(samo)kritičnost
Najprej hvala vsem, ki ste se potrudili, za odgvoore.
Matjazko: nisem sploh zaznala, da gre za reklamo. Nisem prebrala teksta spodaj in vprašanje, ali sem lepa (kar objektivno nisem nikoli bila) je nerelevantno. Dove sem zadnjič uporabljala pri 16, na kozmetiko se spoznam tako slabo, da mi je v trgovini ponavadi kar nerodno (ko sprašujem samoumevne stvari…), s prožnostjo kože se nisem nikoli ukvarjala. Če se kdaj bom, je tam plastična kirurgija, ki za ustrezen denar ponudi spodoben rezultat. Drugo me zdaj ne zanima.
Poet – super, vsaka ti čast. Upam, da boš vedno ohranil tak pristop.
WYWH: Srečno 🙂
Krentam: ali ni bistvo v tem, da uteži vsak postavlja po svoje? Jaz lahko dam recimo na vulgarnost izjemno (negativno) težo in me taki ljudje obbijajo, čeprav lahko imajo veliko plusov. Nekdo drug lahko dojema vulgarnost kot manjšo napakico – tako kot da npr. ne spustiš pokrova WC školjke potem, ko si jo odrabil. Z matematičnega vidika to pomeni, da je za istega človeka toliko izračunov (z različnimi utežmi), kolikor je ljudi. Iz tega izhaja zaključek (kot pravi samička), da je brez veze se sekirati za to, kar menijo tisti ljudje, ki imajo težke uteži na tvojih slabih lastnostih. Enostavno je bolje najti tiste, ki dajo večjo težo našim dobrim lastnostim in manjšo slabim…?
Samička: Zakaj ljudje tako funkcioniramo? Po mojem zato, ker smo tako privzgojeni in ne tako narejeni. Tam v osnovni šoli nam vse tupijo v glavo, da se moramo izboljšati pri tistih predmetih, kjer smo slabi. Nisem še nobene učiteljice, ki bi rekla – si popolnoma nenadarjen za jezike, pozabi na angleščino, rajši naredi še to dodatno gradivo matematike, ker si na tem področju zelo dober in boš lahko veliko dosegel, če se boš s tem res intenzivno ukvarjal
Nm3w- Saj točno v tem je poanta, o kateri govorim. Zakaj “prenašati”? Zgolj ker si ji tla odnašal? Kakšen razlog je to? Za “Živetje” ali “preživetje”? Če zjutraj ko vstaneš, ne misliš “Uau, kakšno žensko imam ob sebi”. Pa ne mislim zdaj po izgledu. Po vsebini. In če je vsaka druga misel o njej “negativna”, ali ima to sploh smisel? Če ne pripomore k tvoji “sreči”.
To pomeni samo tisto točko, ko se začneš starati :).[/quote]
Če je tako, potem se pač staram.:) Sicer pa ima ali je imel vsak od nas svojih pet minut. Preveč pa od življenja tudi ne smemo pričakovati. Veš, življenje najlepše teče brez velikih posegov.[/quote]
Res je in takrat mora užiti teh 5 minut maksimalno.
Kako ne smemo pričakovati preveč!? Kaj pa EPP? EPP pravi, da moramo pričakovati še več! 🙂 Več minut pogovorov, lepšo kožo z Dove vlažilno kremo za moške, pa nov nor avto s katerim ujameš sosedovo blondino, uspešnost v poslu, ipd.
To je znak, da si star. (saj jaz sem tudi, če ti kaj pomaga) 🙂 🙂 🙂 🙂
To je v bistvu filozofija Antonyja Robbins-a, ki pravi, da ne smeš svoje lastne sreče nikoli pogojevati z določenimi cilji, ki si jih postavljaš v življenju. V bistvu loči ambicijo in ciljno usmerjenost od občutka, da si srečen in ugotavlja, da če je tvoja “sreča” odvisna od kopice zunanjih stvari, ki se morajo zgoditi, da boš srečen – bom preživel velik del življenja nasrečen. Mislim da daje en dober primer enega tišpa, ki je bil vedno sul srčeen, in nasvejan in pozitien, nikoli se ni pritoževal nad ničemer. in so ga enkrat vrpašali, zakaj je tako srečen, pa je odgovoril – ker sem se danes zjutraj zbudil.
Če je tako, potem se pač staram.:) Sicer pa ima ali je imel vsak od nas svojih pet minut. Preveč pa od življenja tudi ne smemo pričakovati. Veš, življenje najlepše teče brez velikih posegov.[/quote]
Res je in takrat mora užiti teh 5 minut maksimalno.
Kako ne smemo pričakovati preveč!? Kaj pa EPP? EPP pravi, da moramo pričakovati še več! 🙂 Več minut pogovorov, lepšo kožo z Dove vlažilno kremo za moške, pa nov nor avto s katerim ujameš sosedovo blondino, uspešnost v poslu, ipd.
To je znak, da si star. (saj jaz sem tudi, če ti kaj pomaga) 🙂 🙂 🙂 :)[/quote]
Pa saj se jaz z leti ne obremenjujem. Trenutno sem prav zadovoljna. Še nikoli nisem imela toliko časa zase, kot ga imam zdaj. Včasih se mi zdi, da še preveč uživam.:), da se bo naenkrat zabliskalo in zagrmelo in bo Bog naredil temu konec, ker me ne bo mogel več gledati, ha ha ha….
Uteži sicer lahko postavljamo po svoje ampak to spada v rubriko “samoocenitev” in ni vredno kaj veliko. Pomembne uteži postavljajo drugi, so odraz okolja, v katerem se gibljemo in smo.
Načeloma je res, da je v teoriji toliko izračunov, kolikor je ljudi. Na srečo, pa ljudje spet nismo tako zelo različni in izračune lahko skrčimo v nekaj okvirnih podskupin istomislečih. Če naredimo agregacijo še en nivo višje, dobimo agregirane uteži, neko splošno družbeno prepričanje. In to je ponavadi tisto, ki najbolj vpliva na življenje človeka.
Ali se je brez veze sekirati ali ne, ne bi vedel. Enaki pa gotovo ne bomo nikoli.
To je v bistvu filozofija Antonyja Robbins-a, ki pravi, da ne smeš svoje lastne sreče nikoli pogojevati z določenimi cilji, ki si jih postavljaš v življenju. V bistvu loči ambicijo in ciljno usmerjenost od občutka, da si srečen in ugotavlja, da če je tvoja “sreča” odvisna od kopice zunanjih stvari, ki se morajo zgoditi, da boš srečen – bom preživel velik del življenja nasrečen. Mislim da daje en dober primer enega tišpa, ki je bil vedno sul srčeen, in nasvejan in pozitien, nikoli se ni pritoževal nad ničemer. in so ga enkrat vrpašali, zakaj je tako srečen, pa je odgovoril – ker sem se danes zjutraj zbudil.[/quote]
Se popolnoma strinjam s s tem Antonyjem. Življenje nikoli ne teče čisto gladko, vedno je nekaj, kar nas mori: včasih malenkosti, včasih resne stvari. A je kaj drugače, če jamramo in skušamo spremeniti stvari, na katere nimamo vpliva? Ni. To, da v sebi krepimo občutek, da zares živimo, da smo pozitivni, da na življenje gledamo z lepe strani in se veselimo vsakega novega dne – to pa je v naših rokah.
Seveda morajo biti cilji, ampak realni.
Slovenci pa smo po svoje kar črnogled narod – če je nekdo srečen in zadovoljen, pa po naših merilih nima niti približno tistega, kar bi za to srečo in zadovoljstvo moral imeti, ga kar proglasimo za čudaka. Zakaj? To je umetnost življenja.
Nikdar nisem gojil simpatij do ljudi, ki zatrjujejo, da so zadovoljni s sabo. Tisti, ki opletajo s “srečo”, so mi pa naravnost odvratni. “Srečno življenje.” Kako mora biti človek plitev, da se oklene takega nesmisla? Kaj neki naj bi imela življenje in sreča skupnega? Bivanje v vsej svoji neizbežni krutosti, križano s slaboumnim idealom iz retoričnega arzenala oglaševalskih kampanj za potrošniške kredite… Sploh pa te izjave o “zadovoljstvu s sabo…” Kako je lahko neko bitje, ki je tako zmotljivo in nepopolno, kot je človeško, lahko kdaj zadovoljno s sabo? Kakšen ignorant, kakšen filister usmrajenega duha od lenobe moraš biti, da se lahko poistovetiš s tako frazo? Po eni strani negujemo spomin na nemirne umetnike, ki so osupljali svet s svojo samouničevalno neprilagojenostjo normam “s sabo zadovoljnih”, častimo nemir duha, ki je izumitelje pripeljal do osupljivih odkritij, poveličujemo filozofe, ki so blazneli v notranjih konfliktih, medtem ko so ustvarjali testamente, s katerimi si razbijajo glave generacije za njimi, čelo nevrotične vojskovodje, kateri strašijo po mračnih epohah zgodovine…, po drugi strani pa omamljanje z instant – kavzi – duhovnimi neumnostmi nekakšnega samozadovoljstva in negiranje ustvarjalnih protislovij lastne narave s parolami o topoumni sreči. Mar ni samozadovoljnost pravzaprav lastnost ubogih na duhu?
Če je človek srečen je srečen. In če ni ni. Sam odločaš kaj hočeš biti. Nikjer pa ne piše, da če si srečen ne moreš izumljati novih stvari ali dosegati nekih visokih ciljev. Navadno je tako, da so uspešni ljudje pozitivni in vidijo v stvareh dobro, ali pa vidijo priložnosti tudi v slabih stvareh. Neuspešni pa neprestano vidijo povsod probleme in jamrajo. Poglejte odgovore zgoraj in videli boste kdo paše kam 🙂
Fotrov sine nas je zadel direktno med oči ( nekatere pa v jaj*a ) … zato taka tišina – potem pa ploščo obrnete, in nadaljujete debato, kot da on sploh ne obstaja …[/quote]
WYWH, kaj ti pa sedaj ni prav? Če je kreg ni prav, če ni krega spet ne. 🙂
Razloga za tišino sta dva:
1) poskušajo biti bolj strpni in forum-friendly
2) so na prvomajskih zborovanjih
Odvisno, o katerem nivoju ne-zadovoljstva se pogovarjamo. Namen oglaševalcev je vzgojiti široke črede nezadovoljnih ljudi, dovzetnih za materialistične “novosti”. Kar naprej nas bombardirajo, kaj naj si kupimo za obleči, kaj naj jemo, kako naj zgledamo. Številni temu podležejo in postanejo trajno nezadovoljni, z lastno podobo preobremenjeni narcisi s plitkimi interesi v življenju. To so ljudje, ki hočejo najnovejše, stvari, ki jih drugi nimajo, predvidevajo pa, da si jih drugi goreče želijo. To so sužnji mode, po obnašanju, oblačenju, videzu in navadah. Človek, ki postane tak suženj oglaševalcev, ni nikoli zadovoljen, saj oglaševalci kar naprej spodbujajo njegovo nezadovoljstvo, ko mu ponujajo vedno novejše izdelke “katere mora imeti”. Če boš vprašal takšnega modernega sužnja trendov, ali je sam s sabo zadovoljen, bo odgovoril pritrdilno, saj je pri oponašanju ponujenih vzorcev že zelo napredoval in postal domišljav v svoji preprostosti.
Določeno nezadovoljstvo na višjem nivoju, v zvezi s kakšno dejavnostjo ali posebnimi interesi, pa je koristno, saj spodbuja kreativnost in ambicioznost. Kdor trdi, da je sam s sabo popolnoma zadovoljen, je zaspal na lovorikah, ali pa v življenju v bistvu ni ničesar dosegel, niti ne bo, saj ambicij pravzaprav nima. Do sebe so najbolj kritični in zahtevni tisti ljudje, ki so uspešni. In ker hočejo še več, so še uspešnejši.
Ne bi se strinjala s tem, da gre zgolj za nekaj priučenega, naši obrambni mehanizmi (ki so tudi deloma prirojeni), nagoni preživetja nas lahko pripravijo do tega, da se v nečem bolj potrudimo, ne za to, ker nam je to nekdo naročil, rekel ali celo zapovedal, um sam prepozna, da je potrebno delati na izboljšavah povsod, kjer prepoznamo takšne in drugačne komplekse, če se jih želimo npr znebiti. Kar se pa tiče tvoje prispodobe, da so učitelji, ki bi naj spodbujali pri predmetih, kjer ti recimo ne gre – nisem še doživela takšne izkušnje, da bi me bilo potrebno pri čemerkoli kaj posebej spodbujati – lahko zatrdim, da sem imela večino povsod zelo dobre učitelje (vsaj nekje imam srečo v life-u :)).
Fotrov sine, motiš se bolj, kot se je sploh mogoče motiti.
Bom poskusila razložiti s prispodobo budistov, kje se nahaja sreča: Življenje je kot ocean: njegova površina je včasih mirna, včasih razburkana, vedno pa je dno mirno in od tam se črpata sreča in zadovoljstvo, neodvisno od dejavnikov, ki nam krojijo življenje.
Izpolnjeni cilji v življenju, uresničene želje v zvezi z delom, z materialnimi dobrinami, življenjskim partnerjem in otroci ali z načinom življenja, izgledom, so viri kratkotrajne sreče. Resnična sreča in zadovoljstvo sta v človeku samem, na tistem mirnem dnu.
Opazuj naravo v svoji mirnosti in stalnosti – vsako leto se enako prebuja…opazuj otroke, zatopljene v igro – za njih ne obstajata včeraj in jutri, obstaja samo tisti trenutek..
Umetniki, filozofi, izumitelji, o katerih govoriš – s pomočjo posebnih znanj, prirojenih in pridobljenih in izpiljenih je njihovo delo nič drugega kot iskanje tega mirnega dna, opevamo pa jih zato, ker vsi, zavedno ali nezavedno, iščemo to.
A se ti zdi, da so res ubogi na duhu tisti, ki so svoje mirno dno našli? Mislim, da ne, ker je to prekleto težko.
To je mogoče res, vendar pa taki ljudje potem nikoli niso zadovoljni, ne znajo uživati v tem kar so dosegli, saj vedno hrepenijo po več. Vsaj tako se zdi. Zase ne morem rečt, da sem ambiciozen, sem pa zadovoljen, s tem kar sem dosegel in s tem, kar imam. Čutim mir v sebi in več od tega ne potrebujem. Kaj bi z več, ne razumem. Mogoče pa ambiciozen človek slpoh ni toliko dosegel, kot se njemu zdi in hrepeni po napačnih stvareh, išče srečo, mir tam, kjer ga nikoli ne bo našel. Zato tudi ostaja ambiciozen, ker tako vsaj za določen trenutek čuti, da je pomemben.
Kaj to pomeni, da človek, ki čuti mir, ne izraža več svojega mnenja in samo še opazuje ostale, kako se “koljejo” med sabo? Potem morda sam narobe razumeš ta “mir”.
Forum je zaprt za komentiranje.