splav:pravica do izbire
Margot,
kaj pa ti misliš o splavu. Je to res le vprašanje za nosečnico, ali zarodek res nima nobene pravice, vsaj pravice po življenju. Pravice po možnosti za razvijanje, rast in nato enkrat, po xy letih, po samostojnosti.
Nekako te berem, kot da to misliš.
Jaz pa mislim, da vse te polemike ne bi bilo, če bi imeli v sebi malo več vrednot. Mi. Ljudje. Starši, ki vzgajamo svoje otroke, nato naši otroci, ki bodo samostojno začeli živeti.
Vrednot, kot so vrednota po naporu. Vem, sliši se neumno, pa vendar… si misliš koliko manj umetnih splavov bi bilo, če nosečnica ob tem, ko izve za nosečnost, ne pomisli, koliko odrekanja bo morala doživeti, kako težko ji bo ob tem v življenju, koliko napora bo morala vložit v to, da bo kljub nosečnosti in otroku, dokončala študij, napr.. Ali karkoli. Ker če bi nosila v sebi spoznanje (doživeto spoznanje), da koliko večji je napor, toliko večje je veselje ob uspehu (ob tem naporu), verjetno ne bi ob tej obliki napora začutila takšen odpor, strah, zmedo v sebi.
Ali vrednota po ljubezni. Da zmoreš ljubiti tudi sočloveka. Ali v tem primeru, zarodka. Da znaš videti vso lepoto nosečnosti, tega daru, da lahko ti (oz. katerakoli) ženska, lahko daš tako veliko, da to zmoreš, da ti je ta možnost ponujena. Ne vem, ne predstavljam si, zakaj se določenim ženskam ob tem spoznanju, ne prebudi en skupek občutkov, ki zaščitijo nosečnost, vzljubijo nosečnost.
Ali vrednota po svobodi. Bogdan Žorž (psiholog, psihoterapevt) pravi nekako tako, da ni občutka svobode, če ni mej. In če v človeku ni odrekanja. Kar je v bistvu nasprotujoče si, ampak tako je. Da se počutiš svobodnega, se moraš nečemu odreči. In nekaj izbrati. Torej se mora v tebi zgoditi ta izbira. Saj je logično, na nek način. Če ne boš med ničemer izbiral, ne boš imel občutka, da si sploh kaj izbral. In ko nekaj izbereš, je v tebi občutek, da si svobodno odločal o sebi. In če bi imela nosečnica ob tem, ko izbira, ali obdržati otroka, ali ne, še v sebi občutke, zaščitniške in ljubeče občutke po obdržati otroka, in nebojazni? po naporu, ki ga bo morala vložiti v to, da bo ob želji po vseh ugodnostih za sebe, še primerno vzgajala otroka, v kolikor ne bi imela tega strahu?, negotovosti?… potem sploh ne bi rabili razmišljati o tem, o pravici do umetnega splava. Bilo bi vsem jasno.[/quote]
Draga it-ka,
Najprej razčistiva nekaj, da bova imeli bolj jasno sliko: življenje mi je bilo vsaj v tem delu toliko naklonjeno, da mi nikoli ni bilo treba sprejeti odločitve o prekinitvi nosečnosti, saj bi bila to najbrž ena najtežjih odločitev v mojem življenju. Za to sem izjemno hvaležna. Upam, da bo tako tudi v prihodnje (ja, ja, tako je, nisem tako zelo stara, kot si mislite in bi lahko imela še veliiiko otrok).
Sicer pa podpiram pravico do splava, razen v primerih (kot že omenjam nekje zgoraj), ko se ta pravica izrablja, npr. ponavljajoči splavi pri isti ženski zaradi neodgovornosti in pa v deželah, kjer se s prenatalno diagnostiko izpolnjujejo konzervativne želje, tako da ženske množično splavljajo ženske zarodke (Kitajska, Idija in na sploh Azija). Samo za informacijo (če sem si prav zapomnila), ocenjujejo, da zaradi tega na svetu manjka že cca 160 milijonov žensk (to je toliko kot celotna ženska populacija ZDA). Ti dve različici splavov bi preganjala do onemoglosti in najstrožje kaznovala.
Če pa govorimo o tistih ups! zanositvah (mladoletnice, starejše ženske, ki že imajo odrasle otroke, slabe življenj.razmere…) pa sem za splav. Ker če otrok ni zaželen, če je pričakovati, da ne bo ljubljen, preskrbljen in da mu ne bodo zagotovljene vse pravice, ki mu pripadajo, je zanj bolje, da ga ni. Tako jaz mislim. Še ne tako dolgo nazaj je bil primer v Mehiki (zdaj ne vem natančno-pišem po spominu), ko je zanosila 10 letna deklica in ko je mati komaj komaj dosegla, da so deklici opravili splav. Kaj bi ti storila kot mati na njenem mestu? Se borila za eno življenje in uničila drugo? Lepo te prosim…
Tisto, kar je pa mene najbolj zbodlo v tej temi v oči pa je, da še ni tako dolgo nazaj, ko ste se mi posmehovali, ko sem zagovarjala drugačno vzgojo (v vaših očeh zelo popustljivo), ko sem poudarjala, da je tudi otrok človek, majhen, pa vendarle človek s svojimi pravicami in da je treba otroku prepustiti možnost odločanja. Nadalje, sem bila zopet popljuvana, ko sem branila pravice homoseksualcev, ki so jim pri nas kratene, pa bi jim po vsaki zdravi pameti morale biti priznane. In najbolj glasni so bili prav tisti, ki v tej temi kategorično zavračajo splav in zagovarjajo pravice zarodka !???
Torej kaj? Borijo se za (kot praviš) pravice po možnosti za razvijanje, rast in nato enkrat, po xy letih, po samostojnosti, počakajo, da se otrok rodi, zato mu lahko potem vse druge pravice kratijo? No, resnično mi ni jasno, zakaj se pri teh ljudeh ne zbudi (kot praviš) tisti skupek občutkov po ljubezni in svobodi.
Smešni ste mi. Res.[/quote]
Kapo dol, Margot.
Kdor se želi zaščititi pred nezaželjeno nosečnostjo, se tudi bo. Tukaj denar ne igra vloge. Tabletke so zaenkrat brez doplačila, kondome na vsake toliko razne organizacije delijo brezplačno (če bi se kdo skliceval na to, da nima keša za kondom, ki v končni fazi ni zanesljiv). Torej se gre za vprašanje podstrešja – ali si odgovoren in ti je mar ali si glup v teh časih in razvitem svetu. Čist simpl.
Margot, treba je upoštevati, da so vsem nam primarne naše pravice. Tudi, ko se borimo za otrokove ali katerekoli pravice že, se to dogaja zaradi tega, ker je to podrejeno z našimi željami in s tem našo borbo za svobodo do lastnega izražanja in delovanja.
Vzgoja otroka prav tako ni nič drugega, kot izraz našega delovanja in s tem koriščenja pravice do tega, da nekoga oblikujemo po svojih željah in prepričanjih.
Če za primer navedem skrajnostni primer, da otroku dovoliš čisto vse ter mu ugodiš v vsaki njegovi želji, potem tak otrok sploh nima občutka za svobodo in nima pojma kaj sploh so njegove pravice. Takšen otrok bo zrasel v izredno nesrečnega človeka, ker ne bo imel razloga, da bi se sploh česa veselil in kaj cenil.
Margot.
Tudi jaz sem za splav v primerih, ko bi bil otrok prizadet (in posledično vsa družina). Ker sem za usmiljenje. To za mene pade v isti rang, kot evtanazija. To pa sem že zapisala, da za to pa sem.
Nisem pa za splav zdravih, lepo razvijajočih se zarodkov. Mi ne živimo v Mehiki. Zaenkrat naše razmere še niso takšne, da bi bilo tako zelo težko preživeti še ena usteca (vsaj recimo nekaj let). Sem se enkrat pogovarjala s starejšo gospo, ki je razlagala, kako so se morali “na stara leta” soočati z rojstvom pri hčeri. Hči še najstnica, dijakinja, ona že v meni. Kakšen šok je to za njih bil. Najprej so ji svetovali, celo pritiskali na njo (na hči), naj naredi splav. Da si ne uniči življenja. Pa deklica ni mogla. Nato so ji stali ob strani. Ji pomagali. Prevzeli skrb za vnuka, omogočili hčeri, da je dokončala najprej SŠ, nato študij. Kar me je najbolj pri tej zgodbi presenetilo, je bila ta toplina, s katero je govorila o svojem vnuku. Kako ga je vzljubila, kako sta tudi s svojo mamico stkala vez, toplo vez, neko mešanico med vezjo otroka-matere in sestre-brata. Niti eno niti drugo. Edinstveno, bi rekla. Hči si je po konačnem študiju tudi ustvarila (ali povečala) družino, še rodila otroke, imela moža.
Margot, v naši državi, se zaenkrat še da preživeti tudi, če dobiš še eno drobno osebico več v družino. Vsaj prvo leto takšen otrok res ne potrebuje tako zelo veliko, kot nas želi prepričati otroška industrija. In ker si že vprašala, jaz bi tudi pomagala svojim hčeram, če bi se kaj takega zgodilo. Le kako nebi? (Pa da ne bo zdaj Matkic skočil v zrak, imam službo, delam, služim in prispevam za razne pomoči v obliki otroških dodatkov ipd., ali bolje, dobim nazaj, kar prispevam v to skupno blagajno (oz. prispevam v to blagajno več, kot dobim nazaj.)
Toliko. Ostalo je pa tudi že Robi komentiral, da ne ponavljam še jaz.
Kaj po enem letu? Seveda, to je filozofija staršev, kjer imajo veliko otrok. Bo že država poskrbela, saj mora, a ne. Otrok si zasluži odgovorne, resne, pripravljene starše in predvsem zaželjenost. Če tega ni, naj se mati ne odreče nosečnosti in po porodu otroka preda ljudem, ki hrepenijo po družini, pa je sami ne morejo ustvariti iz takšnih in drugačnih razlogov.
Meni se ne smili nobena noseča ženska. Iz vseh strani smo bombardirani o tej tematiki in če se eni stari koki, ki je tik pred meno, “ponesreči”…potem je tupa na kubik in naj se žre do konca lajfa.
A da se ti je kdo posmehoval? :/
Mislim, da smo samo predstavili vsak svoje argumente in meni je žal, če nekaterim nisi želela ali mogla oporekat. Upam, da nisi sedaj užaljena?
Možnost odločanja ima nekdo, ki že ima neke izkušnje, česar pa, vsaj mali otrok, nima in gre bolj za izmišljevanje s katerim si (nevede) nenehno potrjuje lasten občutek večvrednosti, ki je lažen in na koncu v skrajnih primerih poguben zanj. Otrok ostane asocialen. Pri pretirani možnosti izbiranja postane zmeden, ne zmore nosit bremena, ki mu ga v dobri veri naložijo starši.
Podobno kot nap. vrt, ki ga ne obdeluješ in mu pustiš “lastno izbiro”. Zaraste ga trnje, plevel in nekaj divjih rož. Koristi od takega vrta pa ni nobene. Niti lepote.
Podobno je s tistimi , ki mislijo, da imajo spolne organe zgolj za zadovoljevanje lastnih spolnih potreb in je potem nosečnost (logično), breme, neželen dogodek. Očitno jim ni nihče povedal, da so spolni organi v prvi vrsti namenjeni razmnoževanju, užitek, ki se sprošča ob tej dejavnosti pa stranski produkt tega početja.
Današnja družba pa to pravilo postavlja na glavo in ravno zaradi “svobodne izbire”, neobdelanih vrtov preraslih z raznoraznim plevelom smo tam kjer smo…..
Nekaterih stvari v življenju pač ne moreš izbirat in pravila, ki jih je postavila narava se ne dajo spreminjat brez večje/manjše škode za tiste, ki jih kršijo in to dejstvo je strašno breme, neznosna krivica za tiste “otroke”, ki so vajeni večnega izbiranja, ki niso imeli možnosti spoznat, da je treba nekatera pravila spoštovat brezpogojno.
Nap pravilo, da hodimo po nogah ne po glavi…. 😉
“We really need to get over this love affair with the fetus and start worrying about children.”
Joycelyn Elders
10 letni otrok je otrok, pa če gledaš nanj iz Mehike ali Slovenije. Ne vem pa, kaj si želela povedati s tem vsaj recimo nekaj let. Kam pa potem z otrokom?
Naše razmere so takšne, da je težko nahraniti ena usta, kaj šele več njih. Četudi imaš solidno plačo. In lepo te prosim ne zbujaj mi slabe vesti, češ da se da živeti bolj skromno in z veliko manj, kot nam narekuje otroška industrija, ker je to ena velika debela laž.
Po mojih izkušnjah, če se ti že uspe s tistimi malimi usteci prebiti skozi relativno poceni vrtec (z nešteto olajšavami), ali imaš celo to srečo, da imaš v družini penzionirano, a še vitalno babico, se naslednjemu šoku, ob vstopu otroka v šolo, gotovo ne ogneš. Potem je pa iz leta v leto slabše (dražje).
Vmes pa tista mala usta, čez noč zrastejo v usta najstnika, ki je naenkrat za glavo višji od tebe. Ne misli, da ga boš nahranila z dvema ribama – to je uspelo menda le Jezusu, pa še to samo po Matejevem evangeliju in Bog ve, če se je na to za zanašati. Tistim velikim ustom naenkrat tudi polovica prasca, ki mu ga serviraš za kosilo ne zadostuje, da bi se pošteno najedel. Toliko o tem, da naj bi se vedno našlo še za ena usta.
In ja, saj vem, obstaja tisti bomo-že-kako, vendar me ta ne prepriča.
A da se ti je kdo posmehoval? :/
Mislim, da smo samo predstavili vsak svoje argumente in meni je žal, če nekaterim nisi želela ali mogla oporekat. Upam, da nisi sedaj užaljena?
Možnost odločanja ima nekdo, ki že ima neke izkušnje, česar pa, vsaj mali otrok, nima in gre bolj za izmišljevanje s katerim si (nevede) nenehno potrjuje lasten občutek večvrednosti, ki je lažen in na koncu v skrajnih primerih poguben zanj. Otrok ostane asocialen. Pri pretirani možnosti izbiranja postane zmeden, ne zmore nosit bremena, ki mu ga v dobri veri naložijo starši.
Podobno kot nap. vrt, ki ga ne obdeluješ in mu pustiš “lastno izbiro”. Zaraste ga trnje, plevel in nekaj divjih rož. Koristi od takega vrta pa ni nobene. Niti lepote.
Podobno je s tistimi , ki mislijo, da imajo spolne organe zgolj za zadovoljevanje lastnih spolnih potreb in je potem nosečnost (logično), breme, neželen dogodek. Očitno jim ni nihče povedal, da so spolni organi v prvi vrsti namenjeni razmnoževanju, užitek, ki se sprošča ob tej dejavnosti pa stranski produkt tega početja.
Današnja družba pa to pravilo postavlja na glavo in ravno zaradi “svobodne izbire”, neobdelanih vrtov preraslih z raznoraznim plevelom smo tam kjer smo…..
Nekaterih stvari v življenju pač ne moreš izbirat in pravila, ki jih je postavila narava se ne dajo spreminjat brez večje/manjše škode za tiste, ki jih kršijo in to dejstvo je strašno breme, neznosna krivica za tiste “otroke”, ki so vajeni večnega izbiranja, ki niso imeli možnosti spoznat, da je treba nekatera pravila spoštovat brezpogojno.
Nap pravilo, da hodimo po nogah ne po glavi…. ;)[/quote]
Sem zelo užaljena, ker nimam pravice, da bi za takšne “vrtnarje” uvedla kakšne bolj stroge zakone. Mogoče bi bilo šeriatsko pravo ravno pravšnje. :))
Glede spolne dejavnosti pa ne bom nič rekla ampak bom počakala, da tole prebere Boom. Moram pa reči, da se že vnaprej veselim njegovega komentarja. :))
Morda (še) nismo Mehika ali kaj še slabšega. Se pa precej trudijo v tej smeri in prosim, nikar ne posplošuj na podlagi enega (srečnega) primera.
Tisto glede službe pa je bil moj post (ne Matkičev). Ne glede na vse, se morda nahajaš v okoliščinah, ki ti omogočajo večjo varnost kot komu drugemu. Čisto kot primer: če bi poleg službe imel še kakšno njivo in pujska v hlevu, bi verjetno tudi jaz drugače razmišljal.
Berem to (precej zanimivo) temo in se čudim – ne razumem ljudi, ki prelagajo odgovornost srečnega in neobremenjenega otroštva (in lastnega starševstva) na državo, češ da bo država že dala, da bodo otroci nekako preživeli/preživotarili. Država vam tega ni dolžna! Prelagati nanjo, da bodo otroci siti, na toplem, oblečeni….ta socialistična miselnost je preživeta; ne morem verjeti, kako nekateri ljudje v teh časih (še) razmišljate. Mar vsi starši funkconirate z motom “nekak bo že”? Odvadite se tega! (pravic je vsak dan manj).
Stari, ti pa tako močno to vedno znova poudarjaš, namreč da je seks v prvi vrsti namenjen razmnoževanju, da sem vedno bolj prepričan, da si dobil seksat šele, ko si našel taresno, ki je bila pripravljena imeti otroke s tabo.
Drugače si ne znam razlagati te tako močne averzije do spolnosti kot take.Kislo grozdje. Ker sam tega nikoli nisi bil deležen, sedaj vneto prikazuješ tiste, ki seks jemljejo predvsem kot užitek, kot neresne.
Bom podala svoje mnenje kar vsem naenkrat.
Zakaj se zanašamo na državo, da bo država dala… ja iz tega razloga, ker država tudi jemlje. Jemlje nam, ki delamo, je jemalo ali še jemlje tudi našim bližnjim in daljnim sorodnikom, prijateljem, znancem, in vsem ostalim, vse iz razloga, da bo dalo tudi nazaj (vsaj naj bi bilo tako). Mar ne? V kolikor pa bi država želela, da si sami financiramo svojo penzijo, zdravstvo, in nenazadnje šolanje, varstvo… naših otrok, potem pa naj država tudi nam neha jemati. Ali vsaj ne v takšni meri.
Ja, lahko bi rekli, da imam četico otrok. Pravzaprav jih imam 4. In kaj zdej? So zato kaj manj srečni kot tam, kjer je samo eden ali dva? Imajo zato kaj več težav, so zato kaj bolj prikrajšani. Lahko da so, kaj pa vem, vem pa nekaj, da še v tako nesrečnem otroštvu, tudi za te nesrečne otroke, posijejo žarki sreče. In še v tako srečnem otroštvu, “obilnem” otroštvu, ni in ni teh sončnih žarkov sreče, ne tako veliko, kot si mislimo, da bi moralo biti, kaj šele “ves” čas. Imam pred sabo zelo tipičen primer, kjer oba starša zaslužita za 2x toliko, kot dobim jaz plačo + vse ugodnosti, otroka imata vse, res, dobro so preskrbljeni, pa zato otroka nista nič bolj srečna, kot so moji otroci. Ponavadi je še tako, da ko se vidimo, se obiščemo, da so moja dekleta polna energije in nasmejana, tista otroka pa sta bolj … depresivna. Tako nekako.
Če bi bilo srečno otroštvo pogojeno z materialnimi dobrinami, potem v kakšnih deželah skoraj ne bi smelo biti smeha in zadovoljstva. Pa je. Ker kar resnično otrok potrebuje (seveda potrebuje neke osnovne dobrine, kot je hrana, obleka, obutev…), ampak kar res (zraven tega) otrok potrebuje, vsaj majhen otrok, je v prvi vrsti neko toplo okolje, niso pa to vse možne igrače. Glej, jaz sem igrače kupovale pri prvi hčeri, pa pri drugi, pa pri tretji (kar seštevaj), igrač kolikor želiš, pa vendar se je najmlajša hči še najraje držala v moji bližini, počela stvari, ki jih jaz počnem. Igrače pa so potem samevale v nekem kotu. Ali v stajici. Namesto hčera so se v stajici igrale kar igrače same. Hčere pa so se igrale z vsemi posodami, jogurtovimi lončki, takšnimi in drugačnimi škatlicami, zdaj se še lahko igrajo z zamaški, da ne omenjam koliko možnosti za igro je na kmetijah… Če samo omenim presipavanje, brskanje, mešanje… po mleti koruzi ali žitu. Ni ga boljšega za otroka, kot spustiti ga ven. Mu daš žogo ali balon, pesek ali mivko, vodo, nekaj takšnih in drugačnih lončkov in igra je tu. Otroci mešajo, delajo blato, sadijo potrgano travo, kakšno rožico tu in tam… ne vem, ali je tu res potrebno imeti takšen in takšen dohodek, da boš otroku nudil takšne in drugačne igrače. Zakaj? Le zakaj?
In zato sem napisala, da v prvih letih za otroka ne potrebuješ toliko nekih materialnih dobrin, kot nas je v to prepričala otroška industrija. Niso zaradi vozička za 500 eur otroci nič bolj srečni, kot so tisti, ki se nosijo v naročju ali v kengurujčku, štorklji. Bi stavila, da je otrok še vedno raje v naročju, kot pa v vozičku. Pa čeprav je ta bil kupljen za 500 eur, in še zdaj diši po novem. Ali pa otroka obleči v oblačila, ki so bila kupljena za 50 eur, ali pa tista, ki so bila za kupljena za pol manj. Kakšna pa je razlika? Kar je otroku mar je to, da ga ne zebe in da mu ni prevroče. Poslinil, zamazal… bo pa itak ene ali pa druge.
Sklicevati se na to, da ne moreš imeti otroka, ker ne veš kaj bo čez leta… hm, kaj pa vem. Lahko bo hudo, težko, ne bo toliko nekih materialnih dobrin,… ali pa ne bo tako. Tega ne moreš vedeti. Lahko pa vedno težiš k temu, da si življenje obrneš na boljše, lažje. Delaš na tem. Sklepaš prijateljstva, ustvarjaš možnosti, poslušaš, kaj imajo za povedati razni delodajalci, šefi, direktorji, kaj iščejo v delavcu, kaj cenijo, (ali pa bolj ali manj tvegaš in sam odpreš obrt), pridobivaš znanja, izkušnje.. in v roku nekaj let res ne moreš reči, da ne boš niti enkrat imel možnost zagrabiti boljšo priložnost ali dobiti službo… Takšno razmišljanje za mene ni smiselno. Nič dobrega ne prinaša. Ne za takrat, ko razmišljaš, ne za daljno prihodnost, ker to razmišljanje ponotranjiš in se boš vsega loteval s takšnim predznakom, predznakom, da ti ne bo uspelo, da nima smisla ipd..
Tako. Toliko. Saj mi ni potrebno verjeti. Ampak tako jaz delujem že kar nekaj let, in zaenkrat se je obneslo. Kaj bo pa prihodnost prinesla, pa še ne vem.
Res ne..Dolžna je zmetati milijarde v mafijske banke, ker ubogi tajkunčki, ki so brez vsega, ne morejo vrniti milijonskih kreditov.
In v dobro te mafijske države, se bomo ljudje odpovedali še tem drobtinicam, ki nam jih tako “dobrodušno” daje in poleg 500 davkov še z zadovoljstvom sprejeli še petstoenega…Saj, eden gor ali dol…
bejž no, državi ni treba, državljani pa moramo skrbeti, da bo državni aparat na toplem, da bo imel kaj za jesti, in po možnosti, če bomo zares pridni ,da bodo imeli kaj za delat? prav na kozlanje mi gre , ko berem take zmazke kako država pa že ni dolžna za nikogar skrbeti na drugi strani pa smo državljani dolžni skrbeti za državo…veš kaj ti rečem kurc gleda državo, vsak naj skrbi le zase pa bomo videli kako dolgo bo trajalo, da se država sesuje sama vase, človek bo vedno preživel, država s svojim aparatom pač ne….tako uči zgodovina……glede socialistične miselnosti pa še tole…socializem nam je položen v gene..temu se reče poskrbeti za svojo vrsto…še živali so zmožne večje empatije kot kapitalistična drhal…ja calypso, pravico je vsak dan manj..je pa zato vsak dan več represije s strani države v obliki davkov in dajatev…koliko vas tu na forumu vas ima jajca priznati, da sesate državni sesk, ste zaposleni v javni oz državni upravi? poskrbite še vi zase, le zakaj bi moralo ostali skrbeti za vas?
Stari, ti pa tako močno to vedno znova poudarjaš, namreč da je seks v prvi vrsti namenjen razmnoževanju, da sem vedno bolj prepričan, da si dobil seksat šele, ko si našel taresno, ki je bila pripravljena imeti otroke s tabo.
Drugače si ne znam razlagati te tako močne averzije do spolnosti kot take.Kislo grozdje. Ker sam tega nikoli nisi bil deležen, sedaj vneto prikazuješ tiste, ki seks jemljejo predvsem kot užitek, kot neresne.[/quote]
Pa še to je verjetno v lajfu seksal 2x… ko je naredo froca LOL
Cilj Sveta bi morala biti zmanjšanje števila prebivalcev na cca 1 milijardo…. to bi blo idealno za vse….
Razen za multinacionalke in banke seveda…
Tako da čimveč splavov = bolše za vse!
Forum je zaprt za komentiranje.