So vaši maturanti sprejeti na željene fakultete?
Kar še ni garancija, da bo faks zgurala, bila sposobna dobiti in ohraniti službo, ker ni nujno da odličnjaki in zlati maturanti znajo teorijo uporabiti v praksi. Sem jih kar nekaj takih spoznala – odličnjaki, pa niso sposobni dobiti službe in ostati v njej, ker so nesposobni za vsakdanje življenje. Po mojem mnenju je zdrava pamet, logično razmišljanje in vsesplošna razgledanost bolj pomembna za življenje kot pa odlične ocene in dobri rezultati v šoli.
Mal (al pa ful) sem žleht. Ti pa se še kar hvali naprej, ji delaš ful veliko uslugo, da bodo pričakovanja do nje (pre)visoka.
[/quote]
Tipično.
Takega in podobnega žuganja sem se v 19 letih naposlušala čez in čez. Začelo se je že takoj po porodu (ki je bil izredno lahek, v 3 urah je bilo vsega konec), sem poslušala smo še, no boš že videla, pri drugem zagotovo ne bo tako.
Hči se je brez problema dojila in spala, nobenih problemov. Namesto, iskrenega, kok ti zavidam, sem dobila, boš že še videla, bo kasneje vse not prinesla.
Pri treh je sicer imela občasne izpade trme, ampak nič posebnega, tu se je tudi žuganje malce ustavilo.
Hči je znala brat še predno je šla v šolo (na lastno iniiciativo), namesto, bravo, a tvoja pa že bere, sem poslušala: to če zna predčasno brat, ni še nobeno zagotovilo, da ji bo šlo tudi v šoli dobro.
OŠ je naredila brez težav, ne s samimi peticami, ampak kaj dosti 4 in 3 pa tudi ni bilo vmes, 2 mislim, da v celo OŠ samo ena. Za šolo je vse naredila sama, po kakšnem vmšavanju ni bilo potrebe. Nisem pregledovala niti nalog, niti torbe. Ko sem prišla na govorilne ure, so me vprašali, zakaj sploh hodim. Pa potem nisem več. Seveda sem se naposlušala, no samo, da ne boš pričakovala preveč, v gimnaziji vsem uspeh pade, vsaj za eno stopnjo.
NO, v gimnaziji uspeh ni padel, ampak se ji je celo dvignil. Vsa štiri leta je bila odlična in to ne za las, ampak s krepko prevlado petic. Mislim, da je imela vsako leto po dva predmeta 4. Letos samo enega. in spet sem cel čas poslušala, ampak ima še maturo
Končala je kot zlata maturantka, brez problemov prišla na želen faks in seveda spet poslušam, kako to ne pomeni nič, da lahko zabluzi na faksu, da ne bo znala obdržati službe …
Veste kaj, F.ck off -dost vas imam. Ne vem, kje je vaš problem in me niti ne zanima. Mi je pa izredno žal, da živimo v družbi, kjer te non stop dol tlačijo, kjer razen najožje družine in prijateljev ljudje niso sposobni pohvaliti, ampak ves čas samo neki žugajo.
Pa niti od daleč, da bi se hvalila z njenimi uspehi, ampak če te vprašajo, če o tem teče debata, potem pač poveš. Ne vem, zakaj bi skrivala. Do vseh uspehov je hči prišla sama, za njih je delala, ne sicer zelo trdo, ampak toliko kot je bilo treba. In ja, z očetom sva ponosna nanjo.
Tipično.
Takega in podobnega žuganja sem se v 19 letih naposlušala čez in čez. Začelo se je že takoj po porodu (ki je bil izredno lahek, v 3 urah je bilo vsega konec), sem poslušala smo še, no boš že videla, pri drugem zagotovo ne bo tako.
Hči se je brez problema dojila in spala, nobenih problemov. Namesto, iskrenega, kok ti zavidam, sem dobila, boš že še videla, bo kasneje vse not prinesla.
Pri treh je sicer imela občasne izpade trme, ampak nič posebnega, tu se je tudi žuganje malce ustavilo.
Hči je znala brat še predno je šla v šolo (na lastno iniiciativo), namesto, bravo, a tvoja pa že bere, sem poslušala: to če zna predčasno brat, ni še nobeno zagotovilo, da ji bo šlo tudi v šoli dobro.
OŠ je naredila brez težav, ne s samimi peticami, ampak kaj dosti 4 in 3 pa tudi ni bilo vmes, 2 mislim, da v celo OŠ samo ena. Za šolo je vse naredila sama, po kakšnem vmšavanju ni bilo potrebe. Nisem pregledovala niti nalog, niti torbe. Ko sem prišla na govorilne ure, so me vprašali, zakaj sploh hodim. Pa potem nisem več. Seveda sem se naposlušala, no samo, da ne boš pričakovala preveč, v gimnaziji vsem uspeh pade, vsaj za eno stopnjo.
NO, v gimnaziji uspeh ni padel, ampak se ji je celo dvignil. Vsa štiri leta je bila odlična in to ne za las, ampak s krepko prevlado petic. Mislim, da je imela vsako leto po dva predmeta 4. Letos samo enega. in spet sem cel čas poslušala, ampak ima še maturo
Končala je kot zlata maturantka, brez problemov prišla na želen faks in seveda spet poslušam, kako to ne pomeni nič, da lahko zabluzi na faksu, da ne bo znala obdržati službe …
Veste kaj, F.ck off -dost vas imam. Ne vem, kje je vaš problem in me niti ne zanima. Mi je pa izredno žal, da živimo v družbi, kjer te non stop dol tlačijo, kjer razen najožje družine in prijateljev ljudje niso sposobni pohvaliti, ampak ves čas samo neki žugajo.
Pa niti od daleč, da bi se hvalila z njenimi uspehi, ampak če te vprašajo, če o tem teče debata, potem pač poveš. Ne vem, zakaj bi skrivala. Do vseh uspehov je hči prišla sama, za njih je delala, ne sicer zelo trdo, ampak toliko kot je bilo treba. In ja, z očetom sva ponosna nanjo.
[/quote]
upam, da sta ponosna na hčer, ker je krasen človek in ji to tudi dasta vedet. ker, če jo hvalita zgolj in samo zaradi njenih fenomenalnih dosežkov, se znajo žal vse te črne napovedi tudi uresničit, ko numeričnih ciljev, s katerimi bi zadovoljila svoj ego ne bo več.
zato marsikateri wunderkind zgubi kompas po končanem izobraževanju. ker so ga tastari vzgajali kot nemškega ovčarja, pohvalo za dosežek, ne pa pohvalo, ker je krasen človek. in ima skrajno zblojeno percepcijo o samemu sebi
Točke za vpis računa vsaka fakulteta posebej po svojih kriterijih. Tako, da je na tvoje vprašanje nemogoče odgovoriti. Lahko pa si za vsak faks posebej izračunaš tule http://www.dijaski.net/studij/racunanje-tock-ob-omejitvi-vpisa-v-dodiplomske-studijske-programe.html
upam, da sta ponosna na hčer, ker je krasen človek in ji to tudi dasta vedet. ker, če jo hvalita zgolj in samo zaradi njenih fenomenalnih dosežkov, se znajo žal vse te črne napovedi tudi uresničit, ko numeričnih ciljev, s katerimi bi zadovoljila svoj ego ne bo več.
zato marsikateri wunderkind zgubi kompas po končanem izobraževanju. ker so ga tastari vzgajali kot nemškega ovčarja, pohvalo za dosežek, ne pa pohvalo, ker je krasen človek. in ima skrajno zblojeno percepcijo o samemu sebi
[/quote]
Mene je na faksu denimo res sezulo, ker sošolec ni sprejel ocene manj kot 10. In mu ni zneslo, ker desetke kar tako za vse izpite tudi ne dosežeš – mi smo imeli popolnoma vse na koncu, nič med letom. Bil je med najbolj pametnimi in imel je daleč najvišje povprečje, pa je vsak letnik pacal dve leti. S tem, da mi nismo imeli zlatih učencev, zlatih maturantov in vsega tega glamurja.
Ne vem, ali je končal faks. Jaz mu nisem bila čisto nič fouš.
Nekaj pametujete o točkah, pa nekateri še tega ne vejo, da se na nekaterih fakultetah preračunavajo drugače. Točke na medicini ali pedagogiki so jabolke in hruške. Da ne bo kdo mislil, če ima pogoje za predšolsko vzgojo, da je to dovolj tudi za medicino. Tista, ki pravi, da ni dovolj bit odličen in zlat maturant (seveda gimnazija), da moraš imet raje logiko, delavnost, zdravo pamet, saj zato pa so zlati maturanti, ker vse to imajo.
Tipično.
Takega in podobnega žuganja sem se v 19 letih naposlušala čez in čez. Začelo se je že takoj po porodu (ki je bil izredno lahek, v 3 urah je bilo vsega konec), sem poslušala smo še, no boš že videla, pri drugem zagotovo ne bo tako.
Hči se je brez problema dojila in spala, nobenih problemov. Namesto, iskrenega, kok ti zavidam, sem dobila, boš že še videla, bo kasneje vse not prinesla.
Pri treh je sicer imela občasne izpade trme, ampak nič posebnega, tu se je tudi žuganje malce ustavilo.
Hči je znala brat še predno je šla v šolo (na lastno iniiciativo), namesto, bravo, a tvoja pa že bere, sem poslušala: to če zna predčasno brat, ni še nobeno zagotovilo, da ji bo šlo tudi v šoli dobro.
OŠ je naredila brez težav, ne s samimi peticami, ampak kaj dosti 4 in 3 pa tudi ni bilo vmes, 2 mislim, da v celo OŠ samo ena. Za šolo je vse naredila sama, po kakšnem vmšavanju ni bilo potrebe. Nisem pregledovala niti nalog, niti torbe. Ko sem prišla na govorilne ure, so me vprašali, zakaj sploh hodim. Pa potem nisem več. Seveda sem se naposlušala, no samo, da ne boš pričakovala preveč, v gimnaziji vsem uspeh pade, vsaj za eno stopnjo.
NO, v gimnaziji uspeh ni padel, ampak se ji je celo dvignil. Vsa štiri leta je bila odlična in to ne za las, ampak s krepko prevlado petic. Mislim, da je imela vsako leto po dva predmeta 4. Letos samo enega. in spet sem cel čas poslušala, ampak ima še maturo
Končala je kot zlata maturantka, brez problemov prišla na želen faks in seveda spet poslušam, kako to ne pomeni nič, da lahko zabluzi na faksu, da ne bo znala obdržati službe …
Veste kaj, F.ck off -dost vas imam. Ne vem, kje je vaš problem in me niti ne zanima. Mi je pa izredno žal, da živimo v družbi, kjer te non stop dol tlačijo, kjer razen najožje družine in prijateljev ljudje niso sposobni pohvaliti, ampak ves čas samo neki žugajo.
Pa niti od daleč, da bi se hvalila z njenimi uspehi, ampak če te vprašajo, če o tem teče debata, potem pač poveš. Ne vem, zakaj bi skrivala. Do vseh uspehov je hči prišla sama, za njih je delala, ne sicer zelo trdo, ampak toliko kot je bilo treba. In ja, z očetom sva ponosna nanjo.
[/quote]
Takim se kar nasmej. Jaz sem pa vedno poslušala v stilu, ‘ko boš v mojih letih,…’ pa se ni nič od njihovih napovedi uresničilo.
Čestitke tvoji hčerki, zlati maturantki!
Ti pa res goriš v zavisti!
Poznam zelo veliko res uspešnih ljudi, na različnih področjih, a vsi med njimi znajo pohvalit uspeh in niti eden ni nikdar žugal s prstom “češ, čakaj se čakaj”!
Ljudje, ki so uspešni, znajo ceniti uspeh! Ti tega ne znaš!
Zdaj pa, ali nisiuspešna in tu nabijaš in lažeš sama sebo o dveh magiisterijih ali pa imaš resnično hude travme, ker starši nikdar niso niti videli tvojih uspehov, kaj šele, da bi te pohvalili in cenili zaradi tega!
Biti 4 leta odličen na SŠ in biti zlati maturant je za 19-letnika lep uspeh!
Ti lahko žugaš in grožiš kolikor hoče, to je uspeh! Ti pa, kljub vsem svojim diplomam in super službam, sori, zame nisi uspešen človek ker si zagrenjena do plafona in to ni noben uspeh!
[/quote]
Bolj 18-letnika, se ti ne zdi? Al vsi vaši kasneje hodijo v šolo?
strinjam s tabo…. Nikakor ne gre za nobeno foušljivost….
Če po prerezu pogledam svoje sošolce iz gimnazije je večji del povprečnih danes zelo uspešnih, tisti nadpovprečni so danes nekje v rangu povprečnih ali še malček manj, dva od teh pa resnično izstopata – pozitivno seveda (eden zelo znan znanstvenik, drugi profesor na znani ameriški univerzi)…
Forum je zaprt za komentiranje.