Še obstaja upanje

Danes je moja hči dobila prvo menstruacijo. Ravno na avtobusu, ko seveda ni imela pojma, da se ji je poznalo na hlačah. In potem pride do nje najstnica, kakšno leto starejša in ji na uho pove, da ima madež. Moja si je okoli pasu ovila pulover, prišla domov in se preoblekla. Brez drame!

Jaz pa danes res čutim hvaležnost do staršev te deklice, ker so jo očitno vzgojili v normalnega, srčnega človeka. Ni je snemala, ni je fotkala, ni je dajala na TikTok, se ji posmehovala ali jo zbadala ampak ji je pomagala.

Pišem to zato, ker se mi zdi pomembno, da se spomnimo, da kompas še ni čist izgubljen. Da obstajajo take geste in da tudi mladina ni zabluzena čisto do konca.

Ko so otroci vzgojeni v ljubezni, spoštovanju, solidarnosti in strpnosti, je svet res lepši. Zato en velik aplavz staršem, ki vcepljajo te vrednote in še večji aplavz otrokom, ki jih znajo pokazat v praksi.❤️❤️❤️

Lepo!

Lepo je brati take pozitivne teme. Ob branju sem se spomnila mojih prvih dneh, ko sem iz punce prehajala v žensko.

Očitno še obstaja dobro vzgojena mladina. Lep zapis.

seveda.. vidim pri svojem sinu, kako je skrben, srčen, pomaga ne pa da bi komu škodoval.. in se tudi druži z podobno mislečimi vrstniki, vrstnicami.. niso vsi žleht, ne mladi ne stari.

Menstruacijo sem dobila konec četrtega razreda. Bi rekla da je to zelo kmalu. Ker nisem čisto točno vedela kaj se dogaja, sem skrivala. namesto vložkov uporabljla toaletni papir, bilo mi je zelo nerodno. V šolo sem tiste dneve nosila krilo, ker je bilo manj možnosti, da bo se mi videlo na hlačah, da imam v njih neko veliko gmoto, gmoto toaletnega papirja. V tem obdobju sem zaradi sramu zelo trpela. Tudi prsa so mi začela poganjati, nosila sem spodnje majice, da sem si jih tako zatlačila za in nategnila za spodnje hleče, da mi je sploščilo prsa.  Spomnim se, da sem bila poklicana k tabli in med tem ko sem reševala nalogo na tabli je po razredu završalo, začel se je smeh, šepetanje,… Učiteljica mi je pred celim razredm rekla naj se očedim na stranišču. Pojma nisem imela kaj naj. Nikogar ni bilo, ki bi mi pomagal. Na hodniku v škatli so se zbirala izgubljene in pozabljene stvari. Okoli riti sem si zavila en star smrdljiv pulovar, da sem prišla do razredničarke in jo prosila če grem lahko domov. Rekla mi je da zaradi menstruacije še ni nobene umrla in da ne smem domov. Še danes imam travme zaradi dogotkov povezanih z menstruacijo. Tvoja hčerka je imela srečo.