samske nad 30
Povsod se je potrebno naprezati:). Usklajevanje, prilagajanje, pogovarjanje, razmišljanje, ukrepanje, naprezanje, potegovanje, izkazovanje…to ne pomeni zanikanje samega sebe, temveč le dokaz, da ti ni vseeno in ničesar ne jemlješ kot samoumevno. Odnos se neguje. Če ti to predstavlja stres in breme, potem nekaj ni vredu.
aaaaaaahhhaaa…..
Doma ni dost, če se samo do kolen, tu bi pa lahko bilo…. 😉 he, he, he[/quote]
Mislim, da si ljudje narobe tolmačimo Trud v partnerskem odnosu.
Se sprašujem, ali v partnerski odnos sploh “spada” trud. Se mi zdi boljše, lažje, da v tovrstnem odnosu trud ne bi bil potreben za ohranitev le tega. S trudom je povezan napor, morda celo odrekanje, zanikanje svojega Jaz-a… In vprašanje je, kakšne občutke ta trud (napor) v nas prebuja in pušča. Bi bilo boljše, če se ne bi rabili truditi ampak samo živeti, biti.. znotraj odnosa.[/quote]
Se strinjam. Ob pogoju, da se gre za idealna partnerja in s tem idealen odnos. 🙂
Se strinjam z it. Ni problem v tem, da to mora biti. Problem je v tem koliko ga mora biti. Vsako usklajevanj in prilagajanje oz. kompromisi pomenijo tudi vsaj delno odrekanje in če je kompromislov potrebnih preveč, je to precej piškava zveza. Pri vsem skupaj pa se pojavi še težava ocenjevanja lastnega vložka (še posebej ob nesoglasjih in nezadovoljstvu), kajti ponavadi sami svojega vedno vsaj malo precenjujemo in obratno.
Trud pomeni zame le, razumeti nekaj tako, kot razume nekdo drug, kadar sam tega ne razumem enako kot partnerka. In trud pomeni razložiti nekaj tako, da bo tudi njej (kadar je narobe razumela) razumljivo tako, kot je meni. To pa zahteva trud, vsaj na začetku, morda celo ves čas. Ampak to zame ni trud, to je nujno. 🙂
Vse se da razumeti. Mogoče res vsak tega ne zmore, mogoče res vsak tega niti ne želi in mogoče res vsak tega ne potrebuje. Ampak, vse se da razumeti, prav tako pojasniti, če je le želja oziroma potreba. 🙂
Se strinjam, da do določene točke. Nekateri pojasnjevanja sploh ne marajo, ampak si vedno vse razlagajo le po svoje, nekateri občasno prisluhnejo tudi drugim, nekateri pa želijo vedno prisluhnit tudi drugim, posebej če gre za bližnje odnose (partnerja v tem primeru). Če jih seveda želijo razumeti.
Problem se začne pa vedno tam, ko nam nekdo vzbudi slabe občutke. Takrat je dobro, da skušamo razumeti. Pogosto ugotovimo, da nam nihče noče nič slabega, čeprav se čutimo še tako ogrožene. Včasih pa nam kdo tudi res “grozi”, pa tega ne želimo videt.
Se strinjam, da do določene točke. Nekateri pojasnjevanja sploh ne marajo, ampak si vedno vse razlagajo le po svoje, nekateri občasno prisluhnejo tudi drugim, nekateri pa želijo vedno prisluhnit tudi drugim, posebej če gre za bližnje odnose (partnerja v tem primeru). Če jih seveda želijo razumeti.
Problem se začne pa vedno tam, ko nam nekdo vzbudi slabe občutke. Takrat je dobro, da skušamo razumeti. Pogosto ugotovimo, da nam nihče noče nič slabega, čeprav se čutimo še tako ogrožene. Včasih pa nam kdo tudi res “grozi”, pa tega ne želimo videt.[/quote]
Vse opcije so človeške, ker nismo popolni in imamo tudi svoje temačne dneve. Res je, da nekateri sploh ne marajo komunikacije kot takšne, ker niso pripravljeni na nikakršno pogajanje, prilagajanje ali celo spremembo mišljenja. Če mene nekdo prepriča v nekaj nasprotnega, ima tehtne razloge, ne vidim razloga, da ne bi sprejela drugačnega načina razmišljanja. To pa zahteva veliko mero odraslosti, zrelosti in tudi poguma:).
Goldfish
Želela sem povedat, da trud, če ni primerne povratne informacije s strani partnerja, torej če na stvari gledaš tako, da se trudiš (dosti je, če že samo pomisliš na to besedo), da se potem vse prerado zgodi, da se pojavijo še dodatne besede, kot so: jaz se trudim, ti pa … ne ceniš/razumeš/vidiš… (zadosti) in posledično tudi vse prerada v odnos priroma zamera. V smislu, jaz toliko naredim, ti pa (poljubno dodaj).
Če pa za svoja dejanja ne daš oznako trud, ampak vzameš izhodišče, da nekaj narediš, ker imaš (tudi) TI korist od tega (če pa jo ima partner, pa še toliko bolje, kajne), pa to več ne bo trud ampak znak zrelosti, ljubezni… Pri trudu moraš nekaj preseči, če ti je pa živeti v idealnosti (kot pravi Robi), pa ne.
No, dejstvo je, da v vsaki še tako lepi besedi, dejanju, lahko vidiš ljubezen ali pa sovraštvo. In dejstvo je, da v vsaki še tako grdi stvari, lahko vidiš ljubezen ali pa sovraštvo. Odvisno od posameznikovega dojemanja, dojemanja predvsem samega sebe. Občutki, ki se v nas vzbujajo, niso odvisni samo od tistega, ki jih je v nas prebudil, ampak predvsem od tega, kako so bili skozi življenje (pretekost, otroštvo) v nas priučeni. Zato je vedno pomembno spoznati, kaj nam želi nekdo sporočiti, ker to, kar čutimo, ni vedno enako temu, kar nam nekdo sporoča. Zato je pomembno razumevanje.
In če želiš z razumevanjem sprejet to kar ti partner sporoča se moraš v zvezi mnogokrat potrudit, čeprav bi bilo bolj elegantno, če ti tega ne bi bilo treba, če bi si bili sposobni najt takega partnerja, ki bi nas razumel brez pretiranega truda.
V odnose vstopamo relativno nepripravljeni, nevedni kaj vse nas tam čaka in potem smo razočarani. Razočarani nad čim?
Nad partnerjem ali nad lastno “fatamorgano” o tem kako naj bi zveza zgledala in ko se ta (namišljena) podoba zruši smo nesrečni?
Sicer ne vem če je to kdaj tudi realnost, da obstaja zveza brez truda, ali samo živi v naših glavah, domišljiji….
Že tu, ko niti nismo v kakšni zvezi (smo bolj brezvezni 😉 se človek trudi nekemu “oglaševalcu” pomagat razumet odzive na njegov oglas, si hitro označen za nesimpatičnega, (čeprav se nisem niti trudil, da bi postal simpatičen ;), ob tem, ko sem grobo orisal koliko in česa so dekleta tu sposobna, da niso to neke frkle… in naj se malo bolj potrudi zanje, če mu že do sedaj (do teh let) ni uspelo najt kaj primernega, najt nekoga, ki bi bil pripravljen iti z njim skozi življenje. Očitno (se mi zdi), da bo treba vložit nekoliko več truda v to, da bi se sploh katera našla, da bi se potem lahko veselil tega, da bi se trudil zanjo in s tem osrečil tudi sebe.
Vsekakor ji bo moral seč kaj dalj od kolen….. 😉 :)))
Najbolj se zatakne pri sami definiciji – torej kaj t.im. trud sploh je. Lahko sploh govorimo o trudu, če počneš recimo nekaj, kar želiš početi in počneš rad? Trud je namreč ponavadi nekaj, kar se vlaga z določenim namenom in ponavadi takim, ki nima ravno čustvenih osnov. In drugo, ljudje se velikokrat v zvezi “trudijo” s stvarmi, s katerimi se jim ne bi bilo treba, saj si drugi morda tega niti toliko ne želi in potem nastane dilema ali to povedati, ali ne, saj če pove riskira posledico dolgega nosu. Potem pa vse skupaj lepo pride v navado.
Najbolj se zatakne pri sami definiciji – torej kaj t.im. trud sploh je.[/quote] Hm, laho imaš lastno željo nekaj storit in se potrudiš v skupno dobro, laho te pa oni drugi “opozarja” za kaj vse se MORAŠ potrudit, da bi on bil lahko srečen s tabo….. In teh “trtudov” ni nikoli konec in partner nikoli srečen ob tebi, ker ti vedno še nekaj manjka….. tudi ko si najde drugega se zgodba ponovi brž, ko se iluzija zaljubljenosti razblini….. 🙁
Kako pa težiš s tem da nisi samski?? :/
Ne tam bi bile tvoje besede in jaz in moje besede in ti. 😉
Tebe je strah bit sama z mojimi besedami? To je tebi nelagodno? Lasnih misli se bojiš si jih ne želiš, jih zanikaš?
Sploh pa ne vem kaj bi ti s tem, kako se imam v “moji realnosti”?
Starejši vezan moški ni primeren za pogovor…….. Svašta 🙂
On_ je problematičen 😀
Koliko se vas pa oglaša s tem nikom Ka..? 🙂
Forum je zaprt za komentiranje.