spet odnosi v zakonu

Večno izpisana, izpeta tema, pa dodam še jaz svojo. Ne biti hudi.

Otroštvo mi ni bilo lahko, nezaželen otrok, odraščanje pri babici, brez nekega izkazovanja čustev, ljubezni. Materialno vsega preveč. Oče neznan, mama me kupovala z darili, denarjem. Da si je lahko olajšala vest, ker je odšla, me pustila. Z očimom nikoli nisva našla skupnega jezika. Krivda verjetno vseh skupaj. Odrasla v trmasto kljubovalno bitje, saj sem se vedno morala boriti za obstoj, dokazovanje da obstajam.

Spoznala partnerja v tem obdobju, sedanjega moža, tudi on ni izhajal iz neke “prave” družine. Oče cele dneve delal, vsi so se mu doma prilagajali, bil pač glava družine. Včasih tudi nasilen, če je kdo želel misliti s svojo glavo. Pa vendar sva se nekako dopolnjevala – jaz vihrava, on umirjen. Dva pola, ki sta lahko z sobivanjem eden drugemu v podporo, pomoč pri njegovem manjku.

Iluzija, kakor se je izkazalo. Kljub vsemu sva vozila skozi križe in težave. Pa vendar, kakor se sedaj vidi, sva oba nekaj pogrešala. Vsekakor pa si nisva znala (hotela?) pokazati pravih čustev. Otroci odrasli, odšli, nato… Nesreča ali sreča. Nosečnost, časovno prepozno za splav.

To malo bitje je pomladilo oba, žal moža samo za kratek čas. Vedno manj mu je za ukvarjanje z otrokom (osnovnošolec), sprehode, igro… Pa vendar – niso leta tista. vse drugo ga bolj zanima, družina mu je na zadnjem mestu. Nismo finančno idealni, pa vendar se venomer žene za delo, denar, kako nam želi omogočiti boljše življenje… Ne pomaga, da mu vsi domači ter prijatelji govorimo, da je dovolj, če je ob nas, z nami. Da denar ni vse (toliko ga tudi ne prinese dodatno, da bi imelo smisel biti tiho in trpeti, žal). Velikokrat ga kdo prepelje žejnega čez vodo in mu niti ne izplača oddelanih ur. Ampak pustimo to.

Sama vedno bolj pogrešam ob sebi partnerja, ki bo Z MANO. Ne mislim fizično prisotnost, ampak – da mi da vedeti da obstajam, da me želi ob sebi, me pogreša če me ni,… Res da tega ni nikoli znal, se je pa včasih vsaj malce potrudil. Sedaj pa… Nikoli me ne pohvali (razen ko mu očitam, da nič ne opazi na meni), večino bo pri najboljši stvari našel ter glasno povedal le kritiko. Da bi me podprl pri kateri stvari – ne. Me raje postavi na realna tla (po njegovo) – naj ne upam preveč. Sama se trudim, ga pohvalim, spodbujam… nazaj tega ne dobim.
Če le ima čas kak vikend skuha kosilo. Pohvalim ga, se zahvalim, rečem da nebi bilo treba, da bi le videl, da človeku prija pohvala. Mojih del ne komentira, ne opazi. Le včasih reče – toliko si delala, potem boš pa ponovno javkala, kako te vse boli. (pa mu ne javkam kako boli!, samo včasih rečem otroku, da se ne morem žogati, ker me malce noge bolijo).
Po glavi mu zadnje čase hodijo ženske (saj so mu vedno, kot pač moškemu, ampak sedaj gre preko vsega okusa). Med vsakim pogovorom s prijatelji, obiski namiguje na sex, sex to, sex ono, neokusne dovtipe,.. Ljudje se počutijo prav nelagodno in so se ga začeli izogibati. Laži so mu postale kot hrana. Laže mi skoraj vse. Ko ga povprašam zakaj danes tako jutri pove drugače mi trdi da se motim. (včasih s kakšnim SMSom dokažem kako je dejansko bilo), zato se je pričel izogibati pogovoru. Tako je tudi “pozabil” da hodi z neko žensko na kavice, se z njo pogovarja po telefonu vsak dan, ji piše sladka sporočila… Ko sem rekla da bi tudi meni lahko kdaj, je bilo kot bi ga udarila. Da kaj bi še več rada.
Očitno je zakon v krizi. Jaz tako ne želim naprej. Ob sebi želim človeka, ki mu lahko zaupam, ki bo stal ob meni v dobrem in slabem, ki mi bo pokazal da me ima rad… Vem, včasih me to ni tako motilo, zato sem si sama kriva. Ampak – sedaj želim več. Očitno mi mož tega ne bo dal, kajti ko sem mu povedala sem dobila nazaj – tak pač sem. Naj ga pustim, upam da me bo nehal motiti tak njegov odnos (se bom navadila, ohladila), naj si najdem ljubimca (nisem tak človek, ki bi iskal).. Ne vem kaj naj. Težiti mu nima smisla, ker bo še bolj blokiral odnos, sama tako ne bom vzdržala – nimam ideje. Svetovanje – je že bilo v igri, ampak… Ne more iz svoje kože. Iz veseljaka je postal zavrtež, vse ga moti, družba velja samo kar on reče, nepoznani ljudje ga motijo, kot da se jih boji. Če greva kdaj na pijačo v lokal, vidi tam koga poznanega – ne prisede, ampak pozdravi potem pa se usede v kot, kot da beži. In ne greva na neke zaupne pogovore, samo reče, ko ga vprašam, da se ne želi pogovarjat, ker mu ni všeč ta človek. Pa saj mu noben ni. Sama se z vsemi temi pogovarjam, hecam in res izpade čudaško, da z možem pa se jih izogibam (poznava jih oba!).
Res je dolgo pisanje, ampak – še bi lahko pisala. Bi imel kdo kak nasvet? Lahko me popljuvate, samo povejte kaj naj naredim, da se odnos izboljša. Če je sploh upanje, da je lahko kaj bolje!

pomoje da ti ni pomoči (oz pač tej zvezi)

Da je tip postal taki kot je (iz veseljaka kot si opisala v zadrteža) je moglo bit narobe še kaj več kot samo tole kar si napisala.

Kolkokrat pa seksata?

Tu bi lahko bil začeten problem… če tip namiguje na seks mu ga pa malo več ”ponudi” ali ”vsili” da boš vidla kak bo reagiral…

če te bo zavračal se vprašaš

a) kakšni izgled si imela pred leti proti danes! (si še tak seksi kot si bla?)
b) ali ima ljubico?
c) pač se mu več neda bit s tabo????? (morda je kriv otrok!)

Jaz osebno menim da je njemu vsega vrh glave (otrok + tvoje matretiranje (to ko ga iščeš na kao malih lažeh)) in da se zato zapira v sebe…

Samo ni mi pa jasno zakaj se nebi želel družit s prijatelji… (tu bi lahko ugibal da prijatelji vejo za ljubico pa ga je strah da se bodo v prisotnosti njega obnašali kot vedno in omenli ljubico )

Jaz bi se kar strinjala s tem, kar je Matkic napisal. Se pa sprašujem, glede “prijateljev”, verjetno to pravzaprav niso prijatelji.

Mogoče ga enostavno moti neka površnost. Mogoče, ne vem, ti ga poznaš, je kot tih in umirjen človek, kaj v sebi razmislil, kaj dognal, in ga moti neko navidezno prijateljstvo, ko se nekaj v tri dni govori, nobeden pa ne vidi osebnosti drugega, samo nek čvek brezveze. Ne vem, saj sama vidiš. Mogoče bi samo rad imel mir.

Koliko sta pa stara? Omenjaš otroka, ki je že na svoje, ali lahko potem sklepam, da sta vsaj tam okoli 50 let?

Univerzalni recept… kaj pa vem, vsekakor razumevanje, sprejemanje, podpora, če kaj pomaga, in seveda, vse kar je naštel Matkic. Kakovosten seks, primeren izgled in seveda, primeren značaj, obnašanje.

Ja, stara sva malo pod 50, sex – je takrat, ko on ni utrujen, prijatelji – jih ima samo on, vse kar so moji prijatelji, so zanj znanci, nihče ni vreden besede prijatelj.. (če sem bolj natančna – moji so vsi pošteni, prijazni ljudje, nikoli nesramni do njega, njegovi “prijatelji” pa varajo partnerke, lažejo ljudem, govorijo slabo o meni (tudi njemu), imajo dva obraza… Ni važno kako se oblečem – trenerka ali sexi oblekica. Ne opazi ter ne komentira. Vse sem že poskusila, pa vendar brez uspeha. Niti ni recepta kdaj bo dobre volje kdaj slabe.

O_o kaj naj bi bil otrok kriv???

Otrok ne lahko “siten” bolje rečeno vznemirjen, ker čuti, da starša nista usklajena, da se oddaljujeta drug od drugega, da jima nekako ni mar zanj oz je vsa vzgoja na ramenih enega od niju.

Logično, da se je izgled spremenil od nekoč ko sta imela 20 in kaj sedaj? On bi še vedno imel tisto pri 20ih in ker ona ni več taka ima sedaj on upravičen razlog, da jo zamenja mogoče celo reklamira ?…. :/

Ljubica…. hm mogoče sploh ni potrebno, da ima (že) ljubico, dovolj je, da sanjari o nekom, namesto, da bi se njej posvečal, njej zaupal, se z njo ukvarjal….. posledično mu misli bežijo nekam, ona je pa vse bolj “tečna” in nezanimiva, skratka moteč dejavnik v njegovem življenju.

Kaj naredit? Ne vem, v vsakem primeru je dobro postavit karte na mizo in povedat kaj nas moti in zahtevat odgovore. Seveda je potrebno to izvest na primeren način.

Je bilo v igri? Kaj to pomeni, da sta že bila tam in ni bilo nikakršnega (pozitivnega) efekta?

Pa se mu ti kdaj PONUDIŠ ko ne opazi?

recimo greš z roko saj veš kam…. se morda pred njim pobožaš po svojem telesu itd… ?

Pa dajte no… če nimata osnove, tud neko rajcanje ne bo pomagalo. Sex je osnova veze, vendar moraš za sex čutit vsaj neko simpatičnost, naklonjenost, željo. Če tega ni, če te partner ne zanima, da imaš do njega celo odpor, potem nobeno rajcanje v takem smislu kot tukaj predlagate pač ne more pomagat.
Veza je šla v ku.rac in tu ni kaj modrovat

Tu je bil sex osnova veze, ostalo sta nekako (nehote) zanemarila, mogoče niti nista vedela, da še kaj drugega obstaja in da je to treba negovat…. zato je sedaj šlo v q….c 😉
Sedaj lahko enostavno pustita to v tem organu (gresta vsak svojo pot) ali pa nekaj naredita na tem, da razpihata žerjavico v nov plamen. Vsekakor toliko let skupnega življenja ni kar za zavreč čez noč… :/

Če boš prebrala svoje pisanje in se zamislila nad svojo življenjsko zgodbo, boš opazila, da le živiš in podoživljaš to, kar si v svojih ranih letih doživela in sprejela kot resnico.

Tako, kot starši niso bili sposobni nuditi topline in ljubezni, tako jo tvoj mož ne zna. Res so zaradi tega, ker so bili čustveno zavrti, to težavo in občutek krivde omilil z materialnimi stvarmi. Pa tudi zato, ker jim je bilo lažje biti nekje v službi, kot pa se soočiti s problemom bližine in s tem, kako otroku ponuditi nekaj, česar niso zmogli.

Njega si izbrala, ker ti je bil najbolj domač in blizu, a si ravno zato z njim podoživela tudi tisto, kar je zgradilo tvojo osebnost.
Če bi želela izboljšati odnos, bi morala oba ogromno narediti in spremeniti pri sebi…Zato dvomim, da je to možno. A ko boš pri sebi kaj spremenila, se začela drugače obnašati in odzivati, ti bo sedanji mož postal tuj. Nič več ne bo, kar bi te vezalo na njega..Zato boš odšla v upanju, da najdeš takšnega, ki ti bo lahko nudil to, kar ti sedanji ne more.

Njen mož ima očitne težave, kar priča:

– njegov odnos do žene in otrok, ki je povsem brezbrižen (nezainteresiranost)
– izbira nezrele moške družbe in kvantanje o spolnosti, kot če jih šteje spet 15
– “star trap” išče žensko pozornost, ker si misli, da doživlja drugo mladostniško pomlad
– družbeni umik in zaprtost vase, ko mu gre “vse na jetra”
– beg pred težavami in prekomerno usmerjanje v delo

On rabi neke vrste pomoč (psihiatra), v kolikor seveda ni pretrmast, da bi sploh priznal težave in se zavedel kriznega obdobja, ki ga doživlja z ženo že lep čas.

Najprej se moraš zavedati da imata vsak svoje potrebe. In ti tvoje očitno že nakaj časa tlačiš, posledično pa si sitna, slabe volje….
Enkrat ga posedi in jasno in glaso če bo treba povej, kaj TI rabiš, kako TI vidiš ta zakon in kaj predlagaš za naprej. Ja v zakonu se je sicer res treba prilagajati, ampak obema in ne samo en. In če ti čutiš da to ni to in če ni pripravljen nič spremeniti potem dvomim da lahko karkoli rešita. Naj ti pove, kaj njega moti, kaj bi on drugače. Če bosta delala vsak kar nekaj po svoje ne bo nič bolje – ti boš tečna on bo bežal..

Kar v tvojem pisanju pade v oči je, da govoriš predvsem o sedanji situaciji, nič pa o tem kaj se je dogajalo vsa leta prej. Težava ljudi z vajini podobno zgodovino je, da si po eni strani želijo tega, česar si želiš ti, po drugi pa tega prav od najbližjih niso vajeni sprejemati in tudi sami težko dajejo. Praviš, da se trudiš okoli njega s pohvalami ipd. Ne vemo pa ali gre pri tem za preobrat pri tebi ali je bilo tudi prej tako. Je možno, da je nekoč sam poskušal dajati, a je bil iz prej omenjenih razlogov zavračan? Da se je vsega tega naveličal (kot se naveliča vsak po daljšem obdobju neuspehov), za po vrhu pa se je zgodilo še, da očitno nekaj tega dobiva drugje. Ti si pa se s svojimi željami, da bi to prav od njega želela imeti, zbudila šele, ko je začel svetiti alarm.

Pozdravljeni !
Ne vem,če je prava rubrika pa vendar—12 let sem ločena,otroci so kar dobro. Po ločitvi sem bila 4 leta sama,nato sem imela prijatelja za kaj več se nisem mogla odločit.No pa je prišel zdajšni partner na pot,dober,ločen (PO NJEGOVIH BESEDAH NIMA STIKOV Z ZDAJ ŽE ODRASLIMA HČERKAMA KER STA BILI BAJE NAHUJSKANI,zasledila pa sem ,da je pustil družino in se odselil k drugi ženski) vsekakor pa priden in na začetku je povdarjal kako je srečen da je našel tako dobro in pridno partnerko.Po treh letih me je pregovoril da sem se preselila k njemu (60 km od mojega doma-hiša je moja),vse sem prepustila otrokom(ne pismeno).Hodila sva pomagat njegovi mami(ki je še danes nisem prečitala),hodila sva na moj dom in jasno tukaj postavila tako rekoč vse na glavo.No pa se je začelo,zbolela sem za plučno embolijo,bila pred letom na operaciji hrbtenice,letos žolč in čakam na IK.Plača je temu primerna in začela so se poniževanja:celo plačo sfulam otrokom in vnukici(pa ma vsak svoj denar),kolko kaj stane pojma nima pa saj on nič ne rabi-ima 2 žemlji dovolj ko pride domov.Res je po 10 ur na terenu,ker ima s.p.,če si kupim kaj za oblečt povesi nos,če pa kupim njemu pa itak nič ne rabi.Danes je ravno iskal neko pogodbo,pa sem itak bila kriva ker sem jo ziher proč vrgla,sicer pa vlači dokumente po avtu.mapi,pusti v garaži,pa še kje.No pa epilog:po treh urah me je klical,da me ne misli več prenašat,itak smo vsi sami lenuhi in izkoriščevalci,pa hoče bančne izpiske čeprav vidi plačilno listo,no en teden je baje več kot dovolj da se “zbrihtam” al pa naj kar grem v svoje rovte.(starejši sin je sam in ima shizofrenijo zato je pogosto tu in mu pomaga pri vseh delih-tudi v hosti..sicer hodi v službo v invalidsko podjetje..)res da mi tu in tam plača kako položnico,a tud jaz sem opremla hišo na obroke.Hodim tudi k psihijatru a kot zakleto,takrat je vedno ok.
Hudo sem prizadeta,počutim se kot največja smet,če mi je še kaj do njega sploh več ne vem…on itak pravi kaj češ to,za sex mi samo hlače potegne dol in to je to…
Kaj naj naredim,naj pustim teh 7 let in preprosto grem-saj imam kam,POMAGAJTE mi najti pravo rešitev.Aja,o kaki posvetovalnici ni govora,on je bolj pameten od vseh terapevtov.
Hvala !!!

“Sonci1960”.
Ne vem, kaj še čakaš in vztrajaš v takšnem odnosu.

Ja in kaj bi rada, da ti rečemo?
Spremenil se bo, ja, ampak samo še na slabše….svojega vloženega denarja (če te to zanima)
ne boš več videla, sam od sebe ti tudi ne bo nič dal…
Če imaš račune od opreme, jo poberi (verjetno jih imaš, če je na obroke) in to je to.
Spokaj nazaj v svoje rovte in pusti ga na miru….

Ti pri svojem lastnem domu – hiši prosiš za neke vrste azil? Oprosti, ampak tole tvoje jamranje se mi zdi krivično do vseh tistih žensk, ki so v zvezah psihično in fizično zlorabljane, brez denarja, z majhnimi otroci, pa resnično nimajo kam iti.

Tvoj edini problem je tvoje zdravje, zanj poskrbi, predvsem za embolijo jemlji tablete, veliko se gibaj in se dosledno drži zdravnikovih navodil. Za posvete in posvetovalnice pa ne zapravljaj časa. Tvoja zveza se je končala že zdavnaj, v bog-si-ga-vedi kateri zgodbi. Bojim pa se, da si ti ena izmed sončic, ki jo mora dedc prav fizično postaviti pred vrata, da to dojame.

Izrezal sem opise tvojega partnerja, ki je bil dober s tabo, ves sladki, ko je imel od tebe korist, sedaj ko ga ti rabiš je pa osoren nesramen, te ne potrebuje, si mu v nadlogo, te daje v nič, te ponižuje, da se sam čuti večvrednega.
Glede na to kako je končal zvezo z žensko, ki mu je rodila otroke, ti lahko pove na kakšen način razmišlja. Tudi s tabo sedaj je ista slika.
Dokler je bilo sladko je bilo ok, ko se je treba za zvezo in za stvari od katerih nima neke neposredne koristi, malo potrudit, mu je pretežko, ker…. ker to njemu ni, ker on je tisti okoli katerega se svet vrti. On in njegova mama.
Poglej/razmisli malo kak odnos imata.
Stavim, da ona njemu nastreza, ga razvaja, tudi sedaj, ko je odrasel, kaj je bilo šele, ko je bil otrok. In tak vzorec kot ga ima mama z njim, nosi dalje v svoje zveze z ženskami. To mu je mušter.
Dokler mu žeske ugajajo (kot mu to počne njegova mama) je vse ok, ko postane zadeva malo bolj naporna pa najde krivca, da njemu ni treba. Krivec jasno ni on, nikoli!

Rešitev boš našla sama, ne rabiš nas 😉

Ti si samo odgovori na vprašanje ali človek, ki te ima rad, te spoštuje, si te želi kot osebo!, govori take stvari kot ti jih govori on, se obnaša tako kot se obnaša on?
Je to res oseba s katero si želiš živeti?