sin me ne mara

Star sem 61 let in imam sina z dokaj mlajšo žensko. Zaradi moje starosti me je prasica prevarala, zato sem izdajalko in sina zapustil. Sedaj sem se odlocil znova vrniti v sinovo življenje, kupil sem mu celo monocikel, ker mi je omenil da se mu dopadejo električni skiroji. Nehvaležni pobalin mi ni hvaležen, kljub temu da ga dnevno čakam pred šolo in celo vestno kličem njegovega trenerja, če se blagovoli prikazati na treningih nogometa. Da bi se mu približal sem celo začel trenirati v istem klubu. Žrtvoval sem se do te mere, da tečem za žogo z nevzgojenimi mladoletniki, ki nimajo do mene nikakršnega spoštovanja. Kaj počnem narobe? Zakaj me sin ne spoštuje? Je ta mularija čisto zavozila ali je težava v meni.

Definitivno je težava v tebi. Že meni se upira način, kako opisuješ svojega sina in svoj odnos do njega, pa nimam s tabo ama nič.

Na tak način ne boš pridobil njegovega zaupanja, ki si ga izgubil, ko si ju zapustil. Eno je zapustiti žensko, drugo je zapustiti otroka (s tem, ko sta šla vidva narazen kot partnerja, pač nista prenehala biti oče in mama tega otroka). Na zaupanju delaj, ne pa, da zrcališ njegove interese.

Aja, kar se pa “zavožene mularije” tiče, pa si le malo preberi o tem, kako na otroka vpliva odsotni oče, ali pa oče, ki odhaja in prihaja… Če se sinu resnično želiš približati, ti bo v pomoč, če boš razumel njegove rane, stiske in strahove.

Spoštovanje mora biti vzajemno. Kako si to predstavljaš? Dal boš malo denarčka in naredil par stvari, ki jih ti hočeš, ne on od tebe in se ti bo klanjal? Prej te pa nikjer ni bilo? Ja pa ja. Zaslužiš si.

ojoj zakaj si z mano tako strog, trudim se stari.

Si se mu sploh opravičil, ker si izginil in to resno mislil ali si se samo prikazal od nikoder in mu obrnil življenje na glavo, ker si si nekaj zapičil v glavo?

nehaj me napadati. seveda da sem se mu opravičil saj ja nisem surov. samo malo odmora sem potrebal od njega da sem se zbral.

Ne bodi vsiljiv. Ne zasleduj ga, ampak se dogovori, kdaj se vidita ali pa greta kam na pohod, s kolesi in podobno. Razumi, da je zelo razočaran. To se ne zbriše kar tako z darili. Popravljaj, a ne na silo. Povprašaj še kakšnega psihologa.

Recimo, da verjamem zgodbici…

Po koliko časa si spet vzpostavil stik s sinom, dveh tednih, dveh mesecih, dveh letih?

Tole je bolj zgodbica kot realno življenje.

Če pa si slučajno res tak… se ti bo preostalo življenje odvilo kot v slabo napisani tragediji, ker je tudi osrednji lik slabo zastavljen. Tam bi bili potrebni prvi – in bistveni – popravki.

Glede na to, da sinovo mamico tako prostaško nazivate najverjetneje tako zelo negativno tudi čutite do nje. To otrok začuti in ga odvrne. Na silo ne bo šlo nič, morate biti potrpežljivi in ni dovolj samo opravičilo veste, morate se mu posvečati, ne pa ga podkupovati.