Si kdaj zaželite, da bi bili spet otrok

Ena izmed odmevnih oseb v mojem otroštvu je bila tudi moja babica. In ko sem danes stopila v njen prazen dom, moja babica je namreč tudi že pokojna, ko sem tako stala sredi tišine, v hladu neogrevane hiše, okoli mene pa darovane sveče ob slovesu, ki smo ga imeli, si nisem mogla kaj, da si ne bi zaželela, da bi lahko zavrtela čas nazaj, da bi bila spet stara 5 ali 8 ali 11… let…

In tako sem stala, z očmi na podrobnostih, predmetih, ki so del tega doma bila leta, vsa leta mojega življenja. Karkoli sem pogledala, gobelin na steni, ki ji ga je poklonila moja mama, kipec laboda, ki sem ji ga kupila kot nekajletni otrok – za v spomin, knjige, ki jih je dobil v dar moj dar moj brat, potem pa sem jih čez leta prebirala tudi sama, še plastični krožnik z motivi zajčkov, iz katerega sem kot malčica jedla, sedaj že skoraj popolnoma zbledel, samo še z nakazanim motivom, vse je bilo še tam. Vse mi je obujalo spomine. Vsaka stvar je imela svojo zgodbo.

In to je vse, kar je ostalo. Zgodbe. Slike, delčki spominov in želja po še enem dnevu, ki ne bi bil samo spomin, po še enkrat doživetem dnevu. Žalost. Bolečina.

Zelo sem bil navezan na svojo babico.

Nekaj časa po pogrebu – mogoče nekaj mesecev ali let – sem sanjal o njej, to so bile tako srečne sanje, da takih nisem doživel ne prej, ne pozneje.

Ja, si kdaj zaželim tega, posebej, ko gledam kake stare slike ali posnetke. Rad bi spet začutil kako je dejansko bilo bit otrok, a na tak način, da bi se potem lahko vrnil. No, saj včasih pa se še vedno tako vedem, tako še ni tako hudo. :))

“Po včerajšnji raziskovalni odpravi na podstrešje sem naposled prinesla dol samo model za torto, ki je preživel požar. Pripadal je moji babici, torej tvoji praprababici in je edini predmet, ki je ostal od celotne ženske zgodovine naše družine. Ker je tako dolgo stal na podstrešju, je močno zarjavel, nemudoma sem ga nesla v kuhinjo in ga v koritu z zdravo roko in s primernimi gobicami pomila, kolikor se je dalo.

Pomisli, kolikokrat v svojem obstoju je vstopil in izstopil iz pečice, koliko različnih in vse sodobnejših pečic je videl, koliko različnih, pa vendar podobnih rok ga je napolnilo s testom. Prinesla sem ga dol, da ga spet oživim, da ga boš uporabljala tudi ti in ga mogoče celo zapustila svojih hčerkam v nadaljnjo rabo, tako da bo v svoji zgodovini neznatnega predmeta povzel in ovekovečil zgodovino naših pokolenj…

… vedno bom živela v tvojem duhu: ko boš videla drevesa, vrt, dvorišče, se boš spominjala lepih trenutkov, ki sva jih preživeli skupaj. Tako bo tudi, ko se boš usedla v moj naslanjač ali ko boš delala torto, kakršno sva spekli danes, in me boš zagledala pred sabo z nosom, rjavim od čokolade.”

(Susanna Tamaro, Pojdi, kamor te vodi srce)

Ne.
nisem imel ravno pravljičnega otroštva

Ko sem prebrala tvoj prispevek, sem si zaželela točno to, po čemer hrepeniš. Ne čutim pa bolečin ob spominjanju ter obujanju preteklosti. Kar je bilo lepo, sem memorila…ostalo je nekje daleč:).

Morda, vendar tam nekje v puberteto, ko smo začeli že bolj konkretno punce preganjat.

Si imel vsaj lepo otroštvo, če že pravljično ni bilo, ali pa tudi lepo ni bilo?

Jaz v odraslem, ki ni imel lepega otroštva, vedno vidim otroka, ki mu ni “dano” tisto osnovno, kar naj bi mu bilo. Kar naj bi bilo dano vsakemu otroku . In mi je za takega (otroka) vedno žal. In takšnega odraslega potem ne morem nikoli tako obsojat ali celo sovražit ali kaj podobnega, ker nikoli ne vidim samo tisto, kar je, ampak tudi tisto, kar mu je bilo odtegnjeno, pa mu ne bi smelo bit in zaradi česar je postal, kar je pač postal.

🙂
Le zakaj me tvoj odgovor ne preseneča…

Ne. Vsako obdobje življenja je lepo po svoje.

Si imel vsaj lepo otroštvo, če že pravljično ni bilo, ali pa tudi lepo ni bilo?

Jaz v odraslem, ki ni imel lepega otroštva, vedno vidim otroka, ki mu ni “dano” tisto osnovno, kar naj bi mu bilo. Kar naj bi bilo dano vsakemu otroku . In mi je za takega (otroka) vedno žal. In takšnega odraslega potem ne morem nikoli tako obsojat ali celo sovražit ali kaj podobnega, ker nikoli ne vidim samo tisto, kar je, ampak tudi tisto, kar mu je bilo odtegnjeno, pa mu ne bi smelo bit in zaradi česar je postal, kar je pač postal.
[/quote]
tudi ne.
težka zgodba (zgodnja smrt očeta, “napačno” poreklo familije v tistih časih, ne ravno srečna izbira partnerja mame … me je pa vse to kalilo, da sem kar sem. Brez milosti do “zlomljenega nohta”, nesrečne ljubezni, gnitja v službi, zavidanja drugim, da kaj imajo … ☺

ne, ker zrel človek ne živi od spominov pač pa živi trenutek, preteklosti ni več, prihodnost pa nam še ne pripada…

Ne, ne želim si tega, so pa bili časi ko sem dosti premišljeval o tem. Preteklost je pač preteklost, leave it behind.

Si imel vsaj lepo otroštvo, če že pravljično ni bilo, ali pa tudi lepo ni bilo?

Jaz v odraslem, ki ni imel lepega otroštva, vedno vidim otroka, ki mu ni “dano” tisto osnovno, kar naj bi mu bilo. Kar naj bi bilo dano vsakemu otroku . In mi je za takega (otroka) vedno žal. In takšnega odraslega potem ne morem nikoli tako obsojat ali celo sovražit ali kaj podobnega, ker nikoli ne vidim samo tisto, kar je, ampak tudi tisto, kar mu je bilo odtegnjeno, pa mu ne bi smelo bit in zaradi česar je postal, kar je pač postal.
[/quote]
tudi ne.
težka zgodba (zgodnja smrt očeta, “napačno” poreklo familije v tistih časih, ne ravno srečna izbira partnerja mame … me je pa vse to kalilo, da sem kar sem. Brez milosti do “zlomljenega nohta”, nesrečne ljubezni, gnitja v službi, zavidanja drugim, da kaj imajo … ☺[/quote]
In posledično pristanek na MON-u. 🙂

Jaz si tudi ne želim, da bi bil spet otrok. Nič ni takega, kar bi pogrešal iz otroštva. Mogoče bom kdaj pogrešal dobro počutje, zdravje in vse to, kar izgubiš s starostjo..Če bom dočakal starost. Če ne, pa tudi prav. 🙂

Ne. Sem še otrok, kar naprej in naprej :)))) in nočem, da ta otroškost v meni mine, tako je moje življenje bolj breskrbno, radovedno, igrivo in radostno.

Kakšen poseben dogodek?

Jaz se kar veliko stvari spominjam, mogoče še najbolj tistih, ki so v meni pustili neko paleto različnih občutkov. Kot napr. dogodek, ko sem rezala cvetje za v vazo iz sosedove divje vrtnice, ki je bila popolnoma razraščena po velikem delu lesene ograje, saj jo ni noben obrezoval, ker je bila to stara, zapuščena domačija, in so lastniki zelo poredko prišli in kaj uredili na parceli, hiši, okoli te vrtnice pa je bil sadovnjak, trava pa v tistem času ni bila pokošena. Ker sem bila še majhna, mi je segala tam do pasu. Ob sami ograji (in vrtnici) pa je bilo tudi dosti goščavja. In mene je bilo vedno strah, da bi od kod prilezla kakšna kača. In tako so v meni bila nasprotujoča se občutja, po eni strani želja, da bi imela nekaj cvetov v vazi, in veselje, da sem te cvetove lahko prijela v dlan, po drugi strani pa strah pred kačami, ali celo kakšno pošastjo ki bi me iz tiste zapuščene hiše oz. goščavja prijela za roko in me potegnila kdo ve kam… 🙂

Isto za maline, ki smo jih imeli posajene pri babici. Sladke. Dobre. In sem velikokrat dobila v roke lonček, da sem jih šla nabirat, in seveda je to trnovje, in ker me je bilo strah kač (in še česa) sem potem tako hitela z nabiranjem teh malin, kot da moram postavit kakšen rekord ali kaj. Vem, da se je moja babica vedno čudila, kako mi je uspelo tako hitro napolnit tisti lonček. 🙂

Kaj pa ti, Marko?

Je pa naš sedanji trenutek in naša prepričanja zgrajena na spominih in izkušnjah iz otroštva.

tudi ne.
težka zgodba (zgodnja smrt očeta, “napačno” poreklo familije v tistih časih, ne ravno srečna izbira partnerja mame … me je pa vse to kalilo, da sem kar sem. Brez milosti do “zlomljenega nohta”, nesrečne ljubezni, gnitja v službi, zavidanja drugim, da kaj imajo … ☺[/quote]
In posledično pristanek na MON-u. 🙂

Jaz si tudi ne želim, da bi bil spet otrok. Nič ni takega, kar bi pogrešal iz otroštva. Mogoče bom kdaj pogrešal dobro počutje, zdravje in vse to, kar izgubiš s starostjo..Če bom dočakal starost. Če ne, pa tudi prav. :)[/quote]
evo ti “milo za žajfo“:ti ne privoščim ☺

0
in potem se čudimo da je toliko amskih žensksih in moških? kdo bi hotel imeti za partnerja otroka? razen manipulantov in bedakov…sem še otrok in ne želim da otroškost mine…daj se malo vzemi v roke ženska

Si imel vsaj lepo otroštvo, če že pravljično ni bilo, ali pa tudi lepo ni bilo?

Jaz v odraslem, ki ni imel lepega otroštva, vedno vidim otroka, ki mu ni “dano” tisto osnovno, kar naj bi mu bilo. Kar naj bi bilo dano vsakemu otroku . In mi je za takega (otroka) vedno žal. In takšnega odraslega potem ne morem nikoli tako obsojat ali celo sovražit ali kaj podobnega, ker nikoli ne vidim samo tisto, kar je, ampak tudi tisto, kar mu je bilo odtegnjeno, pa mu ne bi smelo bit in zaradi česar je postal, kar je pač postal.
[/quote]
tudi ne.
težka zgodba (zgodnja smrt očeta, “napačno” poreklo familije v tistih časih, ne ravno srečna izbira partnerja mame … me je pa vse to kalilo, da sem kar sem. Brez milosti do “zlomljenega nohta”, nesrečne ljubezni, gnitja v službi, zavidanja drugim, da kaj imajo … ☺[/quote]

No, zdaj te bom pa ziher brala dosti drugače. In žal mi je, res mi je žal.

0
in potem se čudimo da je toliko amskih žensksih in moških? kdo bi hotel imeti za partnerja otroka? razen manipulantov in bedakov…sem še otrok in ne želim da otroškost mine…daj se malo vzemi v roke ženska[/quote]

Ne planiram imeti otrok, partnerja tudi ne. Ne posplošuj – bumbar!

Je pa naš sedanji trenutek in naša prepričanja zgrajena na spominih in izkušnjah iz otroštva.[/quote]
otroštva se še komaj spominjam( pa sem imel lepo otroštvo), izkušnje pa pridobivam vsak dan…in če bi me vodile izkušnje iz otroštva bi bil opica v cirkusu življenja…spomine pa preziram, včerajšni dan ni vreden da si ga zapomnim, še manj lansko leto itd..

tudi ne.
težka zgodba (zgodnja smrt očeta, “napačno” poreklo familije v tistih časih, ne ravno srečna izbira partnerja mame … me je pa vse to kalilo, da sem kar sem. Brez milosti do “zlomljenega nohta”, nesrečne ljubezni, gnitja v službi, zavidanja drugim, da kaj imajo … ☺[/quote]

No, zdaj te bom pa ziher brala dosti drugače. In žal mi je, res mi je žal.[/quote]
emmm .. ni ti me treba obžalovati. Na nič nisem imel vpliva. Raje mi priznaj , da sem se prebil in postal sam svoj. Zadosti močan, da ne jamram nad preteklostjo. Živim!! Vsak dan!! In “zmagujem” vsak dan ☺

Ne vem, če bi lahko izbral, bi verjetno že izbral kak poseben dogodek, zdaj pa nimam nič posebnega v mislih. Kot otrok tako ali tako nisem potreboval veliko za zadovoljstvo.

0
in potem se čudimo da je toliko amskih žensksih in moških? kdo bi hotel imeti za partnerja otroka? razen manipulantov in bedakov…sem še otrok in ne želim da otroškost mine…daj se malo vzemi v roke ženska[/quote]

Ne planiram imeti otrok, partnerja tudi ne. Ne posplošuj – bumbar![/quote]
vsaj toliko si zrela, da boš raje ostala sama, kar je pohvalno……občasni fuk se itak najde..

Je pa naš sedanji trenutek in naša prepričanja zgrajena na spominih in izkušnjah iz otroštva.[/quote]
otroštva se še komaj spominjam( pa sem imel lepo otroštvo), izkušnje pa pridobivam vsak dan…in če bi me vodile izkušnje iz otroštva bi bil opica v cirkusu življenja…spomine pa preziram, včerajšni dan ni vreden da si ga zapomnim, še manj lansko leto itd..[/quote]

Zakaj preziraš spomine?

Mislim, ne razumem, če imaš lepe spomine, na lepe dogodke, lepe občutke, zakaj bi jih preziral?

Ali lep spomin na dogodek ne prebudi v nas tudi lepe občutke, ki smo jih čutili ob tem dogodku in jih znova začutimo ob spominu?