slavnik
Jap, čudovit oktobrski vikend je za nami in ko rečeš, da greš na Slavnik v nedeljo popoldan, tega ponavadi ne misliš dobesedno.Vsaj jaz ne.Moj dragi pa ja. Jaz moram biti nek prav posebni talent, da mi uspe se odločit da grem na Slavnik. Res, kakšna višja znanost. Ampak Slavnik je tako, če greš po strmi ali srednji poti , ena precej huda zadevščina, precej zadihan si, ves rdeč v obraz,pauza na vsakih 10min, ko pa si gor, pa verjetno en od najlepših krajev za razgled. Mogoče pa le nisem tako antihribovsko usmerjena, kot sem mislila, da sem. Še vedno mi dol visi za vse hribe,razen Triglava seveda, ampak nekako pridem do vrha, jap.Jaz pač podpiram malo vročine in počasnega svaljkanja naokoli. Tudi plezanje po gromozaaaaanskem travnatem hribu sem preživela,ker je bil tik pred kočo in bilo je vredno, saj je nevidna pot po desetih postankih vodila do krasnega razgleda na slovensko,hrvaško in italijansko morje na najbolj idealnem kraju. Na novem koncu sveta. In bile so travniške rože in bili so pisani metulji, ogromno njih, pa živali, ki skačejo vsakič, ko prestaviš nogo, pa ena mravlja, ki se je odločila, da me bo pičila. Yes, we can! Oh yes, we can …In ko že misliš, da ne bi moglo biti bolj popolno, se uležeš na topel travnik, brez pretiranega naprezanja ujameš utrinke neba. Jaz nikoli ne opazim utrinkov, tole je bil čisti presežek. V vseh pogledih. Nobene želje si nisem zaželela. Mogoče zato, ker sem pozabila. Mogoče zato, ker sem dejansko imela vse. Če bi si karkoli zaželela, potem bi si zaželela prav takšne nedelje, serijsko. Mali konec sveta, pisane travnike, modre metuljčke in modro nebo, polno . Podpišem. Za vedno
Forum je zaprt za komentiranje.