Sovraži potovanja

Spodaj ena piše, da sovraži potovanja. Jaz jih obožujem. Meni je to smisel življenja. Komaj čakam, da naberem kaj €, da lahko grem. Vse prihranke zapokam za potovanja. Sicer ne potujem veliko, sem šele na začetku.
Nič mi ne pomeni drag avto, v nulo porihtana hiša, stanovanje, znamke oblačil, druge materialne dobrine.
Potovanja pa ja.

Še ena taka. Potovanja so moja strast in prav zbolim, če ne grem nikamor.
Vsak prišparan euro gre za potovanje. Se napolnim z energijo za par mesecev, potem pa spet.
Tudi če je samo za par dni, odklop mi res veliko pomeni.

Meni je tudi fajn, če se kam zapeljeva ali pa čakanje na letalo… Pa da se znajdeš v tuji državi brez slovensko/angleško govorečega turističnega vodiča. To je point življenja.

Tudi rada potujem. Včasih z avtom (sva prevozila skoraj že celo Evropo), včasih z avionom.
Upam, da bom še lahko potovala !

Tudi jaz rada potujem. Nenavadno pa je to, da opažam, da moškim pa večinoma ni do tega. Namreč sem samska pa tudi malce brskam, iščem kako družbo. Če bi šli, bi šli z agencijo, če že brez agencij pa seveda samo variante v udobnih hotelih. Pravih potovanj, na svojo roko, aktivno pa popotniško, to pa opažam, da moškim preprosto ni všeč.

Jaz bi tudi samo potovala, pa moj mož tudi.
Sva že kar v letih, takorekoč stara, 60 in 65, ampak minilo naju še ni.
Vsak denar vtakneva v potovanja in upam, da nama bo zdravje še dolgo služilo, da bova lahko še kam šla.

Tudi zame so potovanja smisel življenja. Moj mož jih sovraži, zato ne grem dosti naokrog (razen službeno). Stara sem 42 let, otroci so že kar veliki in zato iščem družbo za potovanja v daljnje kraje. Če je še kdo tak, naj se prosim javi in mi pusti konktakt. Vsakogar bi bila zelo vesela, na seznamu pa imam Kanado in ZDA, Indonezijo, Avstralijo, Islandijo…skratka ni da ni 🙂
m.

nahrbtničarkaa,

ali bi mi hotela pustiti svoj kontakt? Očitno sva iz podobnega testa.

…potovanja. neizmerno.

Moja teta ogromno hodi sama naokrog, največkrat gre z eno od popotniških agencij (žal sem pozabila ime), družbo pa tam dobi!

Vprašanje je bilo, če še kdo sovraži potovanja, odgovarjajo pa sami ljubitelji. No, jaz jih sovražim ne, ker je to čisto premočno čustvo za nekaj takega:), osebno pa v tem ne vidim nič, kar bi me premaknilo. Z avtobusom mi je prenaporno, avta nimam, aviona se izogibam kot hudič križa, najlepši dopust mi je pa itak ležanje na plaži, z možgani na off in čivavo (no, ta ni nujna) na straži:)

NImam kakega uporabnega maila za sem gor, ampak, če ti svojega napišeš, se ti bom javila, ker si omenila take destinacije, ki so na vrhu mojega seznama :).

nahrbtničarkaa,

tu je moj mail:
marjana.gra@gmail.com

no, ja saj bi kak dedec tudi šel na potovanje, če bi ga žena povabila, organizirala in plačala.

sicer pa kaj ti bo potovanje, saj vso bedo (ti sam), vzameš s seboj

tisti ki veliko potujejo bežijo pred samim seboj, v tujini, na letališčih, …, lahko blefiraš da nisi samski, itaq te nihče ne pozna

Ah ne sračkaj ga, lepo te prosim! Svojega zapečkarstva in zagrenjenosti nikar ne projeciraj na ostale.

Svet je knjiga in tisti, ki ne potuje, prebere samo prvo stran.

Sicer pa, najbolje se putuje, kad putuješ sam.

No, jaz sem kontra večini, ki se je oglasila na ta post. Jaz ne maram potovanj. Uživam doma, kjer imam vse ugodje in udobje, ki si ga želim. Doma sem na deželi, živim v hiši, ki sva jo zgradila z možem. Uživam, ko vidim cveteti rože na vrtu, ko okrog mene skačejo mucki in kuža, ko vidim, da zelenjava lepo uspeva, ko spijem jutranjo kavico zunaj na terasi,…in še in še. Sem pač takšen tip človeka, da sem rada doma. Ker se v svojem kraljestvu pač najbolje počutim. Na srečo tudi možu tako ustreza, čeprav sva po nekaterih merilih očitno prava zapečkarja.

Evo, jaz pa zelo nerada potujem. Imam službo, v kateri moram 2 x letno v tujino, na različne konce Evrope. Mi je odveč. S tem,da sem zelo odprta do drugačnosti, novih znanstev, znanj. Samo potovanja…me strašijo.Škoda, včasih mi je prav žal, mogoče bi kakšen terapevt imel kaj povedati o vzroku. Ampak zaenkrat v redu funkcioniram z morjem in smučanjem enkrat letno. S tem da na morju ne poležavam, ampak tečem,surfam, raziskujem okoliške vasi, v hribih , če le vreme dopušča, tudi še vse kaj drugega počnem poleg smučanja. Pod morje mislim Hrvaško, pa enkrat mi je uspelo celo do Črne gore prit. Zaradi dveh najstnikov, ki bi pa rada kdaj pokukala za plot, se prisilim in gremo včasih v tujino. Mene čisto izmuči, še dodatno , da skrivam pred njima svoj odpor. Mož vse ve. Mučno mi je na letališčih, letalu, novem okolju, drugih klimatskih razmerah, štrapaciranje mi je grozno, vrste pred muzeji in cerkvami odbijajoče. V bistvu komaj čakam, da najdemo kakšen miren plac z dobro lokalno hrano in na dobri točki, da lahko sedim in v miru opazujem ljudi, ki hodijo mimo. Samo kaj, ko nobeden iz familije in ponavadi še kakšni prijatelji, ki gredo z nami, nimajo teh želja. Vsi hocčejo čimveč videt, manično letajo od cerkve do galerij in muzejev, nekih “kultnih točk”, ki so must, ker če smo pa že tam, je pa treba še to in ono in…..Sploh me ne zanima z vidika turista doživljat tuje dežele. Še najbolj mi potegnejo službene poti, ko sem takoj v delovnem elanu in je druženje s tujci samoumevno in vsebinsko opredeljeno. Da bi pa iz čistega miru rinila gledat, kako živijo in kaj imajo drugje…, ne, to mi ne predstavlja nobenega užitka.
Aja, v mladosti sem hrepenela po potovanjih in tudi kar nekaj realizirala. Stara sem 45.

zelooo potovanja… ko sem bila študentka sem kar nekaj prepotovala, nekaj sama , nekaj s prijatelji…še danes mi je lepo ob spominih, kakšne norčije smo špilali in se zabavali, nasmejali- poleg tega,da smo veliko videli…
zdaj sem že dolgo časa brez službe in sem najlepša leta prisiljeno zapravila brez potovanj… šla so mimo mene, nikoli več teh let ne bo nazaj… to bolečino nekako nosim v srcu, mi je žal za vsak trenutek…
si pa želim neizmerno – na križarjenje med fjorde in na mvricius na rajske plaže- in malo po otoku… to sta taki večji želji, ki bi ju še rada doživela… poleg tega pa si želim,d abodo še vsaj manjša kakšna potovanja po Evropi vsaj – irska škotska, islandija… pa skandinavija- čeprav mi je domača – bi še šla vedno :)) – mi je lepa narava tam zelo :))

jaz sem m55, sem se napotoval po evropi, zadnjih 20 let me je pa minilo

prevozačkala sva z ženo z bolho al pa katro (danes nekaj nepredstavljivega ) od Londona do Budve

kamor grem vidim revščino, v metropolah v beračih ne vidim neke zanimive eksotike, ampak bede za zjokat, in kaj sem jaz tam?

en ki se preserava, in ki, če mi zagusti samo sedem v letalo, al pa v prvo ambasado in sem rešen,
tisti berač tam, bo pa pretepen, če do večera ne bo dovolj nafehtal

al pa niti z bagerjem me ne zvlečeš na kake tihomorske otoke, atoli, kjer je plitvina v radiu 1km in topla voda, potem pa pade strmina naenkrat na ledenih 2km, v bistvu si na vrhu ene ogromne gore, od katere samo vršiček gleda iz morja, do prvega kopnega pa več ur z letalom, ja za tam, sredi ničesar srkam eno pijačo, haloooo

al pa tle sredozemlje pa mal bolj dol, ko turisti hodijo na praktično vojna območja, pol jih mora pa vojska na ograjeni plaži stražit

ljudje so čist ven iz glave, oni se tam preseravajo all inclusuve, kilometer stran se pa razstreljujejo in raketirajo

jaz nimam želodca za take štose

Rada potujem, ampak ta tvoj opis je pa tako posreceno in dobro napisan, da, vsa cast :))

Še ena taka, ki najbolj uživa v domačem zavetju in jutranji kavi na terasi, v pogledu na cvetoč vrt, edino rada si pa privoščim 1 teden poležavanja na hrvaški obali. Vse drugo pa me ne zanima več, ker ko smo bili mlajši smo obiskali večino evropskih prestolnic, ampak na koncu ugotoviš, da najlepše je pa pravzaprav doma.

narobe – s tem, ko ostaja doma, so oni reveži tam še bolj revni. Ker namreč njim turist prinaša dohodek, službo, delo, denar, ki ga potroši s svojim dopustom… tako pa če on ostane doma, imajo ti reveži tam manj zaslužka, in še bolj revno živijo.
Jaz vem, da zagotovo si uresničim enkrat v tem življenju križarjenje po fjordih in mavricius… to vsaj zagotovo!

[/quote]

Na kratko, ne čutim kakšne hude potrebe po vandranju. Imam tudi to srečo, da sem doma v precej turističnem obiskanemu kraju in imam polhn kufer zgubljencev ki se imajo za turiste. Narajši sem nekje, kjer ni veliko ljudi.

Meni se ne zdiš prav nič čudna.

Obožujem potovanja, ampak na način, kot si ga v drugem stavku opisala. Utrip ulice v tujem mestu, ure in ure lahko sedim v parku in samo zijam naokrog. Cerkva in muzejev sem se pa že za celo življenje nagledala. Nisem umetnostni zgodovinar, ne vidim bistvene razlike med enim oltarjem in drugim. In na živce mi grejo prenatrpani urniki na potovanju. Tega imam že v vsakdanjem življenju dovolj, na dopustu ne mislim vstat ob sedmih in potem cel dan dirkat od enega muzeja do drugega.

Tudi ko zdaj za nazaj pomislim, mi je recimo najljubši spomin na Istanbul večurno pitje čaja v neki njihovi zakotni čajnici. Spotoma smo še eno šišo skadili in se od domačinov naučili backgammon igrat. Tiste njihove glavne znamenitosti so pa sicer lepe in čisto vredne ogleda, ampak nekega večjega vtisa name niso naredile.

V bistvu mislim, da so tvoj glavni problem nekompatibilni sopotniki, ne pa odpor do potovanj kot takšnih.