splav
Nisem šla na splav toliko po svoji volji kot po mamini, ker sem takrat še študirala. Takrat, ko bi se naj otrok rodil, se je pa začelo. Leta me je psihično zelo zdelovalo. Zdaj imam dva otroka in če bi se pozneje kdaj ponesrečilo, na splav verjetno več ne bi šla. Še enkrat vse prestajati bi bilo prehudo.
V sedmem tednu je zarodek velik 7-8 mm in ni v ničemer podoben otroku. Glede na veliko moraliziranje pa to ali ste tisti, ki tako moralizirate že kaj naredili za kakšnega nezaželenega in zlorabljenega otroka, ki pa se je rodil? Po mojem ne. Torej eno je govoriti, drugo pa kaj narediti in se žrtvovati za svoje principe.
Tudi jaz nisem zagovornica splava. K sreči mi tega ni bilo treba nikoli storiti. To, da se kar tako odločiš za prekinitev življenja, pa ti potem sploh ni žal,… jaz tega ne morem razumeti. Za to odločitev bi se težko odločila, četudi bi mi to svetovali iz zdravstvenih razlogov. Ko se jajčece in semenčica združita, je to začetek novega življenja. Vsak človek je odgovoren za posledice svojih dejanj, zavedal naj bi se jih, preden do tega sploh pride. Danes imamo kup kontracepcijskih metod, s katerimi se to da preprečiti. Prekinitev življenja je umor, pa naj bo to nerojeno dete, človek ali pa drugo živo bitje. Isto bi se lahko zgodilo z vami, ki tako razmišljate. Sem hči matere, ki je samo 15 let starejša od mene. Mami, hvala ti za ŽIVLJENJE!
Glej! Lahko se zgodi, da ženska kljub zaščiti zanosi. Če par nima osnovnih pogojev za preživljanje otroka se mi zdi prav, da ženska prekine nosečnost.
A ni to bolje kot pa da otrok živi v pomanjkanju ljubezni ali pa materialnih dobrin? Če nimaš stanovanja in rednih dohodkov je težko imeti otroka. Ne moreš pričakovati, da bodo starši vzdrževali tebe in še tvojega otroka.
Jaz tak splav zagovarjam.
Ne zagovarjam pa splavov, ko par ne pazi in si reče: ah če se kaj ponesreči greva pa še vedno lahko naredit splav.
Samo moje mišljenje!
lp
Danes, ko je toliko zaščite je pa res nepotrebno razmišljati o splavu….življenje je res čudno…eni delajo splav in jim celo ni žal, eni pa se moramo truditi in truditi, pa žal nič…..
odgovarjam /, nič nismo naredili za boge otročke, ker žal nimamo možnosti. Da lahko v naši državi posvojiš otroka traja cca 10 let.
Pa da ne bo pomote…nisem moralist, o.k., če se zgodi nezaželjena nosečnost ali bodoča mamica res nima možnosti za preživljanje otroka….
Ampak izjava, da ženska naredi splav brez slabe vesti in da ji ni žal. To pa je too much.
Se popolnoma strinjam s tabo. Splav naj se uporablja le v skrajni sili – ko razmere RES ne dopuščajo otroka.
Mojo mamo je njena mati pri 22-ih nagnala delat splav, ker je zanosila s fantom, ki ji (njeni materi) ni bil dovolj dober zanjo. Čeprav si je moja mama otroka želela, imela je tudi službo in torej tudi zadovoljiva finančna sredstva. Ker je bila moja stara mati vedno gospodarica, se ji je moja mama podredila in zaradi tega še vedno trpi! Svojo izkušnjo mi je zaupala šele pred enim letom. Zatorej svojo staro mater še bolj sovražim, čeprav je tudi prej nisem imela ravno rada! Po tem splavu je moja mama zelo težko ponovno zanosila, pred mano je enkrat spontano splavila, šele po dolgih letih je s težko muko donosila mene. Zatem ni več mogla imeti otrok.
Sama sem vedno skrbno pazila na kontracepcijo, zanosila sem, ko sva bila z mojim na to pripravljena.
čao
Tudi mene srce zaboli, ko prebiram odgovore v stilu: ja, naredila splav, in kaj potem? Kakšna brezosebnost…kakšen odnos do lastnega telesa…do razvijajočega se življenja….do ploda ljubezni….brrrrrr…Morda res bolje, da niso matere.
Kot so napisale že nekatere predhodnice: v izjemnih okoliščinah je splav res edina rešitev, a te okoliščine so zaradi izjemnosti tudi redke.
Sama nikoli nisem naredila splava, poznam pa 3 prijateljice. Dve si še danes očitata in trpita zaradi tega (pravita, da si ne bosta nikoli odpustili), tretja pa je morala splav narediti zaradi velikega rizika (pred zanositvijo in v času zanositve psihiatrično zdravljenje s “konjskimi” odmerki, večletne ponavljajoče se depresije s samomorilnimi nagnjenji – splav so svetovali zdravniki) – v tem primeru je splav zame opravičljiv.
slavila sem enkrat pri šestnajstih. Kasneje se je zaradi zelo dobrih prijateljic razvedelo in za vse sem bila kurba. Ni mi žal, saj bi veliko zamudila in verjetno bi bila izobčena. Po drugi strani pa sem imela ful travme zaradi tega, poleg nočnih mor seveda. Sedaj sem srečno poročena in imam dva otroka. Mož se je pred najinim poznanstvom gibal v krogu, kjer so govorili o meni kot kurbi in sem ga komaj prepričala, da nisem takšna, saj me je on nameraval le spolno izkoristiti. Naj povem še to, da sem zanosila s prvim resnim fantom, s katerim sem hodila tri mesece, kasneje sva se razšla(vzrok-kao sem zanosila z drugim), spala sem do svojega 28 leta le s tremi. Z možem sva skupaj že 11 let, poročena pa 6 let.
E moje babe kaj vam je no?
Pri štirih tednih ima otrok že vse organe samo še razviti do konca se mu morajo.Se pravi ima:srce, katero mu bije!!!!!
Premislite malo tiste kokoške,ki pišete o splavu kot,da je to vsakdanje in brez kakršnega koli občutka!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!
Lp:))))))))))))))))))))Pink
Forum je zaprt za komentiranje.