Slabi odnosi v družini

Kakšne odnose imate v družini? Se med seboj razumete?

Pri nas doma se ne. Zadnje leto je katastrofalno, sploh se ne razumemo. Odnosi so površinski. Namesto, da bi te doma podpirali, komaj cakajo, da ti gre nekaj narobe. Če ne uspeš ti vedno mečejo “polena pod noge”, češ kaj se trudiš s tabo itak ne bo nič. Pojdi delat za trak, kaj več si ne zaslužis. In to so besede ljudi, ki te naj bi podpirali, ti stali ob strani. Ne privoščijo nobenemu sreče. Samo s tistim so za trenutek v dobrem odnosu od katerega imajo kakšno korist. Ko te ne potrebujejo več, si spet najslabši. Stalno te žalijo, in sebe poveličujejo kot, da so nevem kaj dosegli/naredili v življenju. Ko za trenutek zapustiš prostor si glavna tema pogovora.

Zakaj so vedno najbolj pametni tisti, ki so nezadovoljni s svojim življenjem? Zakaj ne privoščijo sreče drugim?

Pocutim se kot črna ovca v druzini. Vsi proti meni, noben z mano. Sploh se nimam na nobenega obrnit. Noben ni zaupanja vreden.

Če si starš bodi vsaj dober, če ne si ne zaslužiš biti.

Utrujena sem od teh ljudi. Kaj bi dala, da bi zaspala in se nikoli več prebudila. Ali, pa bi svoje življenje dala nekomu, ki si ga želi.

Zadnjic sem se prav zamislil nad tem. Ko je dobil roko… Mali prav poln zivljenja.

Pa tudi druge stvari.

Stari ucasih se ne zavedamo kako fajn nam je.

…https://m.youtube.com/watch?v=EfztZ_lphiE

Nihče si ne želi – folku se smilijo sirote, ker ne vedo kako hudo je lahko. Niso samo modrice in zlomljene roke ali spolni napadi – tudi psihično nasilje te pohabi.

Pa da ne bo zdaj kdo razumel, da se norčujem iz sirot – za siroto veš, da nima ljubezni starša in se nihče ne znaša bodi hvaležen sirotišnici, rit razvajena. Imaš nasilnega pijanca doma in živiš v strahu, kaosu, nasilju, neživljenjskih razmerah (ker gre vsak cent na staršev račun in od tam v kozarec)…

Prekini stike kakor hitro lahko – nihče ni kriv ali odgovoren za svoje spočetje.

Veliko sreče.

te popolnoma razumem.

Jaz se se odklopila od svoje družine, preselila v drugo občino daleč proč, da ne srečujem vsakodnevno tet in stricev, bratov in sester ter staršev.

Pri nas je bilo tako vsi so bili boljši v vsem, vse je bolj bolelo, vsi so bili bolj uspešni, otroci od bratov so bili bolj pridni in bolj poredni , kakor koli si se obrnil naj je bilo dobro ali slabo vedno so bili ono bolj, bolj, bolj

Sedaj pa lahko rečem, da sem ponosna sama nase, da sem se tako odločila, ja sem ustanovila manjše podjetje iz lastnih sredstev, moji bolj, bolj in vedno najboljši pa še vedno delajo v tovarnah, sej to ni nečastno, samo ustvarili pa sami niso nič, kar imajo so podedovali še tisti del ki bi po pravici pripadal meni, so že tako naredili.

Bog naj jim da mir božji, postavi se zase, ker če se sama ne boš se v življenju ne bo nihče drug, najprej imej rada sama sebe, šele takrat te bo kdo drug imel rad.

Tudi meni se je dogajalo enako. Po moje je to normalno, za to, da greš lažje naprej. Ne naslanjaj se na starše. Boli te patak starš. Raje se uči. Ukvarjaj se sama s sabo. Prepospravi sobo. Zmeči stran vse, česar ne potrebuješ več. Najdi si fanta.

Starši so ti podarili življenje. Kaj boš z darom je tvoja odločitev.

Pojdi za trak in na svoje.

Odseli se, narcisi so strupena zadeva. Jaz imam iste tezave doma ampak sem veliko casa zivela tudi proc od njih in vem kako lepo je lahko. Upam da ti ne bojo potem vec tezili…ali te spravljali v zadrego.

Razumem te, pri nas je isto.

Fotr, namesto da bi me spodbujal, me še zabije dol..kao nosim prevelike čevlje, da itak nisem sposobna, da si preveč zadam.. hvaležna sm mami, da se je ločila od njega, sam kaj k se je poročila s pijancem, k z ničemur ni zadovoljen in fakin nič ne naredi!

Res, brez veze. Familija po fotrovi strani me ima od majhnega za mal čudno, pi mamini smo se po smrti dedija vsi odmaknili vsak po svoje… In valda vse te travme vlečem s sabo tudi v prijateljske odnose in partnerske. Seveda nič ne trajal. Ozr vsaj ni trajalo dokler se nisem spravila h psihoterapevtki. In na koncu sem rabila razčiščevat sama s sabo da ni narobe, da plačujem nekoga, da me posluša… Ker ja, točno to počnem. Plačujem, da me nekdo posluša, da mi pomaga razumet lajf in odnose in vse kar je večini normalno, meni pa pač ni, ker imam tako familijo da se mi je vedno zdelo, da je nekaj narobe z mano.

Pa ni. Nič ni narobe z manj niti ni s tabo. Nisva midve krivi, da naju je vesolje vrglo v tako družino. Na meni ozr tebi pa je, da te vzorce razbiješ in začneš drugače. Ni simpl. Ni poceni. Je pa vredno. Ker potem začenjo v tvoj lajf vstopat drugačni ljudje, ki te cenijo, poslušajo. So dejansko tam zate zaradi tebe in ne zaradi nekih koristi.

Vso srečo ti želim ❤️

Iz opisa razberem, da imaš toksične ljudi okoli sebe. Zastavi si cilje in teraj do konca, dokler jih ne dosežeš. Njihove podpore nimaš, torej ti ne preostane drugega kot da podpreš sebe. Če imajo pripombe, jim poveš, da jih ni nihče vprašal za glupa in neuporabna mnenja. Takšni ljudje spoštujejo samo tiste, ki jim da focn nazaj. Čim manj stika z njimi in čim več druženja z ljudmi, ki te podpirajo.

postavljaš vprašanja na katera žal ni odgovora. Dosti časa nazaj sem ugotovila, da je velik bolej sprejet, da je tako in živet svoje življenje brez tega zakaj. Je pač tako. Ljudej so nezadovoljni, imajo frustracije, jim nekaj manjka, so nesrečni in potem seveda uživajo v nesreči drugih, da sebe povzdignejo. zakaj? Ker ne sprejmejo sebe in ne sprejmejo svojega življenje in niso pripravljeni narediti ničesar, da bi si kaj izboljšali ali polepšali ali olajšali.To je vse in hkrati ni veliko, ampak že to, da to razumeš in posledično sprejmeš, da se taki ljudje ne bodo spremenili in da se lahko spremeniš le ti, ti olajša življenje.

Če greš lahko, greš proč in če se lahko, se umakneš, si ustvariš ali ustvarjaš nekaj svojega. Brez njih ali s čim manj njih.

Tudi sama nisem zadovoljna z marsičem, ampak tega ne morem spremeniti in na to ne morem vplivati.

Glej tudi sam sem se znašel v podobni situacijo, in sem o vsem mogočem podobno kot ti razmišljal. Zato razumen popolnoma tvojo situacijo. Tudi sam bil tako rekoč mentalno in psihično na dnu, vsak dan, nisem razumel, kako so lahko najblizji taki itd. Uspel sem si uredit zivljenje ali je trajalo svoj čas. Tudi moja sluzbena pot je bila zelo kamnita ter je trajalo par let preden sem zadeve uredil in sedaj je odlično. Ne smeš ubupati. Če potrebuješ osebo za objem ko nimaš nikoga, ali nekoga ki ti prisluhne za pogovor ti lahko tu pomagam, ker te poponoma razumem. Piši mi na gr8oneaura@gmail.com.

Šel čez podobno kalvarijo. Poleg vsega sranja je bil fotr še alkoholik. Po končani srednji šoli so me nagnali delat, da me ne bodo financirali. In sem šel. 1.5 ure vožnje stran. Poiskal službo, se zaposlil, ob delu naredil faks, uredil življenje. Imam ljubečo družino imamo še super. Kaj pa ta stari? Briga me. Tako kot je njih takrat brigalo zame, tako zdaj mene za njih. Sem na svojem. Skrbim za svojo družino. Svetujem ti podobno.

Klasika. Si predmet za pucanje fustracij okolice. Mnogi starsi si jemlj3jo pravico obsojanja. Uspelo se mi je odtrgat stran pri 25 letih. Imam svojo hiso, druzino in sem uspesna. Pa se sedaj ko je minilo vec kot desetletje se vsa zlahta spravi name in me ima za nesposobno. Vse kar sem dosegla sem dosegla prvo sama,kasneje sva skupaj s soprogom. Medtem ko pa cela zlahta cepi na plecih drugih. Kdo je aedaj nesposoven. Cimprej stran v svoj lajf. Magari za zacetek za trak. Potem pa dalje. Ne se pustit. Nisi nesposobna. Samo utrujena od tega,da te stalno obsojajo. Pozirajo te, kradejo energijo in se hranijo s teboj. Stran.

Bejži kot, da padajo bombe.

“Zakaj so vedno najbolj pametni tisti, ki so nezadovoljni s svojim življenjem?” Si si odgovorila na vprašanje. Ker so nezadovoljni, so najbolj pametni, ne spremenijo pa ničesar. Si slišala morda za rek, to kar obsojaš pri drugih, te najbolj moti pri sebi? E, to je to.

Nehaj svoje življenje vrtet okoli tega, kaj drugi mislijo, rečejo, počnejo. Brigaj se za sebe tako kot sedaj. Začni podpirat samo sebe, svojo okolico, povzdigni se nad njihov nivo. Ni vedno popolno, ob pravi priložnosti jih boš itak pustila za seboj. 

problem z mamo. kaj pravite zakaj je on taka da me ne pusti da se družim z kolegicami in da grem ven da ne sedim doma. imam jo že poln kufer ali naj grem in jo pustim samo?