SREČANJE SAMSKIH MONOVCEV ;)
in kot magistra, kaj praviš, bo mercator prevzel Pivovarno laško?) ko že misliš, da ni več dobrih novic, evo presenečenja..in enako, mislim, da ne boš rabila čakat do penziona, ampak boš bistveno prej spoznala nekoga, ker te čaka v naslednjem letu dramatičen preobrat…)) razen, če nisi tik pred penzionom?))[/quote]
Jaz osebno menim, da je bo Mercator prevzel Laško, saj je to način, da se zavaruje pred prevzemom Agorkorja in da preko te združitve pride do precejšnega ocenjenega deleža denarja, ki bi jo sicer dobil s prevzemom Agrokorja.
Tako da, počakajmo še na odziv na Laškega, vendar, glede na to, da gre za prosperiteto finančnih in ekonomskih podvigov internacionalizacije za oba partnerja, lahko skoraj trdim, da prevzem bo. 😉
Drugače pa, če sem magister ekonomije, ne pomeni, da sem jasnovidka, ali nadpovprečno pametna… 😉 Pri ljudeh mi je bolj pomemben emotivni kot inteligenčni količnik. Zase menim, da mi ekonomija pač leži in da z nabiranjem, razvijanjem in nadgrajevanjem svojega znanja preko prakse (študij, elaboratov, raziskav,…dela, ki ga opravljam v dveh službah), osvajam globino spektra celotne ekonomije. 😉
Ojoj, ne kliči hudiča k 50 letom, jaz pa res uživam v svoji karieri! Drugače pa štjejem jih kmalu… 30 let. 😉 Juhuhuhu!!! 😉 Takrat nastopi moja nova era življenja. 😉
Kako pa ti veš, da me v naslednjem letu čaka dramatičen preobrat? 😉 Iz tvojih besed v božja ušesa! 😉 No, glede na to, da že kar nekaj časa čakam na princa z belim srčkom…se mi zdi, da je skrajni čas, da si rečem: “posluš bejba, preprostih, srčnih, veselih in neobremenjenih moških več ni”! ;)))[/quote]
no vidim da oba deliva veselje ob Debeljakovi potezi)
kaj ti misliš iti v penzijo okrog 50?)) glede na luknjo v blagajni bo težka)) bo treba delat, ampak glede na to da uživaš v delu, zate itak ni panike)
na prehodu v 30 pa…
iiiiii…flashgordon, hvala za ful luštno pesmico. 😉
V penzijo ne bi mogla, pa če bi imela že zdaj vse pogoje. Jaz bi kar umrla, če ne bi skoz neki brainstormala. 😉 Je pa verjetno, da kar res to zavisi od službe, ki jo opravljaš. Tiste revice, ki vlečejo palete, lomijo križ in ne vem kaj še hudega se jim godi, sigurno molijo boga vsak dan, da gredo v penzijo in jim res privoščim, da se jim ta želja izpolni.
Od leta 2008 je naša država itak padla v nek trans in tako mi ljudje, kot podjetja/organizacije, vlada itd. se vrtimo v začaranem krogu.
Naša luknja v blagajni se bo pa itak še bolj pogrezala nek čas. NLB je pošteno zasračkala slovenski ugled in tako odbila še tiste potencialne investitorje, ki bi lahko bili. A upam, da se bo čez desetletje uspelo stanje normalizirati, je pa res, da je to odvisno od naših politkov/bank, ki se igrajčkajo z slovensko nacionalno valuto (za zdaj za silo sicer “rešeno”), a kaj ko žal naši politiki na trenutnem političnem “odru” zastopajo interes “izza kulisja”. No Burlesconi in Sanader sta bila prva revolucionarja v “neprevidnem razkrivanju” svojih osebnih interesov izkoriščanja države/državljanov na skoraj vrhu politčne sheme. Tisti, ki imajo milijončke, bodo imeli bilijončke, tisti, ki imajo tisočice, pa bodo imeli samo še stotice na TR-jih.
Če podjetja (stabilna in rastoča) več niso sposobna prognozirati 5-let prihodnjega cash flowa, s tem povezano tudi povečanje/zmanjšanje zaposlitev, potem nobena pokojninska reforma ne more zdržati humanih normativov, saj je finančna in gospodarska kriza narekovalec vseh sprememb prvo v zaposlovanju, ki za seboj po nekem času potegne ekstremne pokojninske zahteve. Kaj se bo s Slovenijo godilo, pa o tem “na koncu” odloča “nevidna roka Merklove”.
Upam, da tudi ti uživaš v delu ali vsaj, da se da zdržati do penzije? :))
Jaz imam rada službo, ker delam tisto, za kar sem se vse življenje z veseljem šolala, in to inetelktualno delo je tisto, ki v meni dela adrenalin.
Mogoče zato, klub temu da sem sama, in se s prijatelji redko videvamo (službene/družinske obveznosti) nisem osamljena, saj mi dnevi drvijo z vsak dan neko razburljivostjo.
No, je pa tud res, da pa zato doma delam same fizične stvari (kosim travo, obiram sadje, zeljenavo, pometam, grabim listje…zdaj bom kmalu kidala sneg… 😉 )
Res je, na Božič se dogajajo vse mogočni čudeži, kot je naslednji:
Iz cerkve na Brezjah pride moški, ki začne na ves glas klicati:
»Spet bom hodil! Spet bom hodil!«
Okrog njega se zbere skupina ljudi, starejša mamika pa ga vpraša:
»Kaj je bilo? Ali se je zgodil čudeš?«
»Ne, moped so mi ukradli!«
PS: Moški 111, v tvojem primeru je čudež v obliki sladkorčka 😉
Pajki, ta argument ne pije vode. Kajti verjetno ima prav vsak izkušnjo iz samskosti. ;)[/quote]
Pajki, to sem pa bolj malokrat prebarl, a si se ti zadnjič na starševskem izdajala za nesojeno?[/quote]
Mariborčan….Hočeš povedati, da se le pretvarjam in sem samski ?
Izkušenj, kako biti samski, pa imam res dovolj.. 🙂
flashgordon,
hočem-nočem, moram biti multipraktik, ker zasvinjanega dvorišča in zapuščenega sadovnjaka pa res ne morem gledati, niti želim, ker tako lahko s prijatelji spomladi, poleti in jeseni vsaj roštiljamo in še kakšno odbojko, badminton…odigramo, medtem ko naši otročki delajo potičke. 😉
Imaš, pa prav, se bom umirila z naslednjim letom, pa ne zato ker bom dopolnila 30 let, ampak zato, ker bom odigrala še zadnjo vlogo, ki sem si jo zadala kot cilj v življenju, ki je povezana s kariero, ne finančno, ampak za mojo dušo. 😉
Bom že spoznala pravega, v to ne dvomim. Verjamem, da je vsakomur od nas neka vrste usoda, kot ti praviš – karmična usoda – zapisana, je pa dejstvo, da človek, mora prvo sebe ceniti in imeti rad, kar je iskrena ljubezen do samega sebe in preko katere človek lahko prepozna tisto pravo ljubezen, ki ga ne omejuje ali zateguje, temveč dopolnjuje.
DRAGI BOŽIČEK
Najprej ti sporočam, da ne živimo več tam, kjer smo živeli, ker smo se odselili. Naš ata je v časopisu prebral, da se največ nesreč zgodi 20 km od doma, pa smo se preselili 30 km vstran, tako da sedaj živimo čisto brez skrbi. Novega naslova ti ne morem poslati, ker so bivši stanovalci vzeli hišno številko s seboj, da jim ni bilo treba menjati naslova.
Dragi Božiček, prosim če prineseš:
Atu ene rezervne ključe za avto-ker si je naš ata zadnjič zaklenil ključe v avto, pa sva bila z mamo cel popoldan zaprta v avtu, preden so naju rešili iz njega.
Naši mami pa prinesi en paket živcev, ker je ravno zadnjič rekla, da je zaradi mene že čisto živce zgubila, pa da jih bo imela nekaj spet v rezervi.
Staremu atu pa prinesi eno tisto tableto, ki se ji reče VIAGRA, ker sem čital,da potem lažje stoji, če jo vzame. Stari ata pa se že čisto puklasto drži, to bo vesel, ko bo spet lahko ravno stal.
Stara mama je šla zjutraj na britof, pa je še ni nazaj, zdaj pa ne vem, a bo kar tam ostala ko je že tako v letih, da se ji že skoraj ne splača hoditi nazaj domov. Vzemi za vsak slučaj še nekaj za njo,če se vrne.
Sestri Mari pa ni treba prinesti darila, ker je naš ata zadnjič rekel, da je že dobila, kar je iskala na svojih nočnih turnejah, verjetno ti je sama pisala.
Stricu Frančeku tudi ni treba več nositi darila,ker ga ni več med nami. Padel je namreč v škaf šnopsa,ko so ga pa hoteli rešiti se je tako veselo otepal, da se je utopil. Ko so ga v Ljubljani zažgali, je gorel kar tri dni.
Naši gospe učiteljici pa prinesi knjigo BONTON, ker je tako brez olike, da nas v šoli kar naprej nekaj sprašuje. Naš ata pa pravi, da radovednost ni lepa čednost, pa si bo lahko to sama prečitala.
Dragi Božiček! meni pa prinesi samo en moped, čokolade pa ni treba nositi, ker moj ata vedno pravi, da skromnost nekaj velja.
Lepo te pozdravljam in težko čakam!
P.S. Hotel sem ti poslati še nekaj denarja pa je bila ovojnica že zaprta.
pa ne bi ti kdaj prijateljem ki tako veselo roštiljajo pri tebi rekla, da ti pomagajo kaj naredit? al so prijatelji sam na pikniku, ko je treba pa pospravit, pa najprej pospravijo sebe kam na varno?))
ja, vsak ima svojo usodo in ti svojo pridno izpolnjuješ, kot je razvidno iz napisanega..)[/quote]
Ah ne, s prijatelji se zmenimo za roštiljado, kaj kdo prinese (eden čevapčiče, jaz pijačo, drugi solato…in vsakič drugače obrnjeno), itak pa koristimo plastične krožnike in kozarčke, tako da gre vse lahko v smeti. Sicer pa mi vedno pomagajo, ko se mi kaj pokvari, ko kaj rabim dokončati, pa ne zmorem itn.
Drugače pa, tako kot živim in si želim živeti, je pa res odvisno od usode, ki si jo SAMA krojim. In ni te osebe (otrok, partner, starš, prijatelj…), ki bi ti lahko pomagal, saj eno je poprositi nekoga, da ti “zamenja žarnico”, drugo pa je pomoč na klic “hočem biti srečen” – in to zadnje lahko človek uresniči samo sam (seveda z vzponi in padci po ovinkih življenja). 😉
pa ne bi ti kdaj prijateljem ki tako veselo roštiljajo pri tebi rekla, da ti pomagajo kaj naredit? al so prijatelji sam na pikniku, ko je treba pa pospravit, pa najprej pospravijo sebe kam na varno?))
ja, vsak ima svojo usodo in ti svojo pridno izpolnjuješ, kot je razvidno iz napisanega..)[/quote]
Ah ne, s prijatelji se zmenimo za roštiljado, kaj kdo prinese (eden čevapčiče, jaz pijačo, drugi solato…in vsakič drugače obrnjeno), itak pa koristimo plastične krožnike in kozarčke, tako da gre vse lahko v smeti. Sicer pa mi vedno pomagajo, ko se mi kaj pokvari, ko kaj rabim dokončati, pa ne zmorem itn.
Drugače pa, tako kot živim in si želim živeti, je pa res odvisno od usode, ki si jo SAMA krojim. In ni te osebe (otrok, partner, starš, prijatelj…), ki bi ti lahko pomagal, saj eno je poprositi nekoga, da ti “zamenja žarnico”, drugo pa je pomoč na klic “hočem biti srečen” – in to zadnje lahko človek uresniči samo sam (seveda z vzponi in padci po ovinkih življenja). ;)[/quote]
pa dobro, še najmanj kaj je da kdo kaj prinese, ampak kot sem razumel morš vedno ti vse sčistit, opleti, pobrati zelenjavo itd, pa tud kaj preveč eko niste naravnani, mislim to z plastiko, a ni bolj primerno uporabljat, ne vem menažke ali pa kositrne krožnike,?…)
glede sreče pa, sreča je čist človeška komponenta, iluzija zaradai katere spregledamo pomembnejše stvari v življenje, že sam koncept sreče je čisto zgrešen, da o tem, kako si sami krojimo usodo, nepotrebno zgubljanje besed…Hemingway je lepo pisal o tem…:)
Ah ne, s prijatelji se zmenimo za roštiljado, kaj kdo prinese (eden čevapčiče, jaz pijačo, drugi solato…in vsakič drugače obrnjeno), itak pa koristimo plastične krožnike in kozarčke, tako da gre vse lahko v smeti. Sicer pa mi vedno pomagajo, ko se mi kaj pokvari, ko kaj rabim dokončati, pa ne zmorem itn.
Drugače pa, tako kot živim in si želim živeti, je pa res odvisno od usode, ki si jo SAMA krojim. In ni te osebe (otrok, partner, starš, prijatelj…), ki bi ti lahko pomagal, saj eno je poprositi nekoga, da ti “zamenja žarnico”, drugo pa je pomoč na klic “hočem biti srečen” – in to zadnje lahko človek uresniči samo sam (seveda z vzponi in padci po ovinkih življenja). ;)[/quote]
pa dobro, še najmanj kaj je da kdo kaj prinese, ampak kot sem razumel morš vedno ti vse sčistit, opleti, pobrati zelenjavo itd, pa tud kaj preveč eko niste naravnani, mislim to z plastiko, a ni bolj primerno uporabljat, ne vem menažke ali pa kositrne krožnike,?…)
glede sreče pa, sreča je čist človeška komponenta, iluzija zaradai katere spregledamo pomembnejše stvari v življenje, že sam koncept sreče je čisto zgrešen, da o tem, kako si sami krojimo usodo, nepotrebno zgubljanje besed…Hemingway je lepo pisal o tem…:)[/quote]
No, to je res, za vrt in sadovnjak skrbim sama, ampak v tem primeru mi dostikrat družina priskoči v pomoč, tako da imamo od nasadov kar cela družina. Tako da, ni tako hudo, da bi zraven rabila še gručo prijateljev.
Jah, eko naravnani pa res nismo. 😉 To je pomoje zaradi teh otrok in pisanih krožničkov in kozarčki z miškami, avtovčki…tako da jih “prepričamo”, da vsaj kaj pojedo. Ampak, tudi to bomo prerastli oz. se sčasoma “eko naravnali”.
Se strinjam glede sreče kot čiste človeške komponente. Sicer je res iluzija, vendar če jo živiš v resničnem življenju, je pa to človekovo vodilo v uživanju življenja. Koncept sreče ni nič, kot čustvo, ki ga doživljaš, ko nekaj počneš, gledaš, čutiš, vidiš, se dotikaš…je tisto, kar nam v realnosti daje občutek veselja. Joj, sploh ti ne znam povedati, kar si pravzaprav želim povedati. Enostavno ti ne znam z besedami opisati. 😉 No, upam, da si me vsaj kanček razumel, kar sem ti želela povedati. 😉
Zdaj pa šibam po svojega srečkota v vrtec, da narediva še kakšen potem po tem krasnem sončku. 😉
Lep dan, pa se tipkamo…
pa dobro, še najmanj kaj je da kdo kaj prinese, ampak kot sem razumel morš vedno ti vse sčistit, opleti, pobrati zelenjavo itd, pa tud kaj preveč eko niste naravnani, mislim to z plastiko, a ni bolj primerno uporabljat, ne vem menažke ali pa kositrne krožnike,?…)
glede sreče pa, sreča je čist človeška komponenta, iluzija zaradai katere spregledamo pomembnejše stvari v življenje, že sam koncept sreče je čisto zgrešen, da o tem, kako si sami krojimo usodo, nepotrebno zgubljanje besed…Hemingway je lepo pisal o tem…:)[/quote]
No, to je res, za vrt in sadovnjak skrbim sama, ampak v tem primeru mi dostikrat družina priskoči v pomoč, tako da imamo od nasadov kar cela družina. Tako da, ni tako hudo, da bi zraven rabila še gručo prijateljev.
Jah, eko naravnani pa res nismo. 😉 To je pomoje zaradi teh otrok in pisanih krožničkov in kozarčki z miškami, avtovčki…tako da jih “prepričamo”, da vsaj kaj pojedo. Ampak, tudi to bomo prerastli oz. se sčasoma “eko naravnali”.
Se strinjam glede sreče kot čiste človeške komponente. Sicer je res iluzija, vendar če jo živiš v resničnem življenju, je pa to človekovo vodilo v uživanju življenja. Koncept sreče ni nič, kot čustvo, ki ga doživljaš, ko nekaj počneš, gledaš, čutiš, vidiš, se dotikaš…je tisto, kar nam v realnosti daje občutek veselja. Joj, sploh ti ne znam povedati, kar si pravzaprav želim povedati. Enostavno ti ne znam z besedami opisati. 😉 No, upam, da si me vsaj kanček razumel, kar sem ti želela povedati. 😉
Zdaj pa šibam po svojega srečkota v vrtec, da narediva še kakšen potem po tem krasnem sončku. 😉
Lep dan, pa se tipkamo…[/quote]
razumem razumem)) lep dan tud tebi srečkotu:)
Pajki, ta argument ne pije vode. Kajti verjetno ima prav vsak izkušnjo iz samskosti. ;)[/quote]
Pajki, to sem pa bolj malokrat prebarl, a si se ti zadnjič na starševskem izdajala za nesojeno?[/quote]
Ne.
Forum je zaprt za komentiranje.