Spodbujanje razlik ki so zdaj vir konfliktov v družini

Vse otroštvo sem si želel biti kot starejši brat. Starša sta se vedno jezila name, zakaj sem tako ljubosumen na brata, me spraševala, ali če bo brat skočil v reko, ali bom tudi jaz,… Ko sem se odločal za srednjo šolo, se nisem smel odločiti za srednjo šolo, v katero je šel brat, oče mi ni svetoval, v katero srednjo šolo naj grem, mati pa mi je svetovala ekonomijo. Šel sem na gimnazijo, nato pa na ekonomsko fakulteto, ker mi je ekonomija bila všeč. Zdaj, ko sva oba z bratom zaposlena, pa na vsakem družinskem srečanju (npr. nazadnje za bratov rojstni dan) pride do prepira, da mene zanimajo stvari, ki očeta nikdar niso zanimale in da sploh nisem želel se naučiti stvari, ki jih je počel oče, prav tako pa da nisem hotel iti v srednjo šolo, v katero je šel brat. Ne oče, ne brat nočeta nič slišati o resnici. Oče se z menoj v otroštvu sploh ni ukvarjal, služil je denar v službi, popoldne fušal, in ko je bil doma, gradil in dokončeval hišo, v kateri smo živeli, pri tem mu je pomagal starejši brat, medtem ko je meni stalno govoril, kako je zame nevarno in da naj grem proč, se igrat s prijatelji, od katerih nihče ni bil tako postaršen kot sta si mati in oče želela, kar pomeni, da nobenemu od staršev noben moj prijatelj ni bil všeč. Zdaj pa neizbežno prihaja do prepirov. Da ne bi prihajal na rojstne dneve, pa ni opcija, ker smo se enkrat že skregali zaradi tega.

Želel sem napisati vsem tistim, ki tukaj gor na starševskem čveku bentite preko sinov in hčera, ki nimajo stikov z vami, kako lahko hinavščina pri vzgoji v otroštvu (starši spodbujajo razlike, ki jih v resnici sploh nočejo in se jim gravžajo) privedejo do problemov zdaj. Potem smo pa mi tisti, ki smo slabi.

Sprejmite svoja čustva: Razumite, da so vaša čustva popolnoma veljavna. Občutek neustreznosti, zavrnitev ali ljubosumje so lahko posledica dolgoročnih družinskih dinamike. scratch geometry dash
Poglejte nazaj: Poskusite razumeti, kako preteklost vpliva na vaše sedanje občutke in odnose. To vam lahko pomaga pri iskanju poti za sprejemanje in obvladovanje teh čustev.

Jaz imam tudi travme iz otroštva.

Hja, travmirala te bosta do konca, dokler boš hodil na rojstne dneve.

Saj zato ste se pa skregali. Ti verjetno nisi več želel prihajat na rojstne dneve, ampak potem onadva ne bi imela koga travmirat.

Poglej resnici v oči.

Če imaš svojo lastno streho nad glavo, službo itd., ju pač ne rabiš v življenju. Zakaj bi živel v travmi?

Jaz nimam te možnosti.

Jaz se na tvojem mestu ne bi spuščala v dogodke iz preteklosti, ker nimaš česa spremeniti. S pogovorom o tem tudi ne boš ničesar dosegel, ker jih drugs stran dojema drugsče kot ti in jih tvoj pogled in doživljanje ne zanima.

Bi se pa zelo jasno izrazila o tem, kaj se dogaja sedaj. Recimo oče ti očita, da se te ne zanimajo enake stvari kot njega. In kaj potem? Zakaj bi te pa morale? Ko starši omenijo kaj takega, se ne spuščaj v preteklost, v razloge in podobno, ampak jim takoj postavi mejo v smislu: ne, to me res ne zanima. In kaj potem? Zanima me pa x, y, z, ki tebe ne. Jaz nisem ti, ljudje imamo drugačne interese. V čem je problem?”

Ne bi delala nobenih primerjav z očetom ali z bratom, ampak na starše “pritisnila” v smislu, da morata tebe sprejemati takšnega kot si, kot samostojno odraslo osebo s svojimi zanimanji, ne kot nek podaljšek njih samih.

Pozabil sem povedati, da me starša tudi že potrebujeta zaradi nege. Stalno me kličeta, da rabita to in ono pomoč – košnja trave, obiranje pridelka, škropljenje zdaj v tem času. Ne morem zavrniti, ker bosta sicer živela v neurejenem okolju, saj je okoli njiju sadovnjak na hribu, ki ga sama ne zmoreta več obdelovati, kositi trave. Dolgotrajna oskrba, kot vidim, tega ne pokriva. Dediščini se pa komot odpovem, ker jaz ne želim tam živeti na stara leta, ker imam življenje urejeno tukaj v mestu. Pa še znam ne pol tistega, kar sta znala starša, ker me nikdar nista naučila in sem nazadnj, ko sem jima pomagal, naredil kaptalen lapsus in sta bila še 2 tedna jezna name.

Aha. Očitno si tako prisesan nanju, da raje igraš žrtev in ne potegneš črte!

Komu obdeluješ tisti sadovnjak: njuni trmi? Pomoč se da najeti; pa kje je zdaj zlati brat?

Joj, kok mi greste taki na živce: stike na minimum, ne da traumiraš še svojo družino, če jo imaš! Aja, saj res: kaj bojo pa sosedi in žlahta rekli?!!!

Mislim, da je to tvoj pogled na razmere v družini. Nikoli ne poveš kaj konkretno je tvoj brat, ki si želel biti kot brat in it v isto šolo.  Nisi se naučil kmečkih opravil in si s kmetije in starša sta te odganjala celo zivljenje stran od kmeckega dela? Marsikaj lahko natveziš, tega pa ne morem pogoltnit. To je ZAGOTOVO samo TVOJ poglet na vaše odnose, ki ni realen.

P.s.: Jaz bi se naučil delati kmetijska opravila samo da bi videl kaj je bilo zjutraj in zvečer, od sprememb pred delom in po delu. Samo oko se treba vrečk kako se delo opravlja.

Malo sumljivo hitro se razvija zgodba… ?

Mogoče sem pa samo že toliko navajena, da folk naklada, da sem po krivici v ta koš vrgla še tebe…

Če navedeno drži, potem bi rekla, da se moraš za dušni mir odreči svojemu mazohizmu. Kako ne pride v poštev, da nehaš hoditi na rojstne dneve? Bo kdo s pištolo prišel pote, če enostavno ne prideš? A prepirali ste se že zaradi tega? Ojoj, a tisto maltretiranje v živo je pa kaj boljše? No, sam veš.

Še en revček, kjer so vsi drugi krivi za tvoje neuspehe razen tebe. Si nesamostojna oseba .

Če je prepir v vsakem primeru-jaz nebi šla in bi pri tem vztrajala.Ko in če povprašajo zakaj,bi povedala svoje mnenje.Bi ga preslišali ali začeli kontra,se zopet odmaknem in ta krog bi ponavljala dokler ga ne dojamejo.

Čas je da odrasteš. To kar opisuješ se je, predvidevam da v 80-ih, 90-ih, dogajalo, tako ny prst ocenjujem, pri 80% družin. Jaz se staršev iz tistega obdobja komaj spomnim, po cele dneve smo bili zunaj, oni pa po svoje. Zdaj si odrasel, ne morejo ti zamere spred 30 leti usmerjat življenje. Nima smisla. Glej naprej, ne nazaj.

Zakaj bi se pa odpovedal dediščini? Saj vendar ne rabiš zaključiti na kmetiji, razen če jo prevzameš, kar pa je ne rabiš, ampak si jo po smrti staršev razdelita z bratom in te brat izplača, če jo misli obdelovati, ali jo prodata. Ne ga biksat, posestvo je dosti vredno.

Sicer pa so tvoji problemi s starši tipični. Želijo olepšati svoj odnos do tebe v tvoji preteklosti, da bi si ojalšali vest, saj globoko v srcu vedó, da so te v nekem smislu zanemarjali.

Kaj pa mama? Nekako se mi zdi, da se zgodba suče zgolj okoli moških v družini. Nikjer nobene partnerke niti nekega močnega stališča tvoje mame?

Človek mora na takšne stvari vedno gledati z neba, z daljave. Postavi se v kožo druge osebe, ki gleda tvojo zgodbo v gledališču. To, kar pripoveduješ niso tako težke stvari, da bi si zaradi njih grenil življenje. Ti imaš svojo zgodbo in pravico, da poveš kako si vse to sam doživljal in čutil. Pomembno je, da jim ob priložnosti, ko boš lahko povedal vse, kar te teži, poveš vse.  Oni mogoče to vidijo drugače, poskušaj jih dobro poslušati in tudi vprašaj, če ti kaj ni jasno. Potem spustiš in greš naprej in se ne spuščaš več v pogovore o tem. če kdo začne, se odmakneš in ne sodeluješ.

Kar se pa odnosov v družini tiče, sem pa vedno na strani tistih, ki pravijo, da se odnosov med sorodniki ne prekinja kar tako, saj nihče ni popoln, tudi ti ne. Sploh dandanes je težko, če družine nimaš na svoji strani.

Ni osamljen primer. Pri nas isto – enemu vse vtaknit v rit, tudi znanje, drugega odganjati – vedno najbolj monotona, ničvredna dela (“to ni delo, to je treba tako ali tako”, potem pa razvrednotenje in prepis vsega na otroka pravega spola. Drugi naj se pa ….

Pa kaj teb ni jsno, za božjo voljo?

LJUDEJ NE MARAJO DANES RESNICE.

Dokler boš gonila resnico naprej boš nepriljubljena, ne boš imela prijateljev, sodelavke te ne bodo sprejemale, ne doma itn.

Vedno moraš samo lagati in prirtjevati čeprav veš, da ni resnica in da ni bilo tako.

Sicer je stara tema, pa vseeno..

Starša sta očitno želela, da avtor pač ne bi delal kot fizikalec, pustila sta ga, da se je igral tisti čas, ko je familija (predvsem oče in starejši brat) delala. Oče je delal cele dneve v službi, popoldanski fuš, doma pa gradil hišo in skrbel za zemljo, avtor revež pa se je igral. Ni mu bilo treba pomagati in delati. Ni šel v neko poklicno šolo (kot verjetno brat), šel je na gimnazijo in potem naprej študirat.

Se mi zdi, da se avtor smili sam sebi, ker ne plešejo vsi okrog njega, pa čeprav je že odrasel zaposlen moški.

Nikakor ni res, da moraš hoditi k staršema pomagati. Imaš samo tako oprane možgane. Celo življenje sta te vzgajala v emocionalno razvalino, ki jo bosta lahko do smrti izkoriščala in poniževala. Dokler boš čakal na drobtinice njune naklonjenosti in odobravanja.

Obstaja samo ena pot iz tega. Nikoli se ne bosta spremenila, če ne boš ti izstopil iz tega začaranega kroga in postavil stike na minimum.

Ko pokličeta zaradi opravkov, NE GREŠ. Nimaš časa. Če je nekaj nujnega, jima pošlji številko koga, ki bi pokosil ali porezal drevje proti plačilu. Če nimata denarja, naj pokličeta brata. Če on ne pride, pač naj ostane nepokošeno. Kdo ima kakšno korist id tistega drevja ali trave? Tvoje nikoli ne bo, onadva od tega ne živita. Vse skupaj ima samo en namen – da tebe držita v psihološkem prijemu. Dejansko si jim samo brezplačna delovna sila in kanta za fustracije.

Samo ti lahko prekineš to. Stokrat na dan si na glas povej, da si človek, ki si zasluži spoštljiv odnos, ne predpražnik ali suženj. Postavi se pred ogledalo in na glas vadi, kako se reče NE. Pa ti bo enkrat uspelo reči ne tudi v telefon. In takrat idi počet nekaj za svojo dušo. Idi v kino, pelji ženo na romantičen vikend ali kaj podobnega. V tistem času pa preusmeri klice staršev na ženin telefon, bo ona ukrepala, če bi bilo kaj ekstremno nujnega.