prijateljev. Nimam, v tem trenutku niti enega samega, na katerega bi se lahko obrnila, nikogar. Mama mi pravi naj grem ven, pa nimam s kom. Kako sem lahko ostala tako sama samcata. Ne razumem!!
Sem prijetna, športnica, zelo dobrega srca, tudi drugi mi pravijo da sm fajn. Nekdo mi je enkrat rekel, da sem predobra z ljudmi, preveč skrbna, resna…. Groza me je. Stara sem 17, gimnazijka, najlepša leta. Jaz pa zdim doma za računalnikom in……Saj mi je všeč samota včasih, da se pogovorim s samo seboj, da razmišljam. Ampak vseeno, prijatelji so mi obrnili hrbet, nevem jst, ali si samo domišljam ali kaj…zellloooo sem zmedena, oprostite. Ne vem kaj naj.
Lep pozdrav, nana!
Hej nana, jaz sem nekje v tretejem letniku gimnazije imela isti občutek. Do(končno) sem spoznala, da čeprav se lahko s kom razumem, obojestransko, da sem najraje sama. Tu nima veze ljubezen, ali neko globoko prijateljstvo, po moje ne, to je način (tvojega) doživljanja sveta. Če pa samo rabiš družbo, prijateljice, fanta, pa napiši kontakt ali pa enostavno piši sem… ali če iščeš čas za zapolnit, ker ti je 24 ur preveč, pa… uči se štrikat, kvačkat, dobesedno in v prenesenem pomenu, uči se programirati, beri knjige, kuhaj doma…
[code]"Nekoč bo lepo,
ko blazni bomo ob ognjih čepeli
in bomo odprte rane imeli-
takrat bo lepo..."[/i][/code]Forum je zaprt za komentiranje.