Skoraj bruhnu
Marihuanca je enkrat podvomil v mojo bujno domišljijo. Češ da zato moraš biti najmanj pesnik…. Evo, kaj si jaz mislim o njemu in njegovi novi prigodi.
Izučili so ga za soboslikarja,
da zaslužil bi nekaj svojega denarja.
A marihuanca prepričan, da ima poseben dar,
opustil je »sobe«, zdaj je le še slikar.
Čopiče je kupil, za platno MON si je vzel,
poteza, dve, kmalu je slikal, kar je hotel.
Kako hitro zgodi se prekvalifikacija,
če meniš, da je to le jezikovna transformacija.
Grandiozne umetnine zdaj nastajajo, češ iz njegove globine,
ženske pa vemo, da pripoveduje same izmišljotine.
Po naravi dobre in polne miline,
se pretvarjamo, da gre za prave mojstrovine.
Vsi vemo, da je v svojih zgodbah samo pripovedovalec, ustni literat,
A bog se usmili! Že samo zaradi vneme, kako ga človek ne bi imel rad?
Če mu pa slučajno uspe in kdaj kaj pametnega zine,
vsi vemo, takrat mu diktira mama – glava družine.
Zato spogledamo se babe, resda domišlja si da je bog,
a ker se trudi in ker ni tako okoren in tog,
sklenemo, da zasluži si točke
vsaj za anekdotno-ironičen slog.
Tako marihuanca, četudi brez valarja
riše avtoportrete, ki izdajo ga za malarja.
Njegove freske stenskega formata,
vse imajo nepobarvan prostor, kjer morala bi biti vrata.
Pa brez zamere marihuanca. Kam pa pridemo brez domišljija? :))
Forum je zaprt za komentiranje.