Spomin, ki še vedno diši po ljubezni
Pogrešam ga. Spomin iz preteklosti, njega, s katerim mi je bil vsak preživet trenutek lep – prelep. Bila sem kot princeska, vse bi naredil zame, ljubil me je močno. Potem pa sem ga z mojim nerganjem potisnila tako daleč, da je odšel. Vsi ostali so le slab približek temu.
Včasih si želim, da bi se zgodil čudež in bi me znova objel tako, kot da sem edina na svetu.
Kaj narediti,kako pozabiti? A je se vedno moj? Ga poklicem?
Tvoja, 01.09.2025 ob 17:47
Pogrešam ga. Spomin iz preteklosti, njega, s katerim mi je bil vsak preživet trenutek lep – prelep. Bila sem kot princeska, vse bi naredil zame, ljubil me je močno. Potem pa sem ga z mojim nerganjem potisnila tako daleč, da je odšel. Vsi ostali so le slab približek temu.
Včasih si želim, da bi se zgodil čudež in bi me znova objel tako, kot da sem edina na svetu.
Kaj narediti,kako pozabiti? A je se vedno moj? Ga poklicem?
To kar opisuješ, je žal v človeški naravi. Ne pri vseh. Mnogi znajo ceniti in spoštovati ljubezen z nasprotne strani, mnogi ne. Večkrat se to ne da popraviti. Ker ko enkrat uničiš dušo in srce, zaupanje, svetost in čistost odnosa, je konec. Edina rešitev je, da delaš na sebi, odpravljaš svoje slabosti in upaš, da spoznaš še koga, ki te bo po rokah nosil in razumel in da boš to spoštovala.
Uf. Bom brutalno iskren. Kot moškega me kar zmrazi, ko tole preberem. Tako razvrednotevalno se to bere, da meji na patologijo. Preden se spustiš v kakršenkoli odnos, bi bil moj nasvet, da poprej poiščeš terapevta, da ti pomaga integrirati odcepljene dele.
To, kar je napisano, je namreč razcepljanje (angl. splitting). In način podajanja je krepko problematičen, nezdrav. Navdaja z grozo in odporom.
Nihče med nami ne potrebuje potrditve drugega, da je vreden. In tudi ti si vredna. In zato bi bilo dobro, da si nameniš objem, ljubezen, prizanesljivost in sprejmeš tudi vse tiste dele sebe, ki jočejo, lačni pozornosti in topline. In ko prehodiš to pot, bodo tvoji odnosi veliko bolj izpolnjujoči.
Le pogumno! Srečno ❤️
Če koga zanima, kako deluje t.i. narcistični baiting, je tole šolski primer. Ta zapis je izredno dober za boljše razumevanje narcistične dinamike.
Zapis sam po sebi uporablja narativ nekakšnega nezavednega kolektivnega arhetipa. Sam zapis ne vsebuje enega samega čustva. Hkrati pa proži močna čustva pri bralcu. S čimer se ustvarja t.i. shared fantasy.
Pri tem je povsem vseeno, katero vlogo v t.i. dramskem trikotniku zavzamete – najsi bo to vloga rešitelja ali vloga preganjalca – vaš odziv bo čustveno nabit in bo utrjeval narcisino fantazijo. V vsakem primeru ste ujeti v fantaziji in razpravljate o fantaziji (blodnji).
Zakaj fantsziji? Ker zapis ni tisto, kar proži v bralcu. Bralec ga dojema kot romantično zgodbico neke razpadle ljubezni. Tako deluje na površini. A če znamo prepoznati svoja čustva in se postaviti v opazovalca, kmalu ugotovimo, da gre za naš notranji impulz, medtem ko sam zapis ne ponuja ničesar, razen čustveo praznega skeleta.
V zapisu nemreč v resnici ni opisana povezanost, temveč instrumentalizacija človeka na raven objekta, ki služi zadovoljevanju egocentričnih potreb avtorice, do česar se čuti upravičena. Grandiozno upravičena – princeska, za katero bi nekdo naredil vse, kar njej pride na misel.
Brezčutno. Brez empatije. S slepilnim manevrom navidezne samorefleksije, ko svojemu nerganju pripiše razpad odnosa – kar pa je zgolj utrditev grandioznosti, ne pa uvid. Kajti uvid bi predpostavljal večplastno dinamiko, ambivalenco, ne pa vsemogočnosti nje, ki lahko z nerganjem doseže konec odnosa, kar vzbudi grotesknost in sočutje, saj vsi vemo, da če jo je zapustil zaradi nerganja, pa ni ravno princ na belem konju.
Ko zdaj ponovno preberemo besedilo z narcistično fantazijo v mislih, bomo naenkrat opazili, da ni v njem niti enega pristnega čustva. Najdemo zgolj klišejski sentimentalizem (“princeska”, “prelep”), literarne metafore (“spomin, ki diši”), romantične stereotipe (“vse bi naredil zame”), dramatiziranje (“čudež”, “edina na svetu”), ipd. Izostane pa kakršnakoli konkretna bolečina, kakršnakoli ranljivost ali žalost, kakršnakoli avtentična refleksija.
Besedilo torej ni čustvena izpoved, temveč gre za tipično čustveno PAST. Prepoznavni lingvistični markerji so odsotnost kakršnihkoli pristnih čustev. Nobene konkretne bolečine, jeze, žalosti,… zgolj in samo generične romantični klišeji. Naslednji bi bil “poetična” distanca od dejanskih občutkov
V oči bode preračunljiva psevdo-ranljivost:”Bila sem kot princeska” je romantizirana fantazija, ne surova resnica. “Spomin, ki še vedno diši” je literarna metafora, ne pa kako res visceralno doživljanje. Skratka, vVmse je “lepo zapakirano” za maksimalen čustveni učinek
Tu je še strategično pozicioniranje, ko se postavi se kot žrtev (da sproži sočutje), rako da idealizira izgubljeno ljubezen (da sproži nostalgijo) in konča z vprašanji (da sproži nasvete/pozornost)
V oči bodejo implicitni ukazi bralcu: “Občuti sočutje z mano”, “Povej mi, kako posebna sem bila”, “Pomagi mi dobiti ga nazaj”, “Daj mi pozornost”
To je šolski primer, kako čustveni vampirizem zgleda v praksi in kako subtilno poteka sesanje energije iz drugih brez pristne izmenjave. Za tiste, ki jih zanima. Da boste znali biti bolj pozorni.
Eh… Move on… ter pusti telefon na miru in ne gnjavi. ?
Meni tudi, močno. In ja… ne glede na vzroke in ozadja, ki so lahko v resnici sila neprijetni in jih lahko povsem razumem in sočutim, mislim da tu brez terapevta ne bo šlo. Vsaj pri meni bi bil to, če bi mi npr. kaj podobnega napisala nekdanja partnerka, bil totalen alarm in bi meni predstavljalo pretnjo, pred katero bi se počitil, da se potrebujem zavarovati.
Tvoja, 02.09.2025 ob 14:29
določeni komentarji so šli v skrajnost. Ampak vseeno hvala, da ste si vzeli čas, da ste prebrali.
ti sama najbolje veš kaj in kako je pri tebi, kdo si kaj nisi, kaj je bilo itd.. mahat vsepovprek z nekimi terapijami, psihiatri itd je zblojeno. to so neki kvazi instant recepti, ki naredijo več škode kot koristi, v teh vodah je dosti zlorabe pacientov.. problem teh s kvazi nasveti je ker ne slišijo, ne vidijo ampak vsiljujejo svoje domneve, ki na koncu z realo nima nič.
ženska je tipa začutila šele takrat, ko drugih konkretno NI začutila.., dotiki, objemi, poljubljanje, intima… tukej je fora…
Pol ji je kliknilo kaj je imela.., ampak cajt naredi svoje, obe osebi se s časom spremenita, ki sta včasih bila skupaj.., druga energija, če daš par partnerjev čes in pol te čarolije več enostavno ne moreš doživet, kot si jo doživljal takrat.. ..
Danes sem spet doživela nekaj, kar me je res zabolelo… Napisala sem temo, trudila sem se, odprla srce, pa pride ena in mi jo dobesedno ukrade. Kot da moje besede, moje misli, moje čustvo sploh niso vredni nič.
In veste, kaj je najbolj žalostno? To ni prvič. Tako kot mi je nekoč druga vzela mojega, ki je bil samo moj, ki sem ga objemala, ga ljubila… zdaj pa so mi vzeli še to. Vedno znova se počutim, kot da mi trgajo koščke srca, ki jih potem brezsramno uporabljajo kot svoje.
Mogoče sem preveč občutljiva. Mogoče preveč pričakujem. Ampak boli. In boli še bolj, ker se sprašujem – zakaj vedno jaz?
Anonimno391, 02.09.2025 ob 18:40
Danes sem spet doživela nekaj, kar me je res zabolelo… Napisala sem temo, trudila sem se, odprla srce, pa pride ena in mi jo dobesedno ukrade. Kot da moje besede, moje misli, moje čustvo sploh niso vredni nič.
In veste, kaj je najbolj žalostno? To ni prvič. Tako kot mi je nekoč druga vzela mojega, ki je bil samo moj, ki sem ga objemala, ga ljubila… zdaj pa so mi vzeli še to. Vedno znova se počutim, kot da mi trgajo koščke srca, ki jih potem brezsramno uporabljajo kot svoje.
Mogoče sem preveč občutljiva. Mogoče preveč pričakujem. Ampak boli. In boli še bolj, ker se sprašujem – zakaj vedno jaz?
Verjamem, da boli. Včasih je treba izjokati in odžalovati in porabiti ves tisti nemir, ki se poraja zaradi občutka krivice za kaj, kar nam pomaga najti varen pristan in trdna tla pod nogami.
Zakaj vedno meni je v bistvu zelo dobro vprašanje. Le izstopiti je treba iz igre. Kar ni lahko. V igri se počutimo udobno, nemoč nam je poznan občutek in manj grozljiv kot pomisel na to, da bi se morali soočiti z demoni v sebi. Dokler obstaja kdo drug, na kogar lahko pokažemo s prstom.
Lahko pa pogledaš iz druge plati. Nekdo je bolj rabil pozornost, kot si jo ti in je ukradel tvojo temo. Ni prijetno, a naenkrat se zaveš, da se počutiš vredno, ne zaradi tega, ker bi ti drugi dali to potrditev, temveč nasprotno – ker lahko ustvariš nekaj, česar si drugi želijo. In gradiš na tem občutku vrednosti naprej.
Srečno! ❤️
Forum je zaprt za komentiranje.