selitev od doma
Ker se bom verjetno v kratkem selila iz domačega kraja k fantu, me zanima koliko časa ste potrebovali, da ste se privadili na nov kraj, nove ljudi?, selila se bom namreč v drugo občino, približno 30 km od doma.
Malo me skrbi, ker sem navezana na dom, kako bom prenesla vse to.
Prosim, napišite mi malo vaše izkušnje s tem 🙂
Lep pozdrav
Kar se mene tiče, je bilo precej težko. ljudje so bili na začetku sicer zeloooo prijazni, ampak se je kasneje izkazalo, da je bil to le začetniški firbec. Vse so me izprašali, si ogledali stanovanje…. Pol pa “niso imeli časa”, ko sem jih vabila na kavo. Sem se pa preselila v manjšo vas. Kako je s tem v mestu, pa ne vem. Najbrž podobno…
No, jaz sem zdržala. In se nekako privadila.
mislim, da je najbolje, da greš preventivno k zdravniku, da ti napiše antidepresive in pomirjevala. upam, da ima mama telefon in skyp, da boste lahko dnevno na liniji, avto najbrž tudi imaš, da se boš po službi zapeljala do njiju in ti bosta v kanglico dala kosilo, če slučajno tašča ne bo imela časa skuhati ali pa bo zanalašč kuhala kaj takega kar ti ne maraš, mož pa obožuje. čez vikend boste itak že v petek spokali k tvojim, če nimaš službe prezgodaj, lahko ostaneš do ponedeljka zjutraj.
A je treba bit zajedljiv? Kot da navezanost na dom pomeni, da tičiš mami pod krilom. Nekje živiš 20 let ali dlje, vse poznaš, imaš prijatelje (in ja, tudi starše), si vsidran v določeno okolje, potem se pa prestaviš nekam drugam, ne poznaš praktično nikogar in si na nepoznanem teritoriju. Že ob najbolj preprosti nalogi, recimo plačevanju položnic, se ti najprej zastavi vprašanje, kje hudiča je tu sploh najbližja pošta. Mislim, saj to ni konec sveta, itak vse pogruntaš in se navadiš, ampak začetek je pa težek.
Selitev je eden najhujših stresorjev, to ti lahko vsak psiholog potrdi. In pokažite mi junaka, ki se je preselil, pa ga to sploh ni ganilo.
Midva sva se preselila na svoje pred novim letom, sicer še manj kot 10 km od doma. Samo jaz nisem bila posebno navezana na dom. Ja na tisti dan ko sem se selila mi je pa bilo malo hudo, u bistvu predvsem zaradi mame, ki je reagirala meni totalno nepričakovano. No jaz sem se po parih dneh navadila, no sem precej prilagodljiva in se hitro počutim kot doma. Po enih 3 tednih pa si nisem več predstavljala da bi mogla še kdaj s starši živet 🙂
upam da se boš tudi ti hitro prilagodila!
Raznim nepotešenim ženskam kot je OH GROZA pa lahko rečem samo no comment!!
Heh 30 km je mala malica, posto ze najdes, sem zihr. Jaz sem se selila nekaj drzav stran od moje domace dezele kjer moram na posti se cisto tuj jezik govorit, pa gre. Ne morem rect zdej bi pa eno kavo z mami pila, ker preden pridem do mami je ne rabim vec, 30 km pa brez panike poklices, da prides na kavo. Tako mala razdalja, saj ze tako koga poznas v novem kraju. Bo slo, ne sekuraj se. Ko bos imela par otrok pa res ne bo vec niti casa na domac kraj mislit 🙂
Aja nov kraj, novi ljudje…
to pri meni niti ni novo, vendar jaz se itak ne družim kar povprek z ljudmi in jih vabim domov?! imam pač tisti krog prijateljev že več let in to je to. Nisem pa v privat življenju preveč družabna in odprta do vseh ljudi (sem navidezno), se ne ubadam z drugimi. Imam že tako službo, tako da si popoldne raje spočijem ušesa, glavo.
Si rekla da greš v hišo? Ni panike, boš imela dosti dela 🙂 zunaj si lahko najdeš veliko dela, hobijev… vrtnarjenjem, rožice. Sprehodi, kdaj pride kaka prijateljica k tebi, včasih ti greš kam, malo v trgovino,… pa čas gre naprej kmalu sploh ne opaziš da je kaj drugače, pač živiš naprej.
Stara sem 23.
Sem navezana na svoj kraj, kjer imam tudi prijateljice,………, pač mi je težko potem pa če to kdo razume prav če ne pa tudi. Najbrž je drugače, če se seliš 5 km stran ali imaš hišo 10 metrov stran od svojih staršev oz. si v zgornjem štuku.
Drugače pa nisem odvisna od staršev, sem diplomirala in že imam službo že skoraj dve leti.
Ja, je drugače biti nekaj km stran kot v isti hiši. Je bolje in bolj zdravo. No, če prav razumem, se seliš K fantu, torej bosta itak nekje pri nekom….
Meni se 30 km ne zdi veliko. Sama se težko vklopim v novo okolje, pa se je vse zgodilo bolj “naravno” – študij, potem pa sem ostala tukaj. Pa potem privat, pa menjava stanovanja (najemniškega).
Če boš potrebovala družino ali prijatelje, jih imaš še vedno blizu (jaz sem danes 130 km od “domačega kraj”), v novi sredini si boš pa tudi ustvarila svoje življenje. Enkrat bi tako morala na svoje in se osamosvojiti.
Samo brez panike!
Ko sem šla študirat v ljubljano, sem ugotovila dvoje:
– da se svet ne podre, ko greš od doma,
– da nisem človek za življenje v mestu!
Oba sva se odselila 25km od staršev, v hišo. Ker je itak obema poznana širša regija, selitev v sosednjo občino ni bil problem. Tudi v srednjo šolo sva hodila tu, pa kot najstnika in študenta v lajf (takrat še nisva bila skupaj), pa jaz sem se vozila v službo čez mojo bodočo občino…….Tako da prvi dan, ko smo prespali v hiši, sem se počutila doma in kot da sem tu že dlje časa. Sosede hitro spoznaš, poklepetaš, kakšna kavica, pa je. Za kaj več ni niti časa niti najbolj pametno ne. Nove ljudi pa smo spoznali preko otrok. Otroci se družijo, kdaj obiščejo, starši pa klepečemo…..
Forum je zaprt za komentiranje.