Splavila, ker ji je umrl mož

Zanima me vaše mnenje kaj bi vi naredili v tem primeru. Mlada družina je že imela enega otroka, želeli so si še enega in imeli tudi nekaj težav. Žena je kasneje zanosila naravno, a se je sreča kmalu skalila, ker je  v nesreči umrl mož. Potrta žena se je ob tragičnem dogodku odločila, da je dovolj, da sama vzgaja enega otroka in je zato drugo nosečnost v tretjem mesecu prekinila. Meni ne gre v glavo kako lahko splaviš otroka, ki si si ga tako želel. Kako lahko splaviš otroka, ki je od pokojnega moža in bi saj del njega še živel naprej. Kako bi bilo v primeru, da bi mož umrl par mesecev kasneje? Bi dala otroka kar v rejo? A ni že smrt moža grozna, pol pa še končaš zaželjeno nosečnost.

Boga ženska! Naj ji bo moč naklonjena. Upam pa, da nikol ne bom rabla o tem razmišljat, mogoče se tud ti ne sprašuj preveč, da ti ne bo sluuučajno dano tako težko situacijo okusit!

Ženska se je pravilno odločila. Poslušala je sebe in ne čečavih babnic v okolici.

Si sploh pomislila kako bi ji bilo ob vseh težavah vzgajat še enega otroka?

Veš kako grozno je, ko izgubiš ljubo osebo? Kako grozno ji bo še leto, dve, tri leta… žalovanje namreč traja toliko časa ali celo še kaj več let. Ob vseh teh problemih se naj bi ukvarajala še z dojenčkom?

Že tako ji bo težko, ker bo sama z otrokom.

TI pa namesto, da bi ji pomagala s kako toplo besedo pa kdaj pa kdaj vzela otroka v varstvo, ji pa še pod nos mečeš splav. Ne samo njej, raje to razlgaš po celi Sloveniji.

Splavila je ravno zaradi čečavih babnic, ki so jo prepričale, ko je cincala.

In kaj si ti?

Ena nesramna opravljivka. Njej je hudo, ti pa jo nesramno opravljaš okrogi in okrog.

Kako bi bilo tebi ob izgubi partnerja, kar je izjemno težko žalovanje, biti noseča, skrbeti za dojenčka in še za enega otroka?

Daj ženska, vsaj malo pameti uporabi no.

In verjamem, da se je odločila tako kot je prav. Če ji ne želiš pomagat, ji tudi ni potrebno škoditi.

Njej je že tako zelo hudo ob izgubi moža. Verajmem, da tudi splav pusti psihične posledice in da je ženskam izjemno težko, ko naredijo splav. TI pa nesramna kot si, ji še dosipaš sol na boleče rane.

Ene babe ste res do kraja zlobne.

Zase se brigaj. Ne rabi še kupa opravljivih zmešank, ki nimajo kaj početi poleg vsega ostalega.

Če se že moraš vtikati, se daj koristno in išči nasilje nad šibkejšimi in namesto čvekaj o njem, prijavljaj.

Ne moreš vedeti, ker nisi v njenih čevljih!

Žalostna zgodba. Avtorica, stoj ji ob strani, če se je že tako odločila. Sigurno se ji srce trga. Grozno ji mora bit, ne obsojaj jo, tako ji boš najbolj pomagala.

Marsikaj ne gre v bučo, dokler si samo objektivni opazovalec. Drugače gre, ko obuješ človekove čevlje in z njimi vsaj poskušaš hoditi.

Lahko nekdo izza okna še tako razumsko pove, kaj bi, a ko si v situaciji, je morda odločitev čisto drugačna kot takrat, ko si objektivno razmišljal. Ob travmah se odpre drugo obzorje. Ter tudi odločitve.

Kaj bi lahko, kaj ne bi, je brezpredmetno. Njen mož bi šel lahko tudi po drugi poti, šel kasneje ali prej, pa ni rečeno, da bi bil kje drugje ob nepravem času, na nepravem mestu. Zakaj odločitev kot je, ne vemo, ne poznamo. Kako se sami odločate, ne zahteva od nikogar, da se isto/enako. Niti kadar kdo žaluje. Še manj, da pričakujete, da bodo ljudje postopali_reagirali, kot vi sami.

Kdo si ti in kaj te ima vse skupaj za brigat???

Mislim, da ji nima pravice nihče, ampak res nihče, česarkoli očitati. Ona bo živela z bolečino ob izgubi moža in ona je presodila, da bo ta bolečina malo manjša, če ne bo na svet spravila še ene uboge duše, ki bi bila brez očeta. Se mi pa zdi zelo grdo in brez empatije takšno obsojanje te uboge ženske in objavljanje njene zgodbe na forumu. Gre za privoščljivost? Pomanjkanja lastnega življenja in posledično za naslajanje nad nesrečo drugih? Sama veš. Vedi pa, da se te njena odločitev ne tiče.